Kar je v sežetku moč zapisati o letošnjem Prepišnem uredništvu, je, da je pesniška scena v Sloveniji močna.

Letošnje Prepišno uredništvo je teoretično podkovano, vendar pomembneje, s pestrostjo, šaljivostjo, dobro voljo in naklonjenostjo bralcu uspešno odgovorilo na vsa žgoča vprašanja oboževalcev žanra. Še kako potreben diskurz o žanru, ki mu je dal nastavek festival, pa ostaja odprt za vse nas, ki se radi srečujemo ob knjigah.

Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Vsebinski del letošnjega prepišnega uredništva je tako – kot je običajno in ob tem tematskem zastavku celo pričakovano – odprl več vprašanj, kot je podal odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da se je, kljub naslovu »Vse je fikcija«, tekom pogovorov in predavanj pokazalo, da obstaja neka intuitivna razlika med resničnostjo in fikcijo, na katero so se navezovali tudi nastopajoči in nastopajoče.

Vse je resnično, vse je dovoljeno.

V letu 2021 je po nekajletnem premoru spet potekala delavnica pisanja literarne kritike. Delavničarji so pisali o eni od treh knjig, izdanih v zbirki Prišleki: Včasih Esada Babačića, Trigerju Davorina Lenka ali Kamnih z Marsa Teje Močnik.

Težko je neprestano misliti apokalipso, še posebej če se hočeš zjutraj spraviti iz postelje – tako je Zadie Smith opisala mentaliteto večine ljudi, ki se izogibajo razmišljanju o razsežnostih okoljske krize, kar je seveda do neke mere razumljivo. A ekološke kataklizme, podnebne spremembe so že danes nekaj, kar neposredno in z vseh strani grozi sedanjemu svetu antropocena, nekaj, kar direktno zadeva človeška bitja, ki ga poseljujejo.

Ali je esej drugorazreden državljan literarnega oziroma kulturnega polja?