Ada Škerl: v iskanju »koščka raja na zemlji«

Rada tvojih vrat bilà bi kljuka,
sončno zlata, kot srce otroka,
ko prijela bi me tvoja roka,
bi telo objela sladka muka.

Nema v dlani tvoji bi obstala,
tesno k prstom belim se privila,
pod pritiskom nežnim se sklonila,
vdano se ljubezni bi predala.

Ne le navedena pesem, celoten opus pesnice Ade Škerl (1923–2009) je dolgo časa ostal zaprašen in zapečaten v gluho sobo slovenske literarne zgodovine – nove interpretacije in obravnave, kakršne si zasluži, so se v diskurzu sporadično začele pojavljati po letu 2000, zlasti po izidu zbirke zbranih pesmi Speči metulji leta 2019. Zakaj moramo za imeni slovenskih literatk brskati po skritih kotičkih literarne zgodovine, je jasno že ob pogledu na družbene razmere (in posledično na razporeditev družbene moči), v kakršnih se je ženska prvič začela v javnosti pojavljati tudi kot avtorica. Pojmovanje ženske v 19. stoletju se nam najjasneje izriše ob branju takratne literarne produkcije in uspešnic, ki so bile večinoma napisane z moško roko. Redke avtorice in kritičarke, ki so pisale in svoja besedila tudi objavljale, so bile nenehno pod udarom kritik, zaničevanja, diskreditiranja in kot manjvredne nikoli niso bile deležne resne literarnoteoretske obravnave. Miran Hladnik v svojih razpravah kot glavne očitke navaja pisanje v nemščini, zgledovanje pri nemškem žanrskem (in kot takem »manjvrednem«) pisanju ter ignoranco do nacionalnih literarnoprogramskih zahtev. Z največ prezira pa je moška publika prebirala t. i. ženski roman, kakršnega sta po zgledu Eugenie Marlitt pisali Luiza Pesjak in Pavlina Pajk. Bolj kot prozno ustvarjanje je avtoricam ugled prinesel pesniški izraz. Drobec ustvarjanja Luize Pesjak, ki so ga njeni sodobniki najbolje ovrednotili, je zbirka otroške poezije Vijolice, pesmi za mladost iz leta 1885, medtem ko so novelo Rahela in Beatin dnevnik, ki velja za prvi ženski roman in ki je izšel zgolj nekaj let po Jurčičevem Desetem bratu, zavrnili. Še huje se je godilo Pavlini Pajk, prvi slovenski pisateljici, ki so ji naturalisti (predvsem Fran Govekar) očitali šablonskost, sentimentalnost in slab jezik.
Šele 20. stoletje je z žensko emancipacijo prineslo novo, za svoj čas radikalno poglavje ženske ustvarjalnosti. Krog pisateljic in intelektualk se je začel zbirati okoli Slovenke, prvega slovenskega ženskega časopisa, ki je kot priloga političnega glasila tržaških Slovencev Edinost začel izhajati na prelomu stoletja (1897). V pisanju Ivanke Anžič Klemenčič, Marice Nadlišek Bartol in Zofke Kveder, osrednjih avtoric Slovenke, lahko opazimo izrazit prelom z dotedanjo tradicijo ženskega romana ter arhetipom ubogljive in poslušne gospodinje. Ženski angažma je bil po zgledu evropskega feminizma »najprej usmerjen v iskanje ›samih sebe‹. Utelešal je željo, da bi ženske postale subjekt bodisi v zasebnem bodisi v javnem delovanju, da bi lahko neovirano razvijale svoje sposobnosti in s svojim delovanjem odstranjevale vse tiste omejitve, ki sta jih ženskam postavljala tradicija in pravo« (Marta Verginella, Slovenka). Zaradi specifičnih slovenskih razmer gibanje nikoli ni postalo radikalno kakor denimo v Ameriki, poudarek je bil »na zagovoru ženske individualnosti, ne pa na pridobivanju posebnih političnih pravic« (ibid.). Piske so bolj ali manj goreče zagovarjale pravico do izobrazbe, možnosti svobodne ločitve in reformo ženske noše (predvsem odpravo steznikov, ki škodijo zdravju) (Ana Cergol Paradiž, »Feministični nazori v Slovenki«). Prav v Slovenki je svoja prva literarna besedila objavila tudi Zofka Kveder, danes ena najbolj kanoniziranih slovenskih avtoric – edina si je namreč zaslužila mesto v knjižni zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Njeno literarno delo »črpa iz ogorčenja nad shematično vlogo ženske v družbi in literaturi« (Silvija Borovnik, Pišejo ženske drugače?), prikazuje tragične usode sodobnih žensk in se ne ogiba (tabu) tem, kot so družinske zlorabe, odnos med mamo in hčerjo, (iz tega ali onega razloga) neželene poroke, breme materinstva, smrt otrok, prostitucija, posilstvo idr. Kot takšno njeno delo velja za izredno feministično in svoj čas idejno radikalno.
»Književnost slovenskih pripovednic [pa] doseže svoj razcvet po drugi svetovni vojni« (ibid.), verjetno zaradi splošnega dviga nivoja enakopravnosti in izobraženosti (ženske) populacije. Toda »[p]o vojni pridobljena enakopravnost, četudi se je dotikala širšega spektra pravic, se je izkazala za formalno. Žensko vprašanje se je razrešilo preprosto z odpravo vseh drugih neenakosti v domnevno egalitarni družbi, borba za enakopravnost žensk pa je postala eden paradnih konjev nove ideologije [tj. socializma] na oblasti« (Varja Balžalorsky Antić, »Ženski pesemski diskurz v spletu povojnih ideologij: Senca v srcu Ade Škerl«). V literaturi so začeli vznikati odmevi miselnosti prejšnjega stoletja, a tokrat v še radikalnejši, še bolj programski maniri. V pesništvu se je uveljavila graditeljska poezija ali lirika krampa, za katero je značilen kolektivni lirski subjekt, ki s svojim delom, pozitivno naravnanostjo in odrekanjem gradi lepšo, utopično prihodnost (cilj sta bila zlasti enotnost in brezrazredna družba). Kvaliteta in estetika besedil sta bili podrejeni zahtevam ideološke poetike – s svojo slavilno in monumentalno držo naj bi povzdigovala in utrjevala družbeni kolektiv. Vsakršno odstopanje od predvidenega je bilo v kontekstu ideologije preganjano. Prav zato pa prelomno letnico v literarni zgodovini predstavlja leto 1953 – leto, ko je izšla zbirka Pesmi štirih izpod peresa Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka. Intimizem, tesno zvezan s tradicijo (nove) romantike, je ostro zarezal v ideološko usmerjano pesnikovanje zadnjih dveh desetletij, ponovno je vzpostavil prvoosebni lirski subjekt, ki s popolnoma drugačnim jezikom in čustvovanjem upoveduje svojo neuglašenost s skupnostjo, melanholijo, razočaranost in dvom v zmožnost akcije, in je kot tak drastično spremenil nadaljnji razvoj slovenske povojne poezije. »Vendar je že leta 1949, torej štiri leta pred to domnevno prelomno letnico, pri Mladinski knjigi izšla drobna knjiga Senca v srcu tedaj petindvajsetletne Ade Škerl, ki je ostro kontrastirala s tendenčno poetiko kolektivistične poezije« (ibid.). Kaj pa zdaj? Kdo sploh je Ada Škerl?

Ada Škerl

Priznati moram, da Ade Škerl tudi sama pred pisanjem tega besedila nisem poznala. Spomnim se, da sem njeno ime samo bežno zasledila, ko sem pred par leti brskala po policah knjigarne Mladinska knjiga na Kongresnem trgu in sta mi v oči padla rožnato hrbtišče in naslovnica Spečih metuljev, knjige zbranih pesmi, ki jo je uredila Tanja Petrič. Takrat ni našla mesta na moji knjižni polici – zato jo prebiram zdaj.

Intimizem pred intimizmom

Njen opus obsega drobce kratke proze, prevodna dela in šest pesniških zbirk – Senca v srcu (1949), Zgodba o morskem konjičku (1953), Voščila (1962), Obledeli pasteli (1965), Nevsakdanje potovanje (1973) in Temna tišina (1992). Pisati je začela že kot dijakinja, prvi dve pesmi, to sta bili »Beda« in »Zimska idila«, je objavila leta 1940 v reviji Mlado jutro. Veljala je za obetaven pesniški glas in sodelovala v literarnem krožku Ljudska študentska mladina, ki je začel delovati leta 1946 pod vodstvom Vide Sluga. Svoje pesmi je do pesniškega prvenca Senca v srcu iz leta 1949 objavljala v Mladinski reviji in Novem svetu. Zanimivo je, da je bila kot neuveljavljena pesnica in nepartizanka sploh objavljena, saj je bilo partizanstvo v tem času skorajda vstopnica za objavo v literarnih revijah.
Senco v srcu zaznamujejo otožen ton, neizpolnjena ljubezen, slutnja smrti in globoka osamljenost. Zbirka je zgrajena iz treh ciklov, ki tvorijo pripovedno celoto, zgrajeno na osrednji ljubezenski tematiki: »Neodžejana mladost«, »Njuna ljubezen« in »Nagrobna lučka«. Ob poznavanju biografskih podatkov lahko sklepamo, da gre za osebno izpoved zaljubljene mladenke, ki objokuje fanta, študenta medicine Žaneta, umrlega za tuberkulozo. Ali kakor je zapisala Ada sama: »Potem pa je nekega večera smrt ljubega človeka izničila v meni vse, razen bolečine in boleče ljubezni.« Toda v nekaterih pesmih, najizraziteje v ciklu »Njuna ljubezen«, razpoznamo tudi vživljanje v neko ljubezen, ki ni nujno njena – glas namreč prepusti umirajočemu moškemu in s tem med lirskima subjektoma vzpostavi dialog. V prvem in tretjem ciklu prevladuje ženski lirski subjekt, ki niha med čisto, dekliško ljubeznijo, hrepenenjem, razočaranjem in obupom. Nežno izpoved ljubezni druži z grobimi tuzemskimi motivi, kot so grobišče, pogreb, krsta. Tako v prvi kitici pesmi »Ko mrtev boš« beremo: »Ko mrtev boš, moj dragi, ležal v krsti, / – mogoče že v tej zimi – / marjetk prineso ti moji prsti. / Vse lepše spal boš z njimi.« Čustveni naboj stopnjujejo geminacije in vzkliki, najizraziteje v zaključni pesmi drugega cikla, naslovljeni »Agonija«, kjer moški subjekt hrepeni po življenju, se ga nemočno oklepa, a je pri tem že vdan v svojo tragično usodo: »Nocoj smrt sope vame svoj izdih ledeni. / Ne, nočem, nočem že umreti! Smrt, postoj še, stoj! / To noč pohojen sem kot padli list v jeseni. / Kako, kako težak je v moji sobi molk nocoj.« Zbirka se v ciklu »Nagrobna lučka« vrne k ženskemu subjektu, ki pa ni zgolj prvoosebni kot v »Neodžejani mladosti«. Niha med prvo in tretjo osebo – hkrati je žalujoče dekle in distancirani opazovalec, ki v pesmi »Zgodnji večer« pripoveduje: »Veš, ona, ki imel si jo najraje, / nocoj ti svečo je k nogam prižgala.« Strukturo zadnjega cikla bogati še pesem »Deklè, ne joči več«, v kateri mrtvi fant v prvi osebi dekle iz groba nagovarja k sreči, čeprav je nemogoča. Pobeg in vsaj začasno odrešitev prizadetemu dekletu nudi narava, kakor zapiše v prvih dveh verzih pesmi »V gozdu«: »Drevesa, drevesa, sama drevesa. / Prečudna lepota v dušo se vseli.« V pesmi se kaže konfliktno razmerje med družbo in jazom, »malo princeso«, ki bi si rada nadela krono iz lubja. Lirska subjektka je opazovalka narave, v katero projicira svoja občutja, žalost, samoto in breme bežnosti, hkrati pa se želi z naravo zediniti, na kar kaže tudi cikličnost, ponovitev prvega verza na koncu pesmi, ki spominja na nekakšno panteistično zaklinjanje. Kot takšna je njena poezija razpoloženjska, oznaki impresionistična pa se ogne, saj je v sleherni pesmi moč zaznati prisotnost subjektke. Tako tudi v pesmi »Po dežju v parku«, ki se najbolj približa murnovskemu impresionizmu, v bežne vtise okolice zarežeta človeški zavzdih »ah« in neizpolnjena želja po dvojini. Zbirko zaključi vzdušje brezizhodne žalosti, zaprtosti vase – smrt je poleg ljubezni pokopala tudi mladostno iskro.
Formalno je poezija Ade Škerl tradicionalna: pogoste so štirivrstičnice s preprosto rimo in jasno začrtano metrično shemo. V prvencu na primer najdemo jambski sedmerec in osmerec v pesmi »Dež«, »V gozdu« pa je napisana v amfibrahu. Takšno poetiko nadaljuje tudi v naslednjih zbirkah, vsebinska temačnost pa v Obledelih pastelih in Temni tišini postane vsaj za odtenek svetlejša.
Obledeli pasteli so ob pomoči Cirila Zlobca izšli šestnajst let po usodnem prvencu, pri koprski založbi Lipa. Zbirko gradijo štirje pesniški cikli: »Popotni krokiji«, »Status febrilis«, »Zgovorni molk« in »Mrtva žena«, ki jih vse preveva občutek nekakšne notranje praznine, razklanosti med subjektom in svetom – kot naslovna obledelost. Prvi cikel sestavljajo pesmi, naslovljene z imeni krajev, kamor je pesnica potovala. V njih sopostavlja vtise narave, utrip mest ter »obledeli čar antike«, kakor občutje sama poimenuje v pesmi »Atene«. Cinično popisuje vtise sodobnega vrveža, ki zastira sublimnost ruševin in zgodb, ki jih skriva njihova zgodovina. Razčustvovanost nastopi v drugem ciklu »Status febrilis«, ki v določenih podobah spominja na dekadenco. Beremo namreč o drhtečih telesih, »pijanem hlipu«, sladkih bolečinah, belini gole kože, slasti, omotični izmučenosti in razžganosti »z ognjenimi poljubi«. Vsekakor gre za enega bolj erotičnih ciklov pesničinega opusa, osebni ton pa se nadaljuje tudi v »Zgovornem molku«. Večkrat posvečene pesmi obujajo spomine na bližnje, se ustavljajo pri drobnih trenutkih, v katerih atmosfero ustvarjajo pesničina pozornost za nadrobnosti, prefinjene podobe in zmožnost vživljanja v izkustvo drugega. Takšna je denimo že uvodna pesem »Črni trak«, posvečena J. K., ki s prikupnim opisom dečka le stopnjuje trpkost spoznanja, da se prav ta deček že v rosnih letih sooča s smrtjo mame. Ton cikla spominja na pesmi »Sence v srcu«, a je zrelejši, smrt ni več nekaj hipnega, neulovljivega in zaznamovanega z zaljubljenostjo, temveč dejstvo, s katerim se je subjektka sprijaznila, čeprav ji še naprej kljuva srce. Zadnji cikel pa je posvečen mami Valentini, ki je zaradi bolezni umrla leta 1962. Glas lirskega subjekta je v resnici materin – razmišlja o preteklem življenju, nagovarja hčer, smrt in življenje. Hommage presenetljivo izžareva nekakšen vitalizem, voljo do življenja, kakršno je v pesničinem opusu redko zaznati.
Zadnja, retrospektivna zbirka Temna tišina je izšla leta 1992 pri Državni založbi Slovenije. Urednik Tone Pavček je ob pesmih zapisal, da je ta izbor »prerez skozi celotno delo pesnice«, s katerim želi obuditi spomin na pesničin debi in hkrati osvetliti situacijo na literarnem prizorišču v štiridesetih letih. Obsega sedem ciklov: »Senca v srcu«, »Status febrilis«, »Mrtva žena«, »Obmorski akvareli«, »Popotni krokiji«, »Tihožitja« in »Osenčeni finale«. Slednja dva ter »Obmorski akvareli« prinašajo nove pesmi, ki še niso bile objavljene ali pa so bile do Temne tišine objavljene zgolj revijalno. V »Obmorskih akvarelih« beremo tihe impresionistične pesmi. Statični prizori, v katerih »[l]e kdaj pa kdaj se listič zgane«, so med najbolj meditativnimi podobami, kar jih je pesnica kdaj napisala. Pogosti so motivi prehodnosti časa: zarja, somrak, svit. Človeka v pesmih zaznamo zgolj v podobi odtisov stopal, ki »odpljusne za valom jih val«, v sprehajalčevem koraku in v motivu osamljene barke, ki »na širno morje šla iskat je drobno svetlo sanjo«. Zato pa se človeški element vrne v »Tihožitjih«, kjer motivi jesensko-zimske narave predstavljajo kontrast človeškemu trpljenju. Ta primerjava se stopnjuje s poosebitvijo narave, ki »umira z bolno korenino«, a se bo, nasprotno od človeka, na pomlad zopet prerodila. Motiv nepotešenega srca ter človeške minljivosti in kozmične nepomembnosti pa se nadaljuje tudi v ciklu »Osenčeni finale«. Pesmi so temnejše, bolj zagrenjene, dvomijo celo o zmožnosti iskrenosti in o moči človeških besed, kakor zapiše avtorica v pesmi »Pesem osamljenih«: »Vse dni smo ujeti v težka molčanja / O, mrtvi čas!« Subjekt niha med prevzetostjo ob čutnem zaznavanju narave in obupom, zaklenjenostjo v lastno bolečino, v kateri »trpljenje zadnjo solzo posuši«. V izkušnjo subjekta se prikrade tudi vojna, najbolj presunljivo v pesmi »Kri ližejo psi«. Cikel deluje kot obračun s človeštvom, krivicami, travmo, trpljenjem in smrtjo, ki pa se vedno konča s sprijaznjenostjo, priznanjem premoči sveta nad »človekom in poetom«. Kot takšen se mi zdi ta cikel najtemnejši, saj v njem pesnica dokončno zaniha na stran brezizhodnega obupa.
V zbirki zbranih pesmi Speči metulji, ki je izšla leta 2019 in ne vključuje poezije za otroke, lahko v kronološkem redu v razdelku »Pesmi iz zapuščine« prebiramo še drugo revijalno in radijsko objavljeno poezijo. Med njimi najdemo tudi bolj redke angažirane pesmi (»Zmeda«, »Vrnitev«, »Obisk pri sv. Križu«), ki morda pričajo o pesničinem poskusu, da bi se priličila takrat prevladujoči pesniški tematiki, in dokazujejo, da pesnica nikakor ni bila popolnoma distancirana od dogajanja v družbi.
Ob branju zbirk je jasno, da gre pri poeziji Ade Škerl za intimizem, ki je v petdesetih letih v pesništvu nastopil kot prelom z graditeljsko poezijo. Kričoč poziv kolektivu k optimizmu, hrabrosti in trdemu delu so zamenjali izpovedovanje osebnih občutij in razpoloženj, močna čustva, ljubezen in razočaranje. Množinski subjekt z idealom brezkonfliktne družbe se je spremenil v lirski subjekt, ki je zunaj kolektiva, je nad njim razočaran in se obupan obrača v svojo notranjost (v tem lahko zaznamo odmev romantičnega konflikta). Takšno občutje lahko razpoznamo tudi v besedah, ki jih je pesnica napisala v pismu Francetu Piberniku: »Česarkoli se je dotaknilo moje hrepenenje, silovita sla po dobroti in razumevanju, se je spremenilo v krik brez odmeva, v ihtenje brez solza. In kadar je človek nalomljen, se zateče kamorkoli. V svet, h knjigam … kamorkoli … K poeziji. Če more, k svoji poeziji.« Lahko bi rekli, da je Ada Škerl preveč samosvoje, iskreno in pogumno zakorakala v čas, sovražen vsemu preveč osebnemu, trpkemu in v svojem bistvu globoko človeškemu. Sama je celo trdila, da so bili »pesniki štirih« premalo pogumni, da bi vsak s svojo poetiko nastopili samostojno, saj bi se tako izpostavili neposredni kritiki, kakršno je doživela sama kot »osamljena jahačica«, čeprav za skupinsko izdajo tiči zelo banalen razlog – pomanjkanje papirja. Intimistično prvenstvo pa ji je sicer v zapisu ob sedemdeseti obletnici Sence v srcu pripisal tudi Ivo Svetina: »[V]sa priznanja, slavo, družbeni ugled, članstvo v SAZU so si Kovič, Menart, Pavček in Zlobec ›prislužili‹ na račun Ade Škerlove.«
Čeprav zgolj nekaj let prezgodaj, so njeni nežni verzi naleteli na zanje še nepripravljena, neprilagojena ušesa in s tem na neki način pripravili teren za kasnejši uspeh Pesmi štirih, sami pa padli v senco štirih vélikih moških postav.

Pesniti, pa čeprav v molku

Prvenec Senca v srcu kot zbirka izredno intimne, čuteče poezije ni ostal nespregledan. Odpisati prevladujočo ideološko poetiko konec štiridesetih let pač ni bilo nekaj običajnega ali zaželenega. Tega se je Ada zavedala že pred izidom – v avtopoetskih razmišljanjih, ki so objavljena v Spečih metuljih, namreč zapiše: »Da o sebi niti ne govorim, kajti očitek, da si dekadent, je v tistem času že hudo zaudarjal po arestu. Na srečo ga nikdar nisem okusila, čeprav mi je Ivan Potrč dal vedeti, da me lahko zaradi zbirke tudi zaprejo« (264–265). Potrč pa ni bil prvi urednik, ki se je zavedal tveganosti izdaje takšne zbirke. Rokopis je namreč prvotno poslala Slovenskemu knjižnemu zavodu, urednik Cene Vipotnik pa ji je tik pred izdajo sporočil, da bo knjigo namesto zavoda natiskala Mladinska knjiga. Zaradi priljubljenosti pesnice med mladimi je bila zbirka hitro razprodana, s tem pa je nase preusmerila prav vse oči – tako laične kot strokovne. O burnih odzivih javnosti je veliko znanega iz prve roke, saj je Ada o njih pisala v že prej omenjenih zapisih. Uradna kritika je zbirko zavrnila, pesnici pa je očitala malomeščanstvo, solzavost, pretiran pesimizem, formalizem in dekadentnost. Ada piše, da sta jo najbolj prizadeli kritiki Leva Modica, ki ji je sicer priznal pesniški talent, a je hkrati zapisal, da je s tovrstno dekadenčno liriko »na napačni poti«, in Milka Štolfa, ki je zbirko kratko malo označil za »psihopatološko naslajanje nad trpljenjem«. Na njeno stran naj bi se v tem času postavil Ferdo Kozak. Kritika pa ni ostala zgolj na papirju: pesnica se je morala udeleževati debatnih srečanj in pesniških večerov, na katerih so diskutirali o njeni zbirki, ona pa jo je morala zagovarjati. O odmevu zbirke priča tudi poziv Edvarda Kardelja na 5. plenumu CK KPS, naj se z avtoricami, kot sta Marija Žnidaršič in Ada Škerl, kar se da ostro kritiško obračuna (Varja Balžalorsky Antić, »Ženski pesemski diskurz v spletu povojnih ideologij: Senca v srcu Ade Škerl«).
Po poplavi uničujoče kritike se je prizadeta pesnica umaknila iz javnega življenja, toda pesnila je dalje, ne da bi sprejela konvencije graditeljske poezije. Njeno takratno poetološko vodilo bi lahko povzeli z besedami: pesniti, pa čeprav v molku. Ohranjajoč svojo poetiko je drugo zbirko Obledeli pasteli izdala šele leta 1965, dvanajst let po izidu Pesmi štirih. V tem času pa je njena osebnoizpovedna lirika trčila ob prevladujoči temni modernizem (Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer) in v kontrastu z njim izpadla zastarela, preveč tradicionalna. Zamudila je intimistični val, ki so ga brez težav zajahali »pesniki štirih«, manj monumentalno pa tudi Mila Kačič z zbirko Neodposlana pisma.
»In čeprav je čez leta poezija krenila po najrazličnejših poteh, opuščala in v glavnem opustila rime, lepoto misli in besed, se ji nisem mogla pridružiti, kajti zame je poezija bila in ostala košček raja na zemlji, tisti vedno znova enkratni občutek neizgovorljive Lepote, preblisk svetlobe skozi temo, zgovorno upanje v najtišji tišini srca,« zapiše pesnica 9. decembra 1975, in zares žalostno je, da je iz poetičnega »koščka raja« tako močno trčila na zemljo, ki je prej kot na raj spominjala na pekel. Saj veste: »[K]dor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.«

Kako se ljubita »dve plahi ptici«

Ne le da se je pesnica zaradi pritiskov, grobe kritike in neodobravanj odstranila iz javnega življenja – zdi se, da se je izobčila tudi znotraj same sebe, v nezmožnosti pisanja in samocenzuri. Že res, da je bila na neki točki svojega življenja zaljubljena v Žaneta, ki je umrl mlad in mu je posvetila svoj prvenec, toda glavnino njenega življenja je zaznamovala ženska, s katero je tudi pokopana v družinskem grobu v Mariboru. Dejstvo, ki sem ga v kratkem opisu pesničinega življenja zamolčala in ki ga je s popisom gradiva iz zaprašenih arhivov v zavest leta 2019 s člankom »Ada Škerl – plaha ptica (manj znani drobci iz življenja pesnice)« zopet pripeljal Brane Mozetič, lahko osvetli še drugo plat njenega ustvarjanja in kliče k ponovni interpretaciji opusa in zasebne korespondence, kolikor je pesnica ni uničila (ohranile so se predvsem kartice, ki ji jih je pisal prijatelj Maurice Carême).
Avgusta leta 1951 je Ada najverjetneje v Šmarjeških toplicah spoznala dve leti mlajšo Mariborčanko Sonjo Plaskan, ki je bolehala za tuberkulozo. Angleško govoreči pisci bi na tem mestu zapisali »and the rest is history« – Ada in Sonja sta se zbližali in skupaj preživeli nadaljnjih 49 let svojega življenja. Veliko sta potovali (Petrič v spremni besedi k Spečim metuljem navaja potovanja po Jugoslaviji, v Italijo, Belgijo, Nemčijo, Anglijo in na Nizozemsko), soprevajali iz francoščine in bili nerazdružljivi do Sonjine smrti 21. januarja leta 2000. Kot se je z lezbičnimi pari preteklosti neredko dogajalo (na Slovenskem tudi z Almo Karlin in njeno partnerko Theo Schreiber Gammelin), so sodobniki njun odnos označevali kot prijateljski. »Le Sonjina sorodnica Marjeta Plaskan, ki jima je bila blizu in je zanju skrbela do smrti, spregovori o intimni vezi, o skorajda zakonski navezanosti druge na drugo in o njunih skupnih nastopih v javnosti« (Petrič 282); Mozetič pa v svojem članku navaja še pričevanje Ota Lutharja, ki prav tako izpostavi zamolčanost njunega odnosa.
Odnos s Sonjo Plaskan je v poeziji Ade Škerl vsekakor prisoten, čeprav si je takratno (morda tudi današnje?) bralstvo pred tem zakrivalo oči. Najbolj stvarno je misel na Sonjo prisotna v obliki posvetila »za S. P.«, ki ga najdemo ob naslovu pesmi »Ubiti toplomer«. Najizraziteje in najbolj iskreno pa se na motivno-tematski ravni pojavi v zbirki Obledeli pasteli, ki je izšla štirinajst let po njunem prvem srečanju. V povezavi z arhivskim gradivom se mi zdi vredno izpostaviti cikel dveh pesmi, naslovljen »Blejska preludija«. Ohranjena je namreč slika Ade in Sonje v čolničku, ko sta nekaj dni v avgustu leta 1952 preživeli na Bledu. Fotografijo sta z nekaj verzi 13. 8. poslali Adini mami. Pesmi navdaja občutek miline, brezskrbnosti. Vseprisoten je motiv dvojine, dveh »plahih ptic«, ki se predajata čutnosti zaznav in drhtenju valov Blejskega jezera. V prvi pesmi beremo: »V čolniču v mrak telo je ob telesu / prisluškovalo stišani piščali,« v drugi pa: »Zvenela v noč dveh src je govorica; / sijali so pogledi vdano in otroško. / Sanjala vrh gladine drobna je meglica / in veter zibal ločje je otroško.« Mislim, da verzi dovolj povedo sami zase.
Preostale pesmi njun odnos tematizirajo precej bolj prikrito in dvoumno. Iz ohranjenih zapisov vemo, kako zelo sta Ado prizadeli Sonjina bolezen in kasneje njena smrt. Refleksijo bolečine lahko zasledimo tudi v pesmi »Tako nenadoma«: »Tako nenadoma na ljubljeni obraz / je legla neizbrisna sled trpljenja, / da več ne slišim, kakor sem ga prejšnji čas, / pojočega veselja do življenja. // […] Tako nenadoma usekalo v srce / je tistega samotnega večera, / da joče se, kot jočejo samo ljudje, / kadar počasi drago bitje jim umira.« Toda zaradi umestitve pesmi tik pred začetek cikla »Mrtva žena« se pojavi dvom, ali pesnica govori o Sonjini ali materini bolezni. O ljubezni v neplatoničnem smislu bi lahko govorili ob ciklu »Status febrilis«, ki sem ga že prej omenila kot enega najbolj senzualnih in erotičnih primerov pesničinega opusa. Že res, da so motivi dekadentni, izrazito čutni in zasidrani v dvojini, a ta ostaja nedefinirana. Vlada ji nekakšna androginost, izmuzljivost spola lirskega subjekta. V prvi pesmi subjekt sebe imenuje »norčavi, neveseli potepuh« in pesnica se k tej podobi v vlogi komparacije vrne tudi kasneje, že v drugi pesmi pa se razkrije v glagolu »sem goltala«. Spol opevane osebe je še najbolj jasen v verzu pete pesmi cikla »Četudi se z menoj bi le igrala«, saj glagolske osebe v takšni rabi ne gre zanikati. Zadnja pesem pa se zopet znajde v coni nevtralnosti: »O slast, kadàr se v vsej goloti mi predaš, / kadàr me tvoj objem v omotičnost izmuči. // A preden zapustiš me, me pogubi, / razžgi me vso z ognjenimi poljubi. / In brez bolesti zadnje bo spoznanje: z očmi so zdrsnile mi svetle sanje.« Tudi v pesmih iz zapuščine, kot so »Melanholija«, »Zato ne misli več«, »Speči metulj«, »Iskrena piščal«, lahko zasledimo spolno fluidne subjekte in podobe, ki se v svoji nežnosti ne pustijo ukalupiti ali ujeti.
Zaradi takšne zakodiranosti in možnosti dvojnega branja (kot izpovedi ali doživetega vživljanja v situacijo), značilnosti, ki ni lastna le Adini poeziji, temveč intimistični poeziji nasploh, je bila lezbična plat njene poezije dolgo spregledana oziroma kratko malo ignorirana. Kakor v knjigi Zamolčane zgodovine ob primeru Ljudmile Poljanec, prve odkrito lezbične pesnice na Slovenskem, opozarja Nataša Velikonja, je lezbištvo v literarni zgodovini ponavadi zgolj sramežljivo omenjeno ali zasenčeno z motivno-tematsko razvidnim feminizmom (ki je očitno laže prebavljiv kot homoseksualna ljubezen), nikoli pa ni celostno raziskano. Na podlagi biografskih podatkov, pričevanj, fotografij in ohranjenih zapisov o Sonji mislim, da je bila spolna usmerjenost pomemben, čeprav skrit del pesničine identitete, in morda jo je prav samocenzura, s katero se je zaščitila pred ponovnim šikaniranjem in družbenim pogromom, privedla do pesniškega molka. In kot taka bi si Adina ljubezenska poezija zaslužila podrobnejšo obravnavo in vstop v diskurz (slovenske) lezbične poezije.

Kako prebuditi spečega metulja?

Premiki se tako pri raziskovanju literarne zgodovine kot pri poskusih uveljavljanja dolgo neznanih glasov odražajo v novoizdanih zbirkah zbranih pesmi, monografijah in znanstvenokritičnih izdajah. V knjižni zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je svoje mesto na slovenskem parnasu za zdaj dobila zgolj Zofka Kveder, katere delo je v petih knjigah uredila Katja Mihurko Poniž. Upam, da počasi prihaja čas, ko se bomo branja (sodobnih in preteklih) pesnic lotili tudi izven konteksta obeleženj izdaj prvencev, rojstev ali smrti. Čas, ko bodo svojo knjigo zbrane poezije dobile tudi druge Adine sodobnice, kot sta Marička Žnidaršič in Vida Taufer.
Kot so bile avtorice 19. stoletja gluhe za nacionalne vizije in literarne programe, je tudi Ada Škerl svoje ustvarjanje krojila izven družbeno-političnega revolucionarnega naboja svojega časa. Zahteve po nesentimentalni krepitvi povojnega kolektiva, ki je nemalokrat zajadrala v patetiko in skrajno estetsko nedovršenost, so se ob Adino nežno ljubezensko poezijo, ki se obrača v pesničino notranjost in univerzalnost človeških izkustev ob stiku s smrtjo, spotaknile celo do te mere, da so jo izrinile iz javnega življenja. Skupni imenovalec zgodb vseh omenjenih literatk pa so prezrtje, zatiranje in odrekanje prvenstva zaradi nadvlade (hetero-)patriarhalnih in političnih interesov, ki se odražajo tudi pri spletanju literarnozgodovinske razvojne zgodbe. Da ozkoglednost ni stvar polpretekle zgodovine, nam izpričujejo tudi spremni zapisi k zbirki Speči metulji. Ti se teme lezbištva, ki mislim, da je pri obravnavanju poetike Ade Škerl neizogibna, dotikajo zgolj bežno, Ivo Svetina pa jo v svojem anahronističnem zapisu popolnoma ignorira in se raje posveča dihotomiji »moške cerebralnosti« in »ženske senzibilitete«, kar je glede na kontekst pesničinega življenja prav absurdno. Če drži, da se zgodovina ponavlja, se mi zdi vredno zastaviti vprašanja: kje se danes odpirajo vrzeli v poteku literarne zgodovine, koga (če sploh koga) literarna kritika v sodobni literarni produkciji lahko pahne v molk ter kako zastaviti (ali odpraviti?) kanon, ki je doslej temeljil na ustvarjanju enotnega, brezkompromisnega literarnega mita slovenskega naroda?
In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Bibliografija: 

Balžalorsky Antić, Varja. »Ženski pesemski diskurz v spletu povojnih ideologij: Senca v srcu Ade Škerl«. Primerjalna književnost, letnik 42.1 (2019) str. 63–75.

Borovnik, Silvija. Pišejo ženske drugače?. Ljubljana: Mihelač, 1996.

Cergol Paradiž, Ana. »Feministični nazori v Slovenki«. Slovenka: prvi ženski časopis (1897–1902). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017.

Hladnik, Miran. »›Bodi svojemu možu pokorna!‹ ali ›Če ti bo še kdaj kljubovala, kar trdo jo primi!‹: Ženska v minuli slovenski prozi«. Splet. 1. 9. 2022. (http://lit.ijs.si/zenske.html).

Mozetič, Brane. »Ada Škerl – plaha ptica (manj znani drobci iz življenja pesnice)«. Poiesis. Splet. 1. 9. 2022. (https://www.poiesis.si/brane-mozetic-ada-skerl-plaha-ptica-manj-znani-drobci-iz-zivljenja-pesnice/).

Petrič, Tanja. »›Kar sem napisala, sem napisala‹«. Spremna beseda. Speči metulji: zbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019.

Svetina, Ivo. »Košček raja na zemlji …«. Zapis ob sedemdeseti obletnici Sence v srcu. Speči metulji: zbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019.

Škerl, Ada. Speči metulji: zbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019.

Škerl, Ada. Temna tišina. Ljubljana: DZS, 1992.

Velikonja, Nataša. »›Pa mi prihaja naproti deva vilinskega stasa‹: Ljudmila Poljanec, lezbična pesnica«. Zamolčane zgodovine. Ljubljana: Založba ŠKUC, 2018.

Verginella, Marta. »Slovenka – ogledalo slovenske ženske arene na prelomu 19. stoletja«. Slovenka: prvi ženski časopis (1897–1902). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS