Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

Še nedavno smo za zapuščanje doma (prek državnih, občinskih ali še kakih tesnejših meja) potrebovali samo nekaj časa in denarja, ne pa tudi različnih potrdil in najnovejših informacij, katera od njih zdaj veljajo in učinkujejo. Nekateri v zadnjih sproščanjih vidijo znak, da se ti časi vračajo. Drugi so prepričani, da potovanja nikoli več ne bodo enaka, in si »za vsak primer« skrbno obnavljajo domače zaloge za preživetje, ki so si jih nakopičili ob začetku koronalizacije.

Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

V resnici nimam nič proti tatujem. Samo zdi se mi, da mi enostavno ne bi pristajali. Hkrati si jih v nekem smislu, nerodna, kot sem, ogromno pridelam sama. Hitro britje pred maturantskim plesom, in že imam po dolžini svoje golenice krace, ki spominjajo na posedel gozd ceder.

»Tiskovna predstavitev ob izidu knjige je iz tistih časov, ko se je reklo, da je izid vsakega novega dela praznik. Danes bi jih bilo seveda preveč, saj kdo bo pa delal, če bomo vsake tri dni praznovali izid slovenske pesniške zbirke (toliko jih namreč izide),« je rekel Zdravko Duša na slovenski založniški akademiji leta 2001 ...

Z Alešem Debeljakom nisva bila nikdar prijatelja, čeprav bi to prav lahko postala. O tem sem skoraj prepričan. Ko danes gledam nazaj in se sprašujem, zakaj je bilo tako, ne morem mimo svoje akademske inferiornosti in njegove v nebo vpijoče superiornosti, ki me je vedno znova oddaljevala od tega izjemnega pesnika in človeka. Bolj kot njemu nisem verjel sebi, in to je bilo očitno tako boleče, da se preprosto nisem hotel približati nekomu, ki je zmogel vse tisto, česar sam nisem znal ali mogel doseči.

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

Rada spajam različne veje umetnosti. Poslušam glasbeno podlago za Evforijo, ko pišem ali berem poezijo. Ali pa le strmim skozi okna na vlaku, pred mano se razprostirajo temne skale, ob katere udarja Sava, in poslušam »Visions of Gideon« (Sufjan Stevens): skoraj kot bi bila v filmu Pokliči me po svojem imenu. Si mislim: o tem bom nekoč pisala. In tisti čudni tip na vlaku, ki ves zadet jé svoj čips, za trenutek izgine.

Tega pisma ne pišem pri svetlobi sveč, kajti vse sem porabil že prejšnjo noč, električnih luči pa ne moremo uporabljati – ruska okupacijska vojska je že začela obstreljevati naselja in civilno infrastrukturo, da bi prestrašila Ukrajince in jih prisilila v kapitulacijo.

Kadarkoli spletni komentariat zažene svojo lajno o samozvanih umetnikih, ki zažirajo davkoplačevalski denar, namesto da bi se preživljali na trgu, se spomnim fotografije, pred nekaj leti objavljene v Delu: mladenič sedi na uličnem vogalu in ubira kitarske strune, pred njim pa je nastavljen klobuk.

Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.

Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.

Ob dvestoletnici rojstva F. M. Dostojevskega je pod uredniško roko Matevža Kosa izšlo zborno delo Dostojevski in jaz, ki vključuje prispevke sedemnajstih slovenskih avtorjev in avtoric.

Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril.

Še pred Najdenkami, tako naslovljenim drugim delom pesniške zbirke, najdemo Idioritmijo. Izziv na prvi pogled, še preden s prsti občutimo gladkost in relief tršega papirja naslovnice te vabljivo oblikovane pesniške zbirke. (Kasneje bomo izvedeli, da relief nekaj pove o živosti kamnov.)

Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.