Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?

Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.

Zadnja leta je pesniška pot pod gričem na Tabru dan pred praznikom Ferragosta – velikega šmarna postala zbirališče tržaških in kraških, torej slovenskih in italijanskih ustvarjalcev ter vseh ljubiteljev vezane besede.

Ne glede na to, da živimo v digitalni dobi, so problemi založništva in razumevanja knjige že dolgo bolj ali manj isti: kako jo pripeljati do bralca. Stroka si je sicer enotna, da je slovenska bralna kultura zelo klavrna, ni si pa enotna v tem, kako jo izboljšati. Poročilo s kongresa slovenskih založnikov vsebuje tudi izjave nastopajočih in izhodišča za uspešno trgovanje na mednarodnem trgu.

Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov za literate«, v resnici ni problematično. Večja in bolj pestra je festivalska izbira, več različnih avtorskih glasov pritegne. Nekoliko bolj zagatno je morda to, da je »resnobnost« trenutno edina vileniška differentia specifica. Skoraj 30 let po padcu berlinskega zidu se Vilenica še naprej oklepa srednjeevropskih temeljev. Do neke mere to razumem: večino avtorjev starega kovaPreberi

V začetku junija me je Maja Šučur z Dnevnika prosila za izjavo glede glasno in/ali tiho brane literature, za oceno poseljenosti (da ne rečem razpasenosti) slovenskih literarnih festivalov in njihovem dometu. Naslovljena sem bila sicer kot kritičarka, čeprav me je, priznam, prešinilo, da morda nadomeščam kakšnega starega festivalskega mačka, ki se je spretno izmuznil. Ko sem se že skoraj hotela prikladno izgovoriti, da se v bistvu sama sploh ne festivalim in da to počnem zgolj »službeno«, sem se raje ugriznila v jezik.Preberi

nikogar
ne briga poezija
tukaj
smo zgolj iz ekshibicije

Sergej Harlamov,
Zakaj sovražim literarne večere

Mlade rime so mrtve.

  Rojstvo fanatika

Za Mlade rime sem vedel, dosti preden sem se jih prvič udeležil. Bral sem o njihovi drugačnosti, o odpiranju prostora mladim piscem poezije, ki se ne dogaja nikjer drugje. V teh člankih sem našel marsikatero ime, ki sem ga kasneje prepoznal na naslovnici najnovejšega pesniškega prvenca. Z mojega – od Ljubljane in s tem literarne scene – odmaknjenega gledišča so Mlade rime dobivale kultni status.Preberi

Dostojevski nikoli v življenju ni bil v Andaluziji. Bili pa so tam njegovi junaki: na vročih ulicah Seville, kjer je zrak prežet z vonjem po lovorju in limonah, se srečata Jezus Kristus, Gospod v človeški podobi, in kardinal veliki inkvizitor. Kristus, ki ga množica takoj prepozna, obudi v življenje mrtvo deklico, nakar ga kardinal zapre in mu v ječi postreže z znamenitim monologom o človekovi zasužnjenosti in svobodi. Pesnitev o velikem inkvizitorju iz Bratov Karamazovih je literarna mojstrovina; edino, kar Dostojevskemu lahko očitamo, je nepoznavanje realij: na »vročih ulicah« Andaluzije je namrečPreberi

V ledenem vetru, ki je očitno napovedoval nepredvideni aprilski sneg, s katerim so bila naslednji dan štiristo kilometrov južneje prekrita domača tla, smo stali na ulici in čakali, da se začne. Da se začne otvoritveni dogodek v nizu predstavitev slovenske literature Apropos Slowenien na Dunaju v organizaciji Jaka in Skice. A čeprav so se nastopajoči v stari slovenski maniri še zamujali s klepetanjem, z izmenjavo kontaktov in komplimentov ali zvijali svoje cigarete – še dobro, da je bilo kajenje v knjigarni prepovedano –, se je dogodek v bistvu že začel: v notranjosti se je razlegala glasba po izbiri slovenskega didžeja in v kozarcih smo imeli brezplačno butično slovensko pivo. Preberi

Letošnji festival 19. Slovenski dnevi knjige v Mariboru je trajal kar devet dni in lahko rečemo, da je organizatorjem s sredstvi, ki jih je vsako leto manj, uspelo pričarati inovativen in kadrovsko bogat program, v katerem so sicer prevladovale srednješolske glasbene in gledališke skupine, ki so navajene delati brezplačno, ter kantavtorji in literati, ki gostujejo v zameno za honorar, ki je zgolj simboličen.Preberi

V zadnjem času doživlja slovenski literarni prostor nove in nove pretrese; poslovili so se Pogledi, zaprla se je Modrijanova knjigarna na Trubarjevi v Ljubljani, da o dražbi Mladinske knjige in drugem niti ne govorimo. Zato je bila tema, ki je kar klicala po prežvečenju, vprašanje o jutrišnjem dnevu literarnih medijev. Pograbilo jo je četrto Prepišno uredništvo ter v svoje majhne, a domačne prostore na Erjavčevo 4 povabilo predstavnike raznoraznih literarnih medijev, potem pa v te iste prostore natlačilo še zainteresirano publiko, in debata se je lahko začela.Preberi

Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. Preberi

Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo dogodkov, ki se želijo tako ali drugače gibati po območjih margine. Osnovno izhodišče je predstavljala literatura (na kar nakazuje tudi posebna izdaja revije Idiot/DE), vendar predvsem v razsežnosti jezikovnega in kulturnega. Prav tako se je fokus z lani obravnavanega prostora nekdanje Jugoslavije pomaknil proti Nemčiji.Preberi

Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj z travmatiziranim in anesteziran psom, ki so mu v mladosti prerezali jezik, ter dvometrskim srbskim košarkašem, ki se je s sključenimi rameni in koleni vedno bolj spreminjal v škatlo na kup zmetanih kosti, ki se trudi ohraniti kompaktno celoto. Carinikov smo se izognili v velikem loku, saj jim je že na obrazu pisalo, da se jim z nami ne ljubi ukvarjati,Preberi

Prispevki drugega dneva (poročilo s prvega dneva je tukaj) simpozija so bili nekoliko udarnejše narave. Prav tako se zdi, da so prevpraševali predvsem samo strukturo kritike in njenega idejnega, pa tudi ideološkega ozadja, manj pozornosti pa so namenili sami naravi določenih kritiških prostorov. Lahko bi zatrdil tudi, da so bili nekoliko aktualnejši.Preberi

Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je prišlo tako daleč, da ob njej v kratkem verjetno ne bomo več niti trznili (če se nam to sploh še dogaja).Preberi

Ko so začela prihajati vabila na dogodek rock’n’roll poezije in so se na Facebooku pojavile prve napovedi o raziskovanju nove, žive poezije, smo se vsi najprej spraševali, za kaj gre. Potem je postalo jasno, da rock’n’roll pomeni delavnico za izdelavo knjig, na katero naj ljudje prinesejo stare časopise, lepilo, barvice, ovijalni papir, avdio kasete, edigs, flomastre in ostalo. Dejan Koban, ki je dogodek organiziral, je prvo poskusno delavnico pripravil 7. septembra v okviru festivala Društva ljubljanskih gimnazijcev – Novi dijak. Iz tega je nastala platformaPreberi

Čeprav bi lahko naslov konference, ki je 17. septembra potekala v Mariboru, razumeli tudi na način, da se imajo Mariborčani za deprivilegirano periferijo v primerjavi s centralizirano Ljubljano, v kateri je odobrenih daleč največ razpisov, projektov in delovnih mest, je bilo za prevoz Ljubljančanov na mariborsko konferenco več kot dobro poskrbljeno. Javna agencija za knjigo je namreč organizirala miniavtobus za 15 oseb, na katerem sta se poleg mene, nadobudne novinarke z gorenjske periferije, ki je morala vstati ob 5.30, da je pravočasno prišla do Ljubljane, nahajali točno dve osebi,Preberi

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi