Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Vsebinski del letošnjega prepišnega uredništva je tako – kot je običajno in ob tem tematskem zastavku celo pričakovano – odprl več vprašanj, kot je podal odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da se je, kljub naslovu »Vse je fikcija«, tekom pogovorov in predavanj pokazalo, da obstaja neka intuitivna razlika med resničnostjo in fikcijo, na katero so se navezovali tudi nastopajoči in nastopajoče.

Vse je resnično, vse je dovoljeno.

V letu 2021 je po nekajletnem premoru spet potekala delavnica pisanja literarne kritike. Delavničarji so pisali o eni od treh knjig, izdanih v zbirki Prišleki: Včasih Esada Babačića, Trigerju Davorina Lenka ali Kamnih z Marsa Teje Močnik.

Težko je neprestano misliti apokalipso, še posebej če se hočeš zjutraj spraviti iz postelje – tako je Zadie Smith opisala mentaliteto večine ljudi, ki se izogibajo razmišljanju o razsežnostih okoljske krize, kar je seveda do neke mere razumljivo. A ekološke kataklizme, podnebne spremembe so že danes nekaj, kar neposredno in z vseh strani grozi sedanjemu svetu antropocena, nekaj, kar direktno zadeva človeška bitja, ki ga poseljujejo.

Ali je esej drugorazreden državljan literarnega oziroma kulturnega polja?

Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?

Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

Vzkrik je trenutno edini festival v Sloveniji, ki skrbi izključno za razvoj in čim širško promocijo mlade dramske pisave, torej ne zgolj za predstavitve novonastalih besedil in ponujanje teh besedil inštitucijam.

Ilustracija je tista, ki lahko odpre prostor in omogoči dialog. Pa naj gre za intimni dialog med bralcem in knjigo ali pa inter-subjektivni dialog med bralci.