Čeprav Emmanuel Guibert v svojem stripovskem opusu skorajda lavričevsko menja likovne sloge, od skicoznih krokijev s svinčnikom in risb z ogljem do sproščenih akvarelov in realističnih slikarskih platen, se je v Alanovi vojni odločil za čisto linijo s sivinskimi ploskvami, s katero kljub monotonosti risbe prepričljivo oriše biografijo glavnega protagonista. Njegova risba ni battaglievsko bogata in razkošna, vendar nam s skopo linijo natančno in realistično prikaže tako vojaško bojno tehniko in same vojake kot prizore iz civilnega življenja v urbanem in ruralnem okolju. Strip o majhnih in nepomembnih dogodkih nekega vojaka je postal veliko in pomembno delo nekega risarja.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, mladinski fantazijski roman, ki je konec lanskega leta izšel pri založbi Sanje, je romaneskni prvenec mlade avtorice Julije Lukovnjak. Že samo to je precej impresivno: knjiga ima namreč slabih 550 strani, avtorica pa je, kot pravi sama v kratki predstavitvi, njeno objavo dočakala, ko je imela 21 let, napisala pa jo je že malo prej.

Najbrž je knjigo kratkih zgodb težko zastaviti bolj velikopotezno, kot je z Bogovi se nam smejijo storil Aleš Šteger: naslovi zgodb se pač naslanjajo na antične mite oziroma, še več, na najbrž najbolj izpostavljena imena antičnih mitov. »Evropa«, »Prometej«, »Narcis«, »Orfej«, »Meduza«, »Ikar«.

Poezija Uroša Zupana je od samega začetka zaznamovana z njegovim prvencem, govora je seveda o pesniški zbirki Sutre, ki je tedaj mladega pesnika postavila na zemljevid slovenske literarne krajine. Že v Sutrah je Zupan izoblikoval zase značilno pesniško govorico (ki v grobem vključuje: rabo anžambmaja, prosti verz in neutrudno akumulacijo pesniških podob).

Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi.

Nikoli pozabljeno ukradeno otroštvo in spomini na trdo visokogorsko kmetovanje v divjem primežu narave kljub poklicnim uspehom in prizadevanju za vzpostavitev medčloveških odnosov nenehno vznikajo na površje, dokler junaka vendarle ne uspejo iztrgati nezadovoljstvom sodobne nečimrnosti in ga vrnejo v samotni svet lesa in skalovja.

Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti. Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

Knjige, ki pripovedujejo o skupnostih, gredo pogosto v nasprotni smeri od več desetletij stare mantre, da se človeštvo fragmentira v individualne, avtomatizirane, nesrečne, zafrustrirane sebičneže_ice. Saj ne, da razpad človeške družbe ni resničen. Ampak vmes se nenehno dogajajo povezave ljudi s podobnimi življenjskimi situacijami, ki si delijo družbeni razred, življenjske nazore in podobne sisteme čustvovanja. Načeloma si ljudje, povezani v te mreže, medsebojno lahko zagotavljamo varnost in podporo.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.