To je namreč ključna funkcija umetniškega dela: ne to, da nosi “glavno sporočilo”, temveč da pripravi oz. je pot, po kateri lahko bralec in bralka dostopata do določene človeške izkušnje. In če govorimo o poeziji, je ta izkušnja kodirana z besedami, z mrežo njihovih pomenov, barvo, in predvsem z ritmom besed.

Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

Ko boste naslednjič koga želeli povprašati o tem, kam se odpravlja na smučanje, vam zato svetujem, da se ugriznete v jezik. Za vsako človeško izbiro namreč ne stoji prostovoljna odločitev. Za prav vse, kar nas kot ljudi oblikuje, nam ni treba prevzeti odgovornosti – nekatere stvari se nam enostavno zgodijo.

Človeško znanje in delo imata tako ključno vlogo ne samo pri razvoju modelov, ampak tudi pri oblikovanju podatkov, na katerih se ti modeli učijo. Tu pa naletimo na problem. To delo namreč v večini primerov opravljajo slabo plačani prekarni delavci in delavke. Tudi sam sem bil relativno slabo plačan in zaposlen prek študentske napotnice, torej prekarno, a se ne bi posebej pritoževal, saj sem na ta način dobil druge bolj zanimive in bolje plačane priložnosti.

Razsulo se je in razsulo nas je že preveč mesij, bojda zavezanih civilizacijsko univerzalnim etičnim normam in družbeni prenovi. Zaupanja vredno in nezadržno privlačno postaja udejanjanje celovitosti, s tem verodostojnosti, odgovornosti, zmožnosti za konfliktna soočanja in artikuliranja zadev, kot se v določenem trenutku mislijo ali dokazljivo so.   

Pesmi so kot telesa. V njih potekajo različni procesi. Ki morajo biti med sabo do popolnosti usklajeni. Usklajeni, da ne pride do zastojev in posledično do bolečin. A drugače kot v mojem telesu, po katerem rovarijo bolečine, je v pesmi vse delovalo brezhibno. Pesem je imela vse dele in sestavine točno na pravih mestih. Vsi deli in vse sestavine so bili mladi.

A najprej si na kratko oglejmo temeljne koncepte ljubezni skozi zgodovino in kakšen pomen ima v njih spolnost. Lahko rečemo, da zahodna ljubezen v celoti deluje na principu »manka«, »manko« pa je v zahodni filozofski, spiritualni in religiozni zgodovini definiran na različne načine, ki opredeljujejo definicije ljubezni.

Odkar sem se vrnil iz Berlina, dežuje, in strah, da se bodo vtisi s potovanja prehitro razpršili, je iz dneva v dan večji. Vmes je resda padlo tudi nekaj snežink, ki so se za trenutek prijele in pobelile tistih nekaj avtomobilov tam spodaj, na ulici, zgolj toliko, da so opozorile na dejstvo, da snega spodaj skorajda ni več, vsaj ne tistega resnega snega, s katerim se da kepati ali koga pošteno omavžati. V Berlinu ni bilo nič drugače; vreme je bilo na las podobno temu v Ljubljani. Ne vem, morda zdaj vsaj tam sneži, a nekako dvomim.

Načeloma je od vseh javnih pisanj prav kolumna najbolj namenjena temu, da spodbudi javno razpravo, ta pa družbene spremembe. Dandanes pa ob branju in pisanju tovrstnih besedil na misel prihaja prizor iz neke zombijevske klasike, kjer se ljudje krčevito bojujejo z napadi živih mrtvecev, med njimi pa hodi filozof, ki govori: to ni racionalno, pogovoriti se moramo, prepričati jih moramo … Običajno je prvi korak k spreminjanju položaja to, da se položaja zavedaš.

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Nedelja popoldne je, nekaj dni po izidu Antologije slovenske poezije športa, ki sem jo pospremil z besedami, da gre za najboljše darilo na predvečer svetovnega prvenstva v nogometu. Ker jo boste brali, tudi če ne boste gledali nogometa. In res se zalotim, da tega istega prvenstva ne gledam oziroma ga nisem začel gledati, kot je bilo to v moji navadi že vse tja od mundiala v Nemčiji davnega leta 1974 – tako rekoč od prvega sodnikovega žvižga.

List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Refleksno odpiranje mejlov, brezciljno scrollanje po vsebinah, ki nimajo dodane vrednosti, nas ohranjajo na površini. Tako naš dnevnik sestavljajo zgodovina brskanja po medmrežju in ohranjena sporočila na različnih komunikacijskih platformah. Drsimo v vsakdanjost, kar je udobno, in naključnost naših življenj je morda celo zanimiva.

To je prava môra, a stalno razmišljam o slovenskem založništvu. Cinik bi rekel, da bi kot načitan človek v tem moral razpoznati znak, da vanj pravzaprav ne sodim. Delujoči v založništvu ne reflektirajo prav veliko svojih dejanj, založništvo vidijo kot praktičen, ne intelektualen problem, pravi Michael Bhaskar v knjigi Naprava za vsebino (2013, slovenski prevod 2015) – naprava za vsebino, ki jo opisuje, je seveda knjiga. 

Drobni nasmehi, / s peskom posute gozdne poti. / Prisotnost praznine, / nekje spodaj mesto šumi.

»Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Križ, ki ga je (likovno) nosil, in križ, na katerega se je (umetniško) »obesil« Roman pred dejstvenim slovesom, samomorom, je križ ambivalentnega odnosa do katolištva. Malevičevskemu križu je dodal človeško podobo, slogovno je oblikoval značilen katoliški križ, četudi gre za sodobno predelano ikonografijo, ki vzpostavlja ali naj bi vzpostavila distanco.