Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo.

Težko se je otresti vtisa, da intelektualci v primerjavi s šestdesetimi leti 20. stoletja danes govorijo z veliko bolj negotovega položaja.

Čari Prage so tudi danes literarne kavarne.

Prehitevanje po desni je uporabna prispodoba mojih dolgoletnih nečednosti v razmerju do knjig, ki mi mežikajo z domačih knjižnih polic.

Vsi dobri pisatelji nas zapustijo prehitro, a nekateri nas zapustijo še bolj prehitro.

Če je lenoba odsotnost dela, ki bi moralo biti opravljeno, mar niso v času podnebne krize, ekonomskih stisk in naraščajočih družbenih neenakosti tisti, ki so najbolj škodljivo leni, ravno oblastniki, politiki in vsi dušebrižniki?

Res se trudim vedno znova zavedati, da ima lahko vsaka beseda, ki jo pošljem v svet, nepredvidene učinke – v to moč besed moram, želim verjeti.

Danes je seveda jasno, da je to velik kup neumnosti.

Nekateri negujejo svoj vrt, drugi kolekcijo oldtimerjev, tretji knjižne zbirke, ki jih na policah urejamo po svoji logiki.