Čakajoč zaveznika besede

Grafično oblikovanje ima po mnenju Hansa Rudolfa Lutza, švicarskega grafičnega oblikovalca, jasno zastavljen cilj: z eksperimentalnostjo doseči eksplozijo besed in forme, da besede izgledajo kot pomen, ki ga nosijo. Tako naj bi beseda spodbujala, usmerjala nastajanje vizualnega, a se zdi, da besedni pomen vizualnemu dopušča nekaj svobode, zato je lahko oblikovanje knjig tako zvest spremljevalec vsakega postopka izdajanja knjige ali literarne revije kot tudi udaren, samosvoj dejavnik, ki se odloči globoko v besedi poiskati nekaj novega.

Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

Avtonomnost oblikovanja knjig od ostalih vej vizualne umetnosti je mogoče utemeljiti z njegovo povezanostjo s knjigo. Knjigo kot objektom, ki ga je mogoče materialno, tehnično oblikovati, kot tudi knjigo kot virom presežnega. V tehničnem smislu k celovitemu oblikovanju knjige spadajo tako naslovnica, ščitni ovitek kot tudi tipografija, razmik med vrsticami, odstavki ter besedami, izbira mehke ali trde vezave (v preteklosti celo usnjene, diamantne, kot navaja Petra Černe Oven). Nadalje mora celotna grafična zasnova knjige delovati skladno z vsebino, žanrom in sporočilnostjo knjige. Dizajn knjigo dopolnjuje, zato mora biti oblikovalec tudi pozoren bralec – razvozlati mora, ali se knjiga osredinja in razvija skozi atmosfero, scenografijo ali like in temu prilagoditi svoje oblikovalske prijeme. Ne nazadnje je vizualno podobo knjige mogoče razumeti kot umetnino samo po sebi, kot celoto, ki je igriva in skuša stimulirati tistega, ki išče njeno jedro.

Kljub pomenu, ki ga je oblikovanju knjig mogoče pripisati na več ravneh, je bilo med razpravo večkrat poudarjeno, da oblikovanje v slovenskem umetniškem prostoru izgublja svoje mesto. Petra Černe Oven je izpostavila, da se je število slovenskih založnikov v zadnjem času povečalo, a je kvaliteta oblikovanja knjig kljub temu padla. Po njenih besedah naj bi imele več posluha za vizualne vidike knjig manjše slovenske založbe. Nasprotnemu trendu naj bi sledile uveljavljene slovenske založbe, ki se ne odločajo za tehnično in drugače spretne oblikovalce in celo uporabljajo stock fotografije, saj je tako pač ceneje, kot navaja Zoran Pungerčar. 

Poleg primanjkljaja založb, ki bi znale prisluhniti knjigam tudi v vizualnem smislu, je po mnenju Pungerčarja in Černe Oven eden izmed dejavnikov, ki naj bi povzročali znižanje kakovosti oblikovanja knjig (v slovenskem prostoru), tržna demokratizacija. Trg dizajna knjig je postal odprt in svoboden, vanj se lahko vključi vsakdo, in njegova možnost vizualnega ustvarjanja ni omejena z izobrazbo grafičnega oblikovalca. Delovanje tovrstnih vizualnih umetnikov se Pungerčarju zdi dobrodošlo, saj si ti marsikdaj dovolijo eksperimentirati, izstopiti iz cone udobja že postavljenih pravil (kot je mogoče zaznati pri enem izmed velikanov grafičnega dizajna, Davidu Carsonu), a marsikdaj primanjkljaj tehnične in strokovne izpiljenosti povzroči znižanje kvalitete dizajna. Petra Černe Oven in Lucija Stepančič sta pri tem poudarili predvsem pomen dobre tehnične slikarske, ilustratorske veščine, ki jo v sedanji vizualni umetnosti ter oblikovanju knjig pogrešata. Andrej Hočevar je izpostavil še pomankanje splošne oblikovalske pismenosti, ki povzroča, da knjige marsikdaj odstopajo od osnovnih oblikovalskih standardov.

Zapostavljenost dizajna knjig na širši, družbeni ravni je tako v eseju kot med pogovorom izpostavila tudi Petra Černe Oven, saj je Slovenski knjižni sejem pred tremi leti prenehal s podeljevanjem nagrade za najlepšo knjigo. S tem so dizajn knjig še dodatno oddaljili od širše javnosti, saj je bilo grafično oblikovanje literarnih in drugih knjižnih del zaradi Slovenskega knjižnega sejma deležno več medijske pozornosti. Tako oblikovalcem ostanejo butični, manjši dizajnerski festivali (med njimi slovenski festival Brumen), kjer se zbira nišna publika, ki se tako ali drugače ukvarja z dizajnom. Oblikovanje knjig tako ostaja nekakšen zaprt prostor, ki se tako medijsko kot tudi idejno samooplaja in dopolnjuje, zato se zdijo razmisleki o njegovem položaju in morebitnem razvoju omejeni predvsem z dizajnerskimi akterji in zakonitostmi.

Andrej Hočevar je glede zaprtosti scen z lastnimi pravili, krogi in refleksijami poudaril, da je v literarnem prostoru mogoče opaziti simetrično sliko zaprtosti (kot pri oblikovanju knjig), saj literaturo reflektiramo predvsem skozi prizmo literata in ne dopuščamo svežega pristopa, ki bi v nas porodil nova vprašanja in pomenske odtenke. Vizualna umetnost in grafično oblikovanje se zdita kot naravna zaveznika, saj imajo tudi vrste pisav, razmiki med besedami, odstavki lastno sporočilnost, ki knjigo dopolnjuje, hkrati pa se skozi knjižni medij samouresničijo tako na tehnični kot tudi na umetniški, izrazni ravni.

Refleksije in kritike novega oblikovanja revije Literatura so se začele prebujati na pogovoru samem; vnela se je debata med novemu dizajnu naklonjenimi in nenaklonjenimi. Nova zasnova je eksperimentalna (še posebej fragmentirani odstavki in paginacija pri kritikah) in v marsičem odstopa od klasičnega in konvencionalnega. Po besedah glavne urednice Maje Šučur je mogoče pričakovati nove spremembe in vnašanje novih dizajnerskih prijemov v prihajajočih številkah. Gotovo vnaša odprt in eksperimentalen pristop v literarni prostor premislek, ki ga sooblikuje vizualna umetnost in ga literati nismo vajeni. Morda se skozi dialog, povezovanje med vizualnim in besednim, odpirajo nova, druga vrata, in morda bomo lahko tako vsaj za trenutek izstopili iz cone udobja, kjer literaturo razumemo zgolj skozi besedo.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS