LUD Literatura

Povezovanje

Uroš Zupan

Če sem se lahko povezal, sem vedel, da obstaja upanje. Če sem se lahko povezal, sem vedel, da lahko ubežim, da si lahko oddahnem, se umaknem. Postanem vsaj za nekaj časa nedotakljiv. Se, ne da bi zapustil sobo in stol v njej, ali pa posteljo v njej, prestavim, mogoče prežarčim, na neki drug kraj, v drug prostor, v drug čas. 

Včasih celo v drugo telo. 

To se je dogajalo ob različnih priložnostih, največkrat pred spanjem, po telesnih naporih ali po kosilu, ko sem popil kozarec vina ali pa dva (česar nisem počel pogosto), to se je dogajalo, ko sem dosegel nekakšno hipnagoško stanje, drugačno od zavesti, podobno stanju, ki sem ga poznal, ko sem še kadil marihuano in hašiš. 

Misli, ki jih je s sabo prinašalo to hipnagoško stanje, pa so bile diametralno nasprotne tistim obupnim mislim, s katerimi se srečamo pri določeni starosti, tistim mislim zgodnjega jutra, ki so najslabše, kar se zgodi moškim srednjih let, in čeprav se te misli v resničnosti dneva razblinijo, vseeno pustijo na dnu duše usedlino, ki se bo naposled, množeč se dan za dnem, spremenila v resnični vzrok smrti. 

Misli, ki jih je s sabo prinašalo hipnagoško sanje, so bile tople, varne, pomirjujoče, zavarovane pred strahom. Imune nanj.

V stanje, napolnjeno s takšnimi mislimi, pa sem se lahko spravil še na en način – s pisanjem. Čisto posebnim pisanjem. Pisanjem o točno določenem kraju. O Trbovljah. 

Pri tem pisanju so mi bili bralci nepomembni, pomemben sem bil jaz sam. Kajti pisanje o Trbovljah me je, bolj kot katerokoli drugo pisanje o čemerkoli drugem, pomirjalo. Pomirjalo pa me je zato, ker sem imel občutek, da sem s tem, ko pišem o njih, spet sredi neprekinjenega naliva sladkorne pene – tako sem videl in imenoval življenje, ki naj bi ga kot mladenič imel pred sabo. Da zopet lahko primem trdni temelj, da mi je dosegljiva nekakšna metafizična celovitost.

Ta neprekinjenost pa je imela tudi drugačno ime: »nezavedanje lastne smrtnosti« ali pa preprosto »nesmrtnost«. Trbovlje so v moji privatni mitologiji vedno pripadale večnosti, statičnemu brezčasju. Pripadale tema dvema veličastnima, pesniškima atributoma. 

Noben drug kraj v mojem življenju ni nikoli imel teh lastnosti. Če pa jih je imel, so bile skrajno skromne.

Za to nosi glavno odgovornost otroštvo. Otroštvo, preživeto v Trbovljah.

In to (pisanje o preteklosti in razmišljanje o preteklosti) je trajalo leta, mogoče desetletja, kajti zelo hitro sem postal hkrati suženj in žrtev oziranja čez ramo. Zakaj? Ker sem se že zelo zgodaj začel počutiti slabo v svoji koži in prav tako v sedanjosti, ker sem hitro zaznal, da se je naliv sladkorne pene prekinil, dokončno prekinil, in da ne pripadam več nesmrtnim. Ker se je to zgodilo, sem moral najti kraj, kjer sem bil, vsaj občasno, varen in zaščiten. Mogoče celo ponovno nesmrten. Ali pa vsaj ponarejeno nesmrten.

Vendar pa te vrnitve v preteklost, predvsem pa misli, ki so me, po nenavadni in čisto lastni inerciji, ki ni imela zveze z diktatom mojih želja, v hipnagoških stanjih obiskovale, niso bile nujno in vedno povezane z mojimi doživetji in z mojim življenjem. Temveč so bile, in to je bilo skrajno sladko, skoraj čudežno, povezane z nekakšno nostalgijo po nedoživetem. Kot bi imel v tistih posebnih stanjih zmožnost, da bi lahko postal nekdo drug, ne da bi izgubil sebe, kot bi imel zmožnost, da lahko ob uporabi vseh svojih čutov, ki so bili nezmotljivi, do vsake podrobnosti »doživim in oživim« prostor, kjer sploh nisem nikoli bil. 

Nekaj podobnega je veljalo tudi za čas. 

Da je do tega povezovanja, do stika (pravzaprav ni šlo samo za stik, ampak za občutek resnične eksistence v preteklosti, čisto fizičen občutek) z mojo oddaljeno preteklostjo ali pa nedoživetim, sploh lahko prišlo, da sem v hipnagoško stanje sploh lahko vstopil, je moral biti izpolnjen neki nujen pogoj. Primaren in osnoven pogoj. 

V telesu nisem smel čutiti nobene bolečine. 

Mogoče je obstajala neka izjema, lahko sem občutil dobro bolečino, bolečino, ki je govorila, da se umika in da bo vsak hip izdihnila, se srečala s svojim neobstojem. Kajti če sem v telesu občutil bolečino, sploh če je bila ta bolečina trajna, ne neki hipen motilec mojega razpoloženja, do povezovanja ni moglo priti. 

Bolečina se je s trmasto vztrajnostjo postavila med mene in moj nezavedni cilj, med mene in kraj, kjer se bom počutil mirnega in varnega. Bolečina je postala filter, skozi katerega se je pretočil vsak moj namen, da bi se povezal, a ne samo vsak moj namen, da bi se povezal in našel mir, pač pa vsaka moja dnevna dejavnost, in to čisto vsaka, tudi tista najbolj osnovna in preprosta. In s tem, ko se je vse pretakalo skozi filter bolečine, je ta filter vse moje namene in vse moje dejavnosti, vse moje načrte, če sem jih sploh imel, umazal, obtežil, jih naredil neznansko naporne, težke, neizvedljive. 

Ubil je vsako veselje. Ugasnil vsako luč.

Fizična bolečina je moja dnevna sopotnica. Ne nastopa sama, temveč vedno v paru. Vedno za sabo, kot tovor, ki se ga hkrati zaveda in ne zaveda, vlači strah. Strah, da bo postala še hujša bolečina. Močnejša bolečina. Nevzdržna bolečina. Da bo razrušila vse, kar nas žene in navdaja z nekakšno samoumevno brezbrižnostjo, s tem, da se mirni in srečni (naivno nevedni) sprehajamo skozi dni, ki so nam namenjeni za obisk na tem planetu, kajti kot je napisal moj davni pesniški prijatelj: usoda nas vali. Usoda nas lahko utrne, in če nam ne piha na dušo, lahko v hipu zmrznemo.

Dolgotrajna fizična bolečina naredi človeka paranoičnega. Človek postne obseden od prisluškovanja njeni dinamiki, njenim permutacijam, njenim selitvam. Njena vztrajna prisotnost ga tako potolče in stisne v kot, ga sleče, da se je začne bati in samo čaka, kdaj bo ponovno uporabila svoja strašna in razdiralna orožja. Bolečina to ve in vedno znova uporablja svoja strašna in razdiralna orožja. Ne da se je ignorirati in odmisliti. In ta bolečina nima vpliva samo na sedanjost in obenem ne ruši tudi vseh misli na prihodnost, ki je ni, ki se je ne vidi, ker se sproti, ko nastaja, drobi, ampak ruši celo preteklost, saj do nje, ker se zaradi bolečine ne morem povezati, ker se ne morem spraviti v pravo hipnagoško stanje, nenadoma nimam več dostopa. 

Ta preteklost pa je najbolj povezana s pisanjem in krajem, o katerem sem pisal in ga zagovarjal in odeval v zlati prah in ga neštetokrat premazal z neminljivo in trajno pozlato: s Trbovljami. Zdaj, ujet v gospostvo negotovosti, ki ga je s seboj prinesla bolečina, ko ne vidim več prihodnosti, če pa jo že vidim, pa je naseljena na črnih zemljevidih, gledam, kako od tistih Trbovelj, o katerih sem z nekakšno sanjavo milino pisal, da bi jih obvaroval pred pozabo in neobstojem, ni ostalo nič. Vidim, kako sem izgubil kraj, ki pripada večnosti, statičnemu brezčasju, kraj, ki ga je v mojem oddaljenem in nostalgičnem pogledu najbolj od vsega določalo dejstvo, da se tam nisem zavedal lastne smrtnosti, če pa sem se je že zavedal, je šlo zgolj za neke prebliske, podobne blagim ohlipom vetra, ki se dotikajo od igre razgrete otroške kože. 

Ne morem se več povezati z mestom, kot sem se lahko povezal, ko sem pisal različne spominske variacije na svojo Čarobno dolino – na Trbovlje. Nimam več dostopa do prejšnjega sebe, ker se fizično in hkrati v glavi, v duhu, počutim tako drugače od prejšnjega sebe, da več ne najdem poti do njega. Do svojega prejšnjega, lažno in resnično nesmrtnega sebe.

Moja najljubša pesnica je napisala pesem, za katero se mi v tem hipu zdi, da v jeziku in s sredstvi poezije povzema tisto, o čemer sem razmišljal in kar čutim.

 

 

Avtotomija

Halini Poswiatkowski v spomin

 

V nevarnosti se morska kumara deli na dvoje,

eno sebe prepusti svetu v plen,

z drugo sebe zbeži.

 

Nasilno razpade na pogubo in rešitev,

na globo in nagrado, na kar je bilo in kar bo.

 

Na sredi njenega telesa zazija brezno

z dvema bregovoma, ki sta si že tuja.

 

Na enem bregu je smrt, na drugem življenje.

Tu brezup, tam upanje.

 

Če obstaja tehtnica, sta skodeli v ravnovesju.

Če je pravica, jo najdemo tu.

 

Umreti, kolikor je nujno, ne da prekoračiš mero.

Obnoviti se, kolikor je treba, iz rešenega preostanka.

 

Res je, tudi mi se lahko delimo.

Toda samo na telo in pretrgan šepet.

Na telo in poezijo.

 

Na eni strani grlo, smeh na drugi,

lahen, hitro mroč.

 

Tu težko srce, tam non omnis moriar,

le tri besedice kot tri peresca vzleta.

 

Brezno nas ne seka.

Brezno nas obkroža.

 

 

(Prevedla Jana Unuk)

 

Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo. Zapustil sem brezup, ki ni bil močan brezup, ampak neka trenutna motnja, in se preselil na stran upanja, na stran življenja. Zdaj sem, in to fizično čutim, začelo pa se je že pred leti, z izgubo prvega zoba, čedalje bolj v stanju razpadanja in nimam več tiste zmožnosti, da bi se delil na dvoje. Na pogubo in na rešitev. Čutim, da ne morem doseči drugega brega. Kajti brezno me ne seka in ne razdvaja. 

 

Brezno me je začelo obkrožati.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.