Žensko in moško pisanje o ljubezni

Ne domišljam si, da sem strokovnjakinja za žensko in moško pisanje, vsaj kar zadeva literaturo ne, čeprav za področje ljubezni (vsaj teoretično) (1) sem. Za primerjavo med ženskimi in moškimi pisateljicami in pisatelji sem vzela arbitrarno in subjektivno izbrana sodobna (2) literarna dela domače in tuje književnosti. (3) Skozi prebrana dela sem se nato lotila raziskovanja ljubezni skozi žensko in moško pisanje na treh področjih, povezanih z ljubeznijo, ta so: a) odnos do ljubezni; b) odnos do spolnosti; c) feministična perspektiva in materinstvo (družbeno konstruirane vloge).

A najprej si na kratko oglejmo temeljne koncepte ljubezni skozi zgodovino in kakšen pomen ima v njih spolnost. Lahko rečemo, da zahodna ljubezen v celoti deluje na principu »manka«, »manko« pa je v zahodni filozofski, spiritualni in religiozni zgodovini definiran na različne načine, ki opredeljujejo definicije ljubezni. Ta manko torej, ki si ga v partnerstvu želimo, je v platonizmu opredeljen kot primordialno ali pred-utelešeno stanje božanske človekove duše, ki jo želimo doseči prek odnosa z drugim bitjem in še zlasti prek doseganja modrosti, ki nam omogoči intelektualno stanje motrenja božanskih idej in vrhovne Ideje, kakor to predstavi Platon v Simpoziju in Fajdrosu (Platon 1960: 102) (tudi kot ponovno srečanje izgubljene duše dvojčice, kakor je izpričano v mitu, po katerem je Zevs razpolovil prvotne ljudi, ki so imeli dvoje rok, nog in glav; od takrat imamo tri oblike spolne usmerjenosti: heteroseksualno (ta izhaja iz lune), gejevsko (ta izhaja iz sonca) in lezbično (ta izhaja iz zemlje)) (Aristofan, v Platon 1960: 80), ali kot ponovna vzpostavitev človekove vezi z Bogom, ki je Ljubezen, v Novi Zavezi (sv. Pavel 1984: 463) ali kot hrepenenje in želja po združitvi z oddaljeno Damo, kakor so o tem peli dvorski in trubadurski pesniki v Ljubezni iz daljave (Viljem IX., vojvoda Akvitanski, v Novak 2003: 9), kot komplementarni izbiri moškega in ženske oziroma Emila in Sofije glede na obstoj in vzdrževanje družine v delu Emil (5. knjiga) (Rousseau 1984: 400-490) ali kot obnovitev prvobitnega družinskega »romana«, po katerem se ljudje zaljubimo in ponovimo prvotno družinsko matrico (moški v partnerki iščejo mater, ženske pa očeta) v delu Tri razprave o teoriji seksualnosti (Freud 1995: 61) in nazadnje kot sotočna ljubezen, v kateri se ljudje neodvisno od predhodnih pojmovanj svobodno odločajo o izbiri partnerja in življenjskega stila (hetero – homo) v knjigi Preobrazba intimnosti (Giddens 2000: 61) ter demokratična, enakopravna in sočutna ljubezen v Preobratih misli Marthe Nussbaum (Nussbaum 2001: 281–430). Na ta način smo karseda na kratko povzeli temeljne definicije ljubezni. Lahko rečemo, da ima pri vseh omenjenih konceptih ljubezni spolnost »utilitarno« ali instrumentalno funkcijo razmnoževanja, in zaradi tega so tudi spolne vloge družbeno definirane in deljene na tak način in s tem namenom; če tega ni, se način delovanja spolnosti in njena energija usmerjata v tako imenovane duhovne cilje (to velja zlasti za platonizem, krščanstvo, delno freudizem).

Zdaj pa končno preidimo k naši temi. 

a) Za temo ljubezni lahko rečemo, da skoraj nihče od sodobnih avtorjev in avtoric (ne)posredno ne piše o najbolj znanih konceptih ljubezni (Platonovem, Pavlovem, Avguštinovem, Rousseaujevem, Freudovem). Marcel Proust predstavi tri, do neke mere trubadurskega, Rousseaujevega in Freudovega, zato si najprej oglejmo malo daljši odlomek. Pri Proustu je čustvovanje in ljubezen v V Swannovem svetu (1987) bolj usmerjeno na raven duha in notranjega sveta, sveta notranjih doživljajev, spominov, pa tudi projekcij in fantazem o nedosegljivi ženski. Poleg tega je Proust ljubezen povezal z ostalimi našimi dimenzijami in področji, kot so starši, glasba, prijateljska druženja. Zanimivo je tudi, kako je povezal ljubezen in glasbo: »Tokrat je jasno razločil frazo, ki se je za nekaj trenutkov vzpela nad zvočne valove in mu takoj prebudila posebne slasti … in ker je vedel, da je ta glasbena fraza nekaj, kar mu lahko da spoznati te slasti, je začutil zanjo nekaj, kar je bilo podobno ljubezni« (Proust 1987: 218–219). Še več, glasba ga ni povezovala le z umetnostjo in ljubeznijo do umetnosti, temveč tudi s samo ljubljeno osebo: »[T]akrat, ko je pesem zložil, še vedel ni zanj in za Odetto ali kar bodo videli v njej ljudje, ki jo bodo poslušali čez sto let, temveč do tega, kar je pomenila njemu: bila je nekakšen zastavek, nekakšen spomin njegove ljubezni, ki je celo mladega pianista silil, da so pomislili tudi na Odetto, kadar so mislili nanj, in ju je s tem združeval« (Proust 1987: 224). A vendar: ko je šlo za razmerje med moškim in žensko, se je Proust pogosto zavedal svojih romantičnih in idealističnih predstav, ki jih je usmerjal v ljubljeno žensko, kar ga vsaj delno navezuje na trubadurje: »Ko se je tistega dne odpravljal k njej, si jo je tako kot pred vsakim snidenjem predstavljal že vnaprej; če je hotel, da bi se mu zdel njen obraz lep, se je moral pri licih, ki so bila dostikrat rumenkasta, bolehna in včasih posuta z drobnimi rdečimi pikicami, omejiti na ličnice, ki so bile vselej rožnate in sveže, to pa ga je žalostilo, ker je dokazovalo, da je ideal nedosegljiv in sreča le povprečna.« A s kakšnimi bojaznimi se srečuje ljubezen v Proustovih očeh, ko se enkrat zgodi potrditev z obeh strani? Takrat Proust, enako kot denimo Rousseau v Juliji ali Novi Heloizi, pazi na to, da se partnerja ne bi naveličala: »Medtem pa je na vse načine pazil, da bi se ga Odette ne naveličala in da se tudi on ne bi naveličal nje; ker je čutil, da mu Odette, odkar ga lahko vidi, nima več dosti povedati, se je bal, da bodo vsakdanjost, enoličnost in nekakšna dokončna ustaljenost vedenja, ki mu ga je zdaj kazala, kadar sta bila skupaj, konec koncev zatrle romantično upanje« (prav tam: 225). Ali kakor pravi Rousseau: »Moški in ženska iščeta vse možne načine, da sta njuno delo in zabava različna in tako preprečita, da bi se drug drugega zasitila, in sta vesela, ko se ponovno snideta (Rousseau 1978: 257).

Virginia Woolf v romanu K svetilniku (2004) predstavi ljubezen, kakor jo spoznamo v Alkbiadovem govoru v Simpoziju, a ne kar zadeva ljubezen med moškim in žensko, ampak kot odnos ženske do ženske. Woolf predstavi ljubezen med zakoncema Ramsey v smislu, da je gospod Ramsey ponosen na svojo ženo kot žensko, ker je izjemno lepa, dobra mati njegovim osmim otrokom in tudi dobra žena, saj zadosti njegovim muham, egoističnim nagibom in njegovi nečimrnosti (zna mu dvigniti samozavest in samospoštovanje, ko se razburja zaradi malenkosti, on pa meni, da ji nudi uteho, optimizem in predvsem varnost), medtem ko je gospa Ramsey očarana in občuduje pamet gospoda Ramseyja, vendar se hkrati zaveda, da ta ne spoštuje njene pameti, njenega opažanja, bistrosti in da je včasih pri tem verbalno netakten in grob do nje in otrok. Poleg tega Woolf omeni še dva pogleda na ljubezen, lik Williama Bankseyja, o katerem pravi, da njegovo občudovanje lepote gospe Ramsey, in predvsem kako lepo jo je videti z njenim sinkom, zasenči to, kako gospo Ramsey vidijo in občudujejo ostali, tudi ženske, saj je Lily Briscoe nedvomno zaljubljena vanjo, a na drugačen način od moških: način, kako Woolf opiše Lilyjino ljubezen, ko ima ta svojo glavo v njenem naročju, je tak, kot se ponavadi opisuje najvišjo poduhovljeno ljubezen. Nadalje se Lily tudi sprašuje, kako spoznati bistvo osebe, ki je ponavadi skrito pred ostalimi, tj. kako priti do srži in srčike, tistega notranjega bogastva, ki se razpre in razkrije z ljubeznijo, in Lily zanima prav ta srčika osebe, s katero želi postati eno. Ali kakor zapiše: »[S]mehljajoč se ob misli, da gospa Ramseyjeva ne bo nikoli uganila razloga, zakaj se stiska k njej, si je predstavljala, kako se v kamricah duha in srca te ženske, ki se je telesno dotika, kakor zakladi v kraljevskih grobovih spravljene plošče s posvečenimi napisi, ki bi te, ko bi jih znal črkovati poučile o vsem […]. Kakšna je umetnost, ki jo poznata ljubezen ali prekanjenost, da je z njo mogoče prodreti v te skrite kamrice? S katerim sredstvom lahko postaneš […] eno s predmetom svojega oboževanja? Ali moreta to doseči telo ali duh […]? Ali lahko tisto, čemur pravijo ljudje ljubezen, napravi iz nje in gospe Ramseyjeve eno? Ne želi si vednosti, temveč spojitve, enosti […]« (Woolf 2004: 41). Torej je Lilyjina ljubezen usmerjena bolj na psihološko lepoto (lepote osebe, karakterja), čeprav se Lily zaveda tudi njene fizične lepote. Pravzaprav bi lahko v tem prepoznali, kakor bi temu rekli, neke vrste »šatuljico z največjimi dragocenostmi v našem srcu«, ki jo ima vsakdo, dragocenostmi, s katerimi se krasimo ter jih na ogled postavimo drugim, ko jih želimo očarati, osupniti in pritegniti nase. Na tem mestu je torej primerna Platonova primerjava v Simpoziju med Alkibiadom in Sokratom, ko trdi, da se zaljubimo v tisto najbolj dragoceno, tisto, kar Lily imenuje skrita kamrica, srčika vsakogar, in kar omenja tudi Alkibiad, ko pojasnjuje, da se je pri Sokratu zaljubil v tisto, kar je v njem najbolj dragoceno, oziroma natančneje pravi: »Mene pa je ugriznilo nekaj, kar huje boli, in to ravno na kraju, ki je najbolj občutljiv: usekal me je v srce ali v dušo […]. Če bo kdo hotel slišati Sokratove besede, se mu bodo sprva gotovo zdele zelo smešne. V toliko fraz in izrazov so namreč zavite od zunaj – kot v neke vrste kožo objestnega satira […]« (Platon 1960: 105, 111). 

A Woolf podobno kot Proust piše o tem, da si ljudje večino stvari o drugih namislimo, zato je le malo resnice v tem, kar sami mislimo o ljudeh, in tem, kar si oni mislijo o samih sebi: »Pol naših predstav o drugih je navsezadnje grotesknih. Služijo našim zasebnim ciljem. Človek bi potreboval petdeset parov oči, da bi z njimi gledal. Petdeset parov oči ne bi zadoščalo, da bi obkrožila to eno žensko, si je rekla [Lily]« (Woolf 2004: 151). In tudi na tem mestu je primerna vzporednica z Alkibiadovim govorom, v katerem mu Sokrat reče, naj še enkrat pogleda, ali se morda ne moti o njem in ali ni v resnici zaljubljen v Agatona, in ne Sokrata, ker tisto, kar on vidi v njem, ni to, kar on vidi v samem sebi (Platon 1960: 73). Ne moremo pa reči, da bi Woolf prek Lily Briscoe govorila o Platonovi ljubezni, saj je, kakor pravi, ne zanima vednost in postati eno z vednostjo. Tudi Barbara Korun v zgodbi »Hana« iz Zapiskov iz podmizja (2003) predstavi lezbično ljubezen, ki se razlikuje od ljubezni do moških, ko zapiše: »Vračam se k njej, kadi in mislim, kako dobro, da je ženska; ženske so vse mehke, nikoli me ne bolijo, nikoli. Presenetilo me je, ženske imajo tako mehke ustnice, toliko mehkejše od moških, sem rekla nekaj dni prej« (Korun 2003: 37).

Sodobni avtor Igor Marojević se v romanu Beograjčanke, sestavljenem iz osmih zgodb, ukvarja z ljubeznijo na različne načine prek različnih ženskih likov, zgolj v eni pa predstavi tudi povezavo s transferno ljubeznijo. V zgodbi »Prodajalna daril« spoznamo, da v romanci med Katarino in Borisom obstaja veliko podobnosti, med drugim v njunem odnosu do staršev. »Iskreno, hudo mi je, vendar je po 2. strani moj odnos z očetom precej načet, odkar je dobil visok pritisk in težave z ožiljem. […] Jaz imam podoben odnos z mamo. Tako je, odkar sem ostal brez brata in potem očeta. Od sredine 90-tih, Katarina. V tem času je umrla tudi moja mama, groza. Če takole gledava, so nama smrti v družini skupna stvar. Psihiater mi je pojasnil, da dokler sta bila še oče in brat živa, me mama v bistvu ni imela nikoli rada, temveč je le paktirala z mano. Tudi jaz sem paktirala z mamo, vendar sem jo imela rada, in to očitno bolj kot očeta, ki se je do mame spremenil z vojno, do mene pa z njeno smrtjo […]« (Marojević 2022: 125). Ali: »›Nobeden od teh ljudi me ni imel rad. Toda, če me ni imel rad lasten oče, zakaj bi me imel kak drug moški? Nihče od beograjskih tipov ni bil z menoj, temveč z mojim telesom,‹ je rekla Grbiću po Skypu. ›In vsak starejši tip me spominja na očeta‹« (prav tam: 127). V zgodbi »Znotraj« pa poda tudi povsem sodobno definicijo ljubezni: »›In tudi, če bi naključno le našla partnerja – ljubezen ostaja, kolikor sem razumela, navadna mešanica nevrotrofina, oksitocina, serotonina in feniletilamina, ki spada k družini amfetaminov‹« (prav tam: 108). V eni od zgodb, »Zadnjem Philipsovem modelu«, pa s samim koncem namigne na to, da je bila ena od glavnih protagonistk zaljubljena v svojo najboljšo prijateljico iz osnovnošolskih let, vendar se je tega zavedela šele, ko je v pristala v zaporu, potem ko se je fizično znesla prav nad omenjeno najboljšo prijateljico, ko jo je ta izdala: »Vedeti moraš le, da se ta roka, ki jo držiš na mojih prsih, lahko dotika mojega telesa, ne pa tudi mojega srca. Tega, kar počnem s teboj, nikoli prej nisem počela, čeprav bi bilo mogoče treba. Mislim, da se nikoli več ne bom zaljubila, vendar si lahko ostaneva blizu« (prav tam: 89), kakor govori svoji sozapornici, pri čemer misli, da se je do zdaj zaljubila le enkrat, tj. v svojo najboljšo prijateljico, ki bo edina ostala njena ljubezen. Skratka, Marojević v romanu Beograjčanke (2022), v katerem piše iz perspektive različnih ženskih likov, od poročene ženske z otrokom, ki se loči in nato ponovno sprejme slabo odločitev z izbiro naslednjega partnerja, s katerim se tudi razide, prek ženske, ki je bila zaljubljena v svojo najboljšo prijateljico iz osnovne šole, do ženske kot pisateljice, ki je zaljubljena v publicista, ženske kot filozofinje, ki je v razmerju s filozofom, s katerim pišeta knjigo o praktični uporabi filozofije danes, ženske, ki je doživela travmo, zaradi katere ni nikoli več stopila iz stanovanja, ter nazadnje tekmovalnosti deklic v osnovni šoli, ki so se pripravljene maščevati zato, ker jih je ena od sošolk in prijateljic prehitela pri neki igrici in je to vsem dala vedeti prek Facebooka, kot osrednjo temo vseh zgodb postavi ljubezen.

Skratka, že v 20. stoletju so se avtorji in avtorice ukvarjali z lezbično ljubeznijo, kakor vidimo, pa jo avtorice postavljajo nad ljubezen do moškega, a lezbične ljubezni se zavedajo tudi avtorji v 21. stoletju. Prav tako sodobnih avtorjev in avtoric ne zanimajo klasični modeli ljubezenskih zvez, temveč se usmerjajo na ljubezen, kakor jo utemeljujeta Giddens in Nussbaum, ljubezen na podlagi osebne izbire, svobode, enakopravnosti, osebnega in spolnega zadovoljstva – končano je dolgo obdobje (2000 let) osnih (4) konceptov ljubezni, ki so poudarjali transcendenco, univerzalnost, instrumentalnost in komplementarnost družbenih vlog moškega in ženske. To se bo še bolje pokazalo pri temi feminizma. Zanimivo pa je, da le eden od sodobnih avtorjev in avtoric omeni tudi najsodobnejši znanstveni koncept ljubezni v okviru nevroendokrinologije oziroma hormonov, kar je nedvomno relevanten pogled ali, kakor sem o tem razpravljala v knjigi Ljubezen skozi zgodovino (2015): »Nevroendokrinologi so opazili, da lahko določena fiziološka stanja spodbudijo pozitivno socialno vedenje, vključno z ustvarjanjem navezanosti, prijateljstva, ljubezni in reprodukcije« (Majerhold 2015: 202). 

b) Z vidika spolnosti pisatelji veliko bolj eksplicitno opisujejo spolne odnose kakor pisateljice, medtem ko je glavna junakinja v Vseh mojih poletjih (2022) aseksualna in sploh ne mara spolnih odnosov. Tako denimo Marojević v nekaj zgodbah iz Beograjčank seks opiše kot v zgodbi »Filozofija za vsakogar«: »S Stevanom sem imela najpogosteje en dolg orgazem in nekaj kratkih: za razliko od skoraj vseh mojih bivših se je trudil bolj za moj užitek kakor za svojega. Zaradi tega sem se v postelji hitro sprostila, čeprav sem bila pred zvezo s Stevanom dolgo samska. Ves čas seksa me je poljubljal in se dotikal mojega klitorisa ali prsi« (Marojević 2022: 57) ali v zgodbi »Prodajalna daril«: »V naslednjih dneh sva se z Borisom nekajkrat ljubila. Bilo je boljše in nežnejše kot prvič in bila sem pripravljena. To ni bilo podobno seksu z mojimi bivšimi partnerji, ki so se enostavno ulegli na žensko in porinili. Za razliko od njih se je Boris skoraj vedno ulegel poleg mene v položaj fetusa in toliko dvignil moja kolena […]. Iz tega položaja je lahko nastopal ljubeče in v istem hipu pornografsko: povsod me je lahko božal in se premikal v meni, na trenutke hitro in na trenutke počasi, in me vso opazoval. Ker mi je godila pozornost Borisovih pogledov na moje telo in nežnost njegovih poljubov in dotikov, sploh drgnjenje klitorisa, sem vedno doživela orgazem« (prav tam: 139). Vendar ni bil vsak seks tako zadovoljujoč, kako piše v zgodbi »Znotraj«: »Imela sem vsega nekaj partnerjev, seks je bil vedno poln bolečine in brez ljubezni« (prav tam: 108) ali v zgodbi »Moška zgodba«: »V zvezi je bilo vse v redu, le da je Milo pri seksu kazal veliko več volje kot znanja. Seks je bil nenaraven, kakor da bi ves čas mislil na nekaj drugega ali kakor da bi uporabljal Cialis, a tudi ta afrodiziak ni bil dovolj, da bi mu pomagal« (prav tam: 18). Sploh pa je povedno iskreno razmišljanje moških o ženskem spolnem organu oziroma kratka predstavitev »pičk« v različnih »frizurah« v knjigi Jurija Hudolina Pisma s potovanja (2021), kjer zapiše: »Pička, pizda, nožnica, roža, mesojedka, razpočnica, muca, srčica …, še bi lahko našteval, lepo in grdo, ženski spolni organ ima v strokovnem, posebej pa v uličarskem izrazoslovju nešteto imen« (Hudolin 2021: 255) in dalje »Toda o pičkah – v resnici na čast – veliko več razpredajo moški. […] Pisanje o pički izpod moškega peresa je zdrsno področje; takoj si lahko šovinist, fašist, hudobec, infantilnež … Jasno je, da so drobnarije najpomembnejše gonilo pozitivnega partnerskega odnosa. Vsakemu se znotraj odnosa med spoloma kaj upira, tako vizualno kakor empirično« (prav tam: 256–257). Tudi Milan Dekleva, čeprav v primerjavi z Marojevićem in Hudolinom bolj sramežljivo, v knjigi Eseji in zgodbe (2021) na kratko zapiše: »Poljubil jo je na uhelj. Začutila je vršiček jezika. Migetalko jezika« (Dekleva 2021: 122). V zgodbi o profesorju filozofije pa še: »Študentka Breza Lipnik je prekrižala vznemirjene noge: ›Ne gre za neznanje, ampak vašo hudobijo,‹ je zašepetala. ›Grdi ste kot močerad, jaz pa lepa. Hoteli ste seksati z mano, pa sem se uprla. To bi morali ceniti, menda je vaša generacija jurišala na nebo‹« (prav tam: 22).

Ženske avtorice niso tako eksplicitne, čeprav Barbara Korun v Zapiskih iz podmizja (2003) zapiše: »Ko osupneš, ko si od mojih prsi, od gladkega trebuščka, od okrogline bokov in temne, vlažne, premikajoče se sence spola zadet, je moja nečimrnost potešena, […] sem ti enaka, imam orožje, s katerim lahko … lahko. Kaj? […] Spomnim se samo še veliko rok, velike teže (teže tvojih golih prsi na mojih, tvojega nabreklega uda in strahu pred njim), […] kako legaš globlje in globlje vame, kako mrmraš […], vzdihuješ in jecljaš, zmešan, nor od mene (mene!) […]« (Korun 2003: 19). Veliko bolj poetična je v zapisu homoerotike: »Svilena je njena koža, ko se stopi, žametna njena podrast. […] Njeni dojki dišita po mleku in cimetu […]. Me sprejmejo usta, tolmun vode rožne. Z jezikom rišem hlapljive čipke med njene brstiče. […] Kako je medena in topla! Kako obla in čvrsta!« (prav tam: 10). Ali v zgodbi »Hana«: »[K]ako jo je to presenetilo, ko se je je dotaknila, tam … Kje? A vem? In ni rekla, ni rekla mednožje, ni rekla pička, nič ni rekla. Rekla je kala, roža. Rekla je, da je mehka in svilnata in dišeča, kot roža, kot kala« (prav tam: 37). Povsem v nasprotju s tem že omenjena avtorica Kawakami v Vseh mojih poletjih o glavni junakinji Natsume zapiše: »Hotela sem ga zadovoljiti, a nisem vedela, kako. […] Saj ne da bi me bolelo, ampak – kako bi rekla – bilo mi je neznosno neprijetno. […] Seks mi ni bil nikoli v užitek, ni me potešil, ni me zadovoljil. In če se je nag ulegel name, sem vedno ostala sama. Nisem vedela, kako naj mu to povem« (Kawakami 2022: 219).

Iz zapisanega lahko sklenemo, da so moški pri opisovanju spolnih odnosov bolj eksplicitni in tudi več govorijo o užitku, zadovoljitvi in potešitvi, medtem ko so ženske glede tega manj neposredne in bolj poetične, in v tem smislu bi lahko rekli, da se v opisih avtoric odraža klasična nagnjenost žensk k temu, da so bolj graciozne, zmerne in zadržane, moški pa bolj neposredni in drzni, čeprav je hkrati res, da ni več opaziti tistega mačističnega opisa moškega, ki osvaja in seksa z ženskami kot neke vrste lovorikami, ki jih je dosegel. Dekleva uporabi spolnost tudi v smislu opisa moške neetičnosti, kot v primeru profesorja filozofije, ki ponudi seks študentki za oceno ali ko omenja moškega, ki je imel poleg partnerke še ljubico. Tudi Hudolin se, čeprav prizna, da moški več pišejo o seksu, hkrati zaveda, da lahko to danes kaj hitro postane šovinistično, narcisoidno in še kaj drugega. Še najbolj se zdi, da se je želel Marojević vživeti v to, kako ženska razmišlja/želi o seksu z moškim v smislu užitka in zadovoljitve, ki naj ji ga nudi, a je hkrati pokazal, da je seks lahko tudi slab, in s tem prikazal raznolikost izkušenj heteroseksualnega seksa. Prav tako se moški zavedajo tega, da je treba biti danes previden, koliko svobode si lahko človek privošči pri opisu seksualnih prizorov, vsaj tako se zdi, glede na to, da so opisi seksa »precej zgledni«. A tako avtorji kot avtorice pišejo o seksu v svojih delih iskreno in odkritosrčno, nihče pa ni ponudil/a nobenega instrumentalnega vidika spolnosti.

c) Glede feminizma in družbeno konstruiranih vlog. Tukaj, zanimivo, številni avtorji in avtorice razmišljajo podobno. Kawakami piše: »Oče je bil tipičen kmetavzarski tiran. Ženske je imel za manjvredne, celo preziral jih je, pa ni poznal besede šovinizem in seksizem. Ko sva bili s sestro majhni, nisva smeli niti pisnit. Otrok in povrh še ženska – to zanj sploh ni bil človek. Kar se pa mame tiče, se sploh ne spominjam, da bi jo kdaj poklical po imenu. Samo z ›ej, ti‹. Oče se je nad mamo za vsako malenkost razpenil, jo pretepal, razbijal po hiši. S sestro sva se ga bali. Navzven je seveda kazal lep obrez. […] Mama, kakršna je bila, se je pa vedno samo bedasto smejala, mu stregla odspred in odzad […]. Pa ne da bi bila potem deležna njihove dediščine. Ja, bila je prav ›delovna sila s pičko‹ […]« (Kawakami 2022: 306–307). Z materinstvom se ukvarjata tako Kawakami kot Korun, pa tudi Dekleva in Marojević. Kawakami se ukvarja s tem, da bi kot samska aseksualna ženska pisateljica imela otroka. Njena literarna agentka ji svetuje, naj piše o sebi, o svoji spolnosti, financah, čustvih in če lahko sama zanosi ter postane mati – ali pa tudi če ne more – ampak če piše o vsem, kar se pri tem zgodi, ali se sploh zaveda, kaj bi to pomenilo za mnoge ženske? Spodbuja jo, naj ženskam da nekaj resničnega. Resnično upanje. Precedens. Opolnomočenje. In za to ne potrebuje partnerja. Korun pa se ukvarja s splavom: »Strop reče: ›Ta otrok mora izginiti‹ […]. ›Lahko sanjariš, da bi z otrokom v trebuhu zbežala kam, ga skrila, rodila, ljubila. Ampak […] veš, da ne moreš‹« (Korun 2003: 33). Woolf je prav tako feministična, ko večkrat opiše gospo Ramsey kot izrazito lepotico, katere lepoto prav vsi – moški in ženske – občudujejo, kar pa se tiče njenega moža, večkrat omeni, da je imel o svoji ženi manjvredno mišljenje: »Nikar ne bodi tako žalostna, se je spraševal. In spraševal se je, kaj bere, in pretiraval njeno nevednost, njeno preproščino, ker mu je bilo všeč misliti, da ni pametna in ni prav nič načitana. Spraševal se je, ali razume tisto, kar bere. Najbrž ne. Presenetljivo lepa je. Njena lepota še narašča […]« (Woolf 2004: 93). Prav tako ga razumeta otroka (omenjena sta Prue in James), zlasti slednji pravi o očetu: »[P]roti temu se bo bojeval, to bo zasledoval in zatrl – tiranijo in despotizem, kot temu pravi, ki ljudi prisili, da store, česar nočejo storiti, in jim odreka pravico govoriti« (Woolf 2004: 140). Še en lik v romanu, Charles Tansley, večkrat omeni, da ženske ne znajo pisati, ne znajo slikati (prav tam: 67), v pogovoru z amatersko slikarko Lily Briscoe, ki pa zase omeni, da se ne želi poročiti, kar je tudi feministična naravnanost. Po drugi strani pa je gospa Ramsey opisana tudi kot konservativna s svojim staromodnim prepričanjem, da se morajo vsi poročiti. Sploh je materinstvo pomemben del romana K svetilniku in nekajkrat se omeni tema, da so otroci najbolj srečni v zgodnji mladosti, ko imajo še vse pred seboj, kasneje, ko odrastejo, pa bodo vse to izgubili. A hkrati je avtorica, to je zanimivo, menila: »[G]ospa Ramsayjeva vedno pomiluje moške, kot bi jim nekaj manjkalo – žensk pa nikoli, kot da bi nekaj imele« (prav tam: 66), kar bi lahko aludiralo na to, da se ne strinjala s Freudovim pojmovanjem, da je ženska pomanjkljiv moški, ker nima falusa. 

Tudi Dekleva svoje ženske protagonistke večkrat opiše s feministične pozicije; v zgodbi »Razsodba«, kjer se protagonist in protagonistka odločita imeti spolni odnos z namenom zanositve in se pogovarjata o otroku, recimo preberemo, da moški govori o sinu, partnerka pa ga popravi, da bo hčerka. »›Spravila ga bova na ta sramotni svet. V brezupno mizerijo.‹ ›Upam, da bo ona,‹ je rekla in ga pobožala po rami. ›Ne bova je spravila, rodila jo bom. V mizerijo, točno tako. Ampak ona bo upanje, da mizerija ni brezupna‹« (Dekleva 2021: 98). Ali v zgodbi o profesorju filozofije: »›Joj, kako si pameten,‹ je vzdihnila žena Rožmarinka, rojena Vrbnik. […] ›Lahko bi pokazal nekaj sočutja, filozof,‹ je rekla zaničljivo in prekrila bolečo nogo. ›Če že toliko pišeš o krivdi in svobodi in teh velikih stvareh […]‹ ›Čudno,‹ je razmišljal profesor, ›da me gane resnica, ženina bolečina pa ne. Mislim, da bom moral poleteti med oblake. Ne, ne bom se pogreznil v pekel,‹ si je prikimal, ›pač pa bom oblakom predaval o življenju, ki je polno nepredvidljivih preobrazb‹« (prav tam: 23–24). Hudolin podobno zapiše o tem, da sodobni moški niso več to, kar so bili: »Čeprav je v sodobnem svetu vedno več fizično nezadovoljnih žensk in emocionalno devastiranih moških, si še vedno upam trditi, da moški najbolj pogosto misli spodaj (subjektivno in pretežno seksualno), ženska pa zgoraj (emocionalno in pretežno racionalno). Moški novega sveta je danes bolj kot neusmiljen lovec človek redko profilirano definiranega (uspešno pragmatičnega) kariernega ega (pretežno denar) in različnih trofej, kamor zanj spadajo tudi lepe in privlačne ženske […]. Moški je spričo vedno bolj omajane vloge vodje v družbi (vse težje dokazovanje, skrb za družino v recesiji, omajana tipična rivalska in tekmovalna nečimrnost […], sla po uspehu, ki je danes postala dvoumna in nedorečena […]) postal karikatura, ki ji ostane le še ženska; samo z erotiko in slo po njej lahko poteši svoj razpihani ego« (Hudolin 2021: 233–234). Odveč je omeniti, da je Marojević v Beograjčankah (2022) s tem, ko je napisal roman o različnih ženskah, to predstavil seveda tudi s feministične pozicije in, zanimivo, tudi s stališča materinstva. S tega vidika je zanimiva zlasti zgodba »Znotraj«, kjer našteva razloge proti odločitvi za otroka: »Takole je bila videti zadnja elektronska komunikacija med Robertom in mano na temo potomstva: ›Vsak šesti otrok se rodi z bronhitisom. Trije odstotki novorojencev so mentalno zaostali. Nekaj manjši odstotek otrok umre v enem letu. Vsak stoti ob porodu dobi shizofrenijo. Med 4,8 in 21,2 otrok na tisoč ima avtizem. Vsak 120. otrok se rodi s srčno hibo in vsak 200. z neko anomalijo kromosomov. Vsak 700. otrok ob rojstvu dobi Downov sindrom. Eden na 1000 otrok se rodi gluh, vsak 1200. pa s krhkim X sindromom. Eden od 3000 ob rojstvu oslepi, eden na 8000 pa dobi kardiomiopatijo. Vsak 10.000. pride na svet z Edwardsovim sindromom, vsak 20.000. pa s Patauovim sindromom. Vsak 50.000 otrok se rodi z akondroplazijo. Glede na vse te stvari bi se otrok moral odločiti, da se bo rodil šele takrat, ko bo v materinem trebuhu postal polnoleten‹« (Marojević 2022: 112). Še bolj zanimivo pa je, da je z zgodbo »Igrica« edini, ki opozori na in se natančno loti tekmovalnosti ter zavisti med ženskami že v zgodnji mladosti, ki se prevesi v njihova odrasla življenja. Najbolj presenetljivo v zgodbi je, da so osnovnošolske deklice tiste, ki želijo, da moški spolno napade njihovo dotedanjo prijateljico Lili, in da je moški tisti, ki jih okaral ter pravi, da to, kar so storile, ni prav. Še več, prijavi jih ravnatelju, ta pa policiji. A ne gre le za tekmovalnost, temveč tudi zavist, saj gre za najlepšo in telesno najbolj zrelo med njimi. Hkrati s tem pokaže tudi na njihovo (ksenofobno) rangiranje, saj gre za Rominjo. 

Skratka, čeprav se z materinstvom, ponavadi s hčerko, pa tudi s splavom, ukvarjajo večinoma ženske avtorice, se tega seveda zavedajo tudi moški. Sicer pa se vsi, avtorji in avtorice, zavedajo, da so moški pomanjkljiva bitja, da so izgubili svojo avro in da še sami ne verjamejo več vase ter o tem tudi pišejo (pišejo o svojih napakah, o svoji ambicioznosti, o tem, da jim je pomembnejša njihova kariera, njihov ugled pred zakonskim odnosom). Ženske pa tudi, vsaj nekatere, opisujejo, da je odnos z moškimi neprijeten, in tiste, ki so biseksualne, kot na primer Korun, pišejo o tem, da jim je lepše z žensko. 

Sklenemo lahko, da so si avtorji in avtorice danes v svojih zgodbah in opisih ljubezenskih zgodb podobni. Ne glede na to, da drži ali je vsaj nekoč držalo, da, kakor pravi Annis Pratt v svoji knjigi Archetypal Patterns in Women’s Fiction (1981): »Žensko leposlovje odraža izkušnjo, ki je radikalno drugačna od moške, ker našo težnjo k osebni rasti ovirajo predpisi naše družbe glede spola« (Pratt 1981: 21), pa se še bolj strinjam s Cheryl Lang v članku »Men and Women Writing Women: The Female Perspective and Feminism in U.S. Novels and African Novels in French by Male and Female Authors«: »Čeprav še vedno živimo v patriarhalnem svetu, so se prepričanja družbe o ženskah sčasoma spremenila, zato morajo današnji romani odražati sodobne ideologije spolov. Če je tako, bi rekla, da feministične teoretičarke niso poštene, ko ne upoštevajo nedavnih del moških avtorjev« (Lang 2008: 5). Namreč, primerjana dela razkrivajo prav to, da so se tudi moški začeli zavedati svojih (stoletja, tisočletja) mizoginih prepričanj, čustev in dejanj nasproti ženskam, kar sodobni avtorji tudi prikazujejo v svojih delih – moške opisujejo kot sebične, egoistične, nepoštene, izkoriščevalske, samovšečne in narcisoidne v odnosu do žensk. Prav tako se zavedajo, da niso vsi moški odlični spolni partnerji in ljubimci. A hkrati ne smemo pozabiti, da se to ni zgodilo samo od sebe, temveč je to odraz tega, kakor pravi Ruth Robbins v članku »Literary Feminisms« (2000), »[…] da na vse, tudi na osebno identiteto, vplivajo interakcije s člani v družbi. To pomeni, da če pisateljica nikoli ne bi bila izpostavljena feminizmu, ta ne bi bil del njene identitete in zato ta ne bi bil viden v njenem pisanju. Medtem ko je literatura ponujala pobeg pisateljicam, progresivne feministične ideje niso bile vedno prisotne« (Robbins 2000: 51). Za nadaljnjo razlago tega Robbins ponudi: »Podobe, ki jih vidimo ali beremo o njih, so del konteksta, v katerem živimo. […] Ženske niso imele vedno feminističnih tem in pretekla dela moških avtorjev večinoma tudi ne. Sčasoma so je pogled družbe na ženske spremenil in vloge spolov niso bile več tako strogo deljene in v veljavi. To lahko vidimo skozi ›drugi val‹ feminizma, ki se je v Združenih državah pojavil skupaj z gibanjem za državljanske pravice. Če te ideje ne bi bile že prisotne v družbi, potem jih ne bi našli v pisavi tistega časa« (prav tam). Kar pomeni, da so se tako avtorji kakor avtorice sčasoma feministično ozaveščali, kar se je nato odrazilo in se še odraža tudi v njihovem pisanju – za sodobne avtorje pa to sploh velja –, čeprav so bile nekatere pisateljice, kakor je Woolf, glede tega ozaveščene že na začetku prejšnjega stoletja. Zanimivo pa je, da je v moškem pisanju danes bolj odsotno opisovanje odnosov z otroki, tudi s sinovi, kakor je bilo nekoč, potrjuje pa se, kakor opaža Lange, da so predvsem ženske bolj povezane s hčerkami: »Poleg tega so odnosi med materjo in hčerko močnejši v romanih, ki jih pišejo ženske« (prav tam). Še vedno pa je opisovanje lezbičnih zgodb prioriteta avtoric, saj to je evidentno, kajne. Zanimivo pa je, da se je lezbičnost pojavljala tako pri modernih kakor pri postmodernih pisateljicah (Woolf, Korun, Kawakami), (5) torej je ta pojav bolj znan in razširjen, kakor bi želeli priznati moški. Navsezadnje pa drži, kar piše Cheryl Lang glede svojega odkritja, da moški avtorji niso napisali veliko romanov izključno z ženskega vidika. »Nekateri razlogi so lahko v tem, da moški niso sposobni pisati iz ženske perspektive ali da se bojijo, da bodo naleteli na preveč skepticizma (na primer Williamsonova izjava, da so ženske nezaupljive do feminističnih pogledov v pisanju moških). Možno je tudi, da moški avtorji menijo, da bi jih lahko grajali, ker so preveč ›ženstveni‹ in se ne prilegajo vlogi moškega spola« (Lang 2008: 6).

¹ Čeprav sem bila v dveh malo daljših lezbičnih partnerskih zvezah (od 1994 do 2009), sem že trinajsto leto samska, zato menim, da sem danes bolj podkovana v teoriji kot v praksi.

² Namenoma sem vzela književna dela večinoma iz 21. stoletja, le dve deli, ki spadata med t. i. klasike, pripadata 20. stoletju. Čeprav imam doma tudi knjigo Ljubimec Marguerite Duras in čeprav zgodbo vsi opevajo kot mojstrovino – kot preseganje različnih meja, spolnih, družbenih, razrednih in še kakšnih v opisovanju Margueritinih osebnih ljubezenskih in seksualnih spominov kot petnajstletnice, ki se zaplete v romanco s starejšim premožnim Kitajcem, pa se me zgodba ni dotaknila, zato je nisem uvrstila v izbor. Kakor pravim: gre za povsem subjektivno, arbitrarno izbrana dela.

³  Tista, ki jih imam doma, vendar sem namenoma izbrala nekatera manj znana literarna dela sodobnih domačih in tujih pisateljic in pisateljev.

⁴ »Izvor in cilj zgodovine je naslov slavne knjige, v kateri Karl Jaspers razvija koncept ›osne dobe‹ [Axial Age]«, s čimer je Jaspers »meril na obdobje med 800 in 200 pred našim štetjem, v katerem so v Evraziji doživeli vzpon Konfucij, Lao-Tze, Buda, Zoroaster, veliki hebrejski preroki, grški pesniki, zgodovinarji in filozofi. V tem obdobju je nastal ›človek [anthropos, op. p.], kakršnega poznamo danes‹«, kakor pišeta Eduardo Vivero de Danewski in Deborah Castro v članku »Preteklost bo šele prišla«, 2022, str. 75. 

⁵  Tudi pri Proustu imamo opravka z omembo Swannove ljubosumnosti na drugo žensko, čeprav je bil to povsem njegov izmislek in odraz njegove negotovosti in nesamozavesti v odnosu do Odette.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS