Film Non-aligned: Scenes from the Labudović Reels srbske režiserke Mile Turajlić, ki sem ga videl na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu, deloval kot nekakšna intervencija.

Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Seveda pa obstaja tudi slaba plat celotne zadeve, namreč, bralec v nekem trenutku prispe do konca dela. Zato mislim, da lahko brez pomislekov in v imenu vseh bralcev, še posebej odvisnikov od interneta, izrazim upanje, da nam bo avtorica kmalu postregla z novim, prav tako odličnim in obenem pripovedno strnjenim izdelkom.

A najprej si na kratko oglejmo temeljne koncepte ljubezni skozi zgodovino in kakšen pomen ima v njih spolnost. Lahko rečemo, da zahodna ljubezen v celoti deluje na principu »manka«, »manko« pa je v zahodni filozofski, spiritualni in religiozni zgodovini definiran na različne načine, ki opredeljujejo definicije ljubezni.

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Križ, ki ga je (likovno) nosil, in križ, na katerega se je (umetniško) »obesil« Roman pred dejstvenim slovesom, samomorom, je križ ambivalentnega odnosa do katolištva. Malevičevskemu križu je dodal človeško podobo, slogovno je oblikoval značilen katoliški križ, četudi gre za sodobno predelano ikonografijo, ki vzpostavlja ali naj bi vzpostavila distanco.

Tako lahko zaključimo, da čeprav je danes pisateljic nekaj več kot pred sto leti, pa lahko ugotovimo, da je razlika med številom pisateljic in številom tistih, ki so sprejete v kanon pisateljev in pisateljic, na neki način še vedno podobno situaciji izpred skoraj sto let.