Mednarodna kulturna prireditev ali krošnjarjenje s knjigami?

Mednarodni beograjski knjižni sejem je bil dolga desetletja ena največjih in najpomembnejših književnih prireditev v regiji. Po tradiciji ga priredijo v oktobru in novembru, na njem pa se zberejo založniki, založnice, avtorji, avtorice, knjigarne, knjižnice, ljubiteljice in ljubitelji knjig iz Srbije in drugih držav. Osnovni cilj prireditve je odpiranje prostora za predstavitve novih izdaj, mreženje knjigotrških profesionalcev in za izmenjavo idej na področju kulture.

Lani je v izjemno težavnih okoliščinah potekal že 68. mednarodni sejem. Številni založniki so sicer svojo udeležbo potrdili in svojo namero potem tudi realizirali, našli pa so se tudi takšni, ki so sejem bojkotirali. Ni bilo prvič, da je imel sejem, ki je od svojih začetkov leta 1956 pomembna kulturna institucija tako za Beograd kakor za širšo okolico, težave s svojim slovesom. Iz institucije, kjer praznujemo kulturo in knjigo, se je namreč sčasoma spremenil v prizorišče za raznorazne politične peripetije in prepire. Mirno lahko rečemo, da je njegov kulturni ugled porušen. Namesto praznika knjige je postal žaloben dogodek, grenka izkušnja, ki priča zgolj o težavnih okoliščinah, v katerih delujejo založniki, pri čemer je bila lanska izvedba sejma v mnogočem bolj kramarske kakor kulturne narave. S funkcije predsednika odbora sejma je pred njegovo 68. edicijo odstopil tudi akademik Dušan Kovačević, odstopno izjavo pa je podal tudi član tega odbora Vladislav Bajac, sicer direktor založniške hiše Geopoetika.

Lani so založniki namreč zahtevali, da se prireditev prestavi na 23. oktober, tako da bi se predzadnji dan, ki je ponavadi sobota in je zmeraj tudi najbolje obiskan, ne prekril z obletnico tragičnega dogodka, ko se je zrušil nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu, kar je bil tudi glavni povod za dolgotrajne demonstracije po vsej Srbiji. Založniki so lani zahtevali tudi, naj se cena za najem sejemskih stojnic zniža za približno trideset odstotkov, a je bila zahteva zavrnjena. Ena izmed glavnih kritik pa je bila namenjena dejstvu, da se je sejem spremenil v prireditev, ki je postala prej lokalna kakor mednarodna, da se je komercializiral in da torej ne izpolnjuje več svojega kulturnega poslanstva. Tak sejem nima več nikakršne zveze s književnostjo, pač pa raje promovira te in one blagovne znamke ter skrbi predvsem za zabavo in uživanje pleskavic in čevapčičev, ki jih na veliko strežejo pred sejemsko dvorano. Združenje poklicnih založnikov Srbije je tako ugotovilo, da sta kulturna in programska vsebina potisnjeni na rob, razporeditev po halah in stojnicah pa je nepregledna. Nekatere založniške hiše, kot so Geopoetika, Clio, Аrhipelag, Heliks, Makart, Albatros plus, Evoluta, Fedon in še druge, so prireditev bojkotirale, kljub temu pa so tako udeleženi kakor neudeleženi protagonisti na sejmu razpravljali o materialnem stanju v založništvu; 1. novembra so vendarle tudi tisti, ki so se kljub vsemu odločili za udeležbo, prekrili svoje stojnice, tako da knjige niso šle v prodajo.

Pojavile so se še številne druge kritike sejma, na primer ta, da sta vloga in program vsakokratne države, ki je častna gostja, marginalizirana, na rob pa so odmaknjeni tudi najstarejši srbski založniki in cela vrsta kulturnih institucij. Takšna situacija ogroža in marginalizira tako regionalno kakor mednarodno razsežnost sejma, ki je bil sicer vselej pomemben, še zlasti za jugovzhodno Evropo. Združenje poklicnih založnikov Srbije je izrazilo tudi nezaupanje do uradnih podatkov o obisku, ki sta jih objavila kompleks Beograjskega sejmišča in odbor Mednarodnega beograjskega knjižnega sejma, ter pozvalo javnost, naj prepreči nadaljnje propadanje sejma. Profesionalno sejemsko združenje je na to odgovorilo, da je s svojim članstvom, z avtorji in avtoricami ter z drugimi sodelavci pripravljeno podpreti revitalizacijo sejma, ker je prepričano, da je to v najvišjem kulturnem in javnem interesu države.

Srbski založniki so se v zgodovini že spopadali s težkimi družbenimi in političnimi okoliščinami, denimo z materialno in finančno bedo v devetdesetih letih, za katera velja, da so bila gmotno najslabše obdobje v celotni zgodovini Srbije. Toda sejem so tedaj organizirali kljub sankcijam, spričo katerih je prireditev izgubila mednarodno razsežnost. Knjige so se vse do leta 1996, ko so sankcije nehale veljati in je sejem znova dobil mednarodno širino, kupovale tudi na dvanajst obrokov. Knjižni sejem je bil v težkih okoliščinah devetdesetih let nekakšno kulturno zatočišče: ostal je pomembno prizorišče, na katerem so se srečevali pisci, piske in bralstvo, pa čeprav so ga prizadele sankcije in splošna kulturna kriza, kar se je poznalo zlasti pri manjšem številu založnikov iz tujine in pri oteženi nabavi papirja.

Morda lahko knjižni sejem tudi zdaj okreva podobno kakor v devetdesetih. Toda če pri tem upoštevamo dejstvo, da so v Beogradu nehale delovati vse večje kulturne prireditve, kot so filmski festival FEST¹, glasbena festivala BEMUS in Exit ter gledališki festival BITEF, da o manjših niti ne govorimo, in če poudarimo, kako se krepijo razne slaninijade, klobasijade, pleskavicijade in tako dalje, potem se zdi, da je upanja za to zelo malo. Rušenje Beograda, njegovih tradicionalnih in zgodovinskih spomenikov, in ukinjanje starih prireditev sta, kakor je znano, del povzdigovanja pomena novih objektov za EXPO, ki bo v mestu naslednje leto.

Rušenje kompleksa Beograjskega sejmišča in njegov vpliv na knjižni sejem

Kompleks Beograjskega sejmišča je eden ključnih prostorov za kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v mestu. V njegovih halah že desetletja prirejajo tudi Mednarodni beograjski knjižni sejem, prireditev, ki je za številne generacije bralcev, bralk, založnikov, avtorjev in avtoric sčasoma postala veliko več kot le navaden dogodek – postala je namreč ritual, srečanje s književnostjo in potrditev, kako obstojna in trdna je lahko kultura v javnem prostoru. Načrti za rušitev oziroma radikalno transformacijo sejmišča, ki so se pojavili v zadnjem času, tako niso zgolj urbanistična odločitev, pač pa so pomembno povezani z vprašanjem odnosa do kulturne infrastrukture in kolektivnega spomina.

Najprej velja poudariti prostorski in funkcionalni vidik problema. Knjižni sejem je zasnovan in oblikovan v skladu s kapacitetami in specifiko hal na Beograjskem sejmišču. Veliki, odprti prostori namreč omogočajo, da je pregledno in strnjeno istočasno navzočih na stotine razstavljavcev in na desettisoče obiskovalk in obiskovalcev. Če bi prireditev preselili v manjši, bolj komercialen oziroma začasen prostor, se poraja vprašanje, ali bi lahko ohranila enak obseg, dostopnost in reprezentativno noto. Logistični izzivi, zmanjšano število stojnic in višje cene za njihov najem bi utegnili dolgoročno oslabiti položaj knjižnega sejma kot osrednje regionalne književne prireditve.

Še pomembnejši je simbolni vidik. Prostor Beograjskega sejmišča namreč ni nevtralen; skozi desetletja je postal del identitete same književne prireditve. Cele generacije obiskovalcev in obiskovalk imajo osebne izkušnje, ki jih zaznamujejo bližnja srečanja z avtorji in avtoricami, in ni jih malo, ki so svojo prvo knjigo v življenju kupili prav v teh halah. Rušenje takšnega prostora pomeni prekinitev kontinuitete in izgubo ambienta, ki je simboliziral odprtost, izmenjavo in dialog. Upoštevaje ta vidik bi tako knjižni sejem ne izgubil le fizične lokacije, ampak tudi del svoje zgodovinske in emocionalne dimenzije.

Načrtovano rušenje lahko navsezadnje opazujemo tudi v širšem družbeno-političnem kontekstu. Kadar so namreč kulturne institucije in prostori izrinjeni iz javnosti zaradi urbanističnih ali investicijskih projektov, je to jasno sporočilo o hierarhiji družbenih vrednot. Če imata tržni interes in komercialna transformacija v mestu prednost pred ohranitvijo prostorov kulture, potem kultura simbolno zdrkne na raven drugorazredne dejavnosti. Knjižni sejem postane v takšnem okviru odvisen od spremenljivih političnih in ekonomskih odločitev, namesto da bi ostal stabilna in zaščitena institucija javnega interesa in pomena.

Obenem je treba priznati, da so lahko urbanistične spremembe upravičene tudi z argumentom modernizacije in razvoja. Vendar vprašanje ni, ali naj se mesto razvija, pač pa kako je tak razvoj usklajen z ohranjanjem kulturne identitete. Če se proces transformacije izvaja brez jasne strategije, vizije, zaščite in – v primeru Beograda – ustrezne zamenjave za obstoječi prostor knjižnega sejma, potem tvegamo, da se izgubi del kulturne kontinuitete, ki se je gradila skozi desetletja.

V tem smislu je razprava o rušenju kompleksa Beograjskega sejmišča veliko več kot vprašanje arhitekture. Postane namreč razprava o razmerju med družbo in knjigo ter znanjem in razprava o javnem kulturnem prostoru. Usoda prostora, v katerem za zdaj še poteka knjižni sejem, neposredno vpliva na njegovo bodočo identiteto in vpliv. Če prostor izgine brez pozorno premišljene alternative, posledice ne bodo zgolj urbanistične, marveč tudi kulturne – takšno izgubo pa je zelo težko nadomestiti.

Zgodovino knjižnega sejma beležimo od davnega jugoslovanskega leta 1956, ko je bil 3. novembra najprej organiziran v Zagrebu. Prireditev je bila že eno leto zatem preseljena v novozgrajene hale Beograjskega sejmišča, kjer se je začela pot dolgoletne tradicije mednarodnega srečanja največjih založniških hiš iz Evrope in sveta. Prvi knjižni sejem v Beogradu je bil v Hali III Beograjskega sejmišča, na njem pa so sodelovali založniki iz šestnajstih držav. Sčasoma se jih je na mednarodnem sejmu zbiralo zmerom več, prireditev pa je kmalu postala eno izmed največjih srečevališč za založnike iz Evrope, Amerike, Azije in Afrike. Neumorni in prekaljeni organizatorji znajo danes kljub omenjenim težavam dobro prisluhniti zahtevam občinstva, založnikov, avtorjev in avtoric, pri čemer si prizadevajo sejemsko prireditev tako ohranjati kot bogatiti, tako da nas vsako leto znova pričakajo z novimi idejami in s povsem na novo zasnovanim razstaviščem. Težko si je torej zamisliti to tradicionalno knjižno prireditev brez prostora, v katerem poteka že skoraj sedemdeset let.

***

Pred kratkim smo vendarle lahko prebrali novico, da staro prizorišče in organizator vabita na letošnji 69. Mednarodni beograjski knjižni sejem. Na voljo je že prijavno gradivo, prireditev pa bo med 23. in 31. oktobrom 2026, kar pomeni, da se ne bo prekrivala z obletnico zrušenja nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Organizator zainteresirano javnost nagovarja s temi besedami:

»Že desetletja zaseda Mednarodni beograjski knjižni sejem osrednje mesto v koledarju kulturnih dogodkov jugovzhodne Evrope. Največji dogodek v tej regiji, posvečen knjigi, spodbuja literarno ustvarjalnost in izobraževanje, kulturno izmenjavo s tujino ter razpravo o aktualnih literarnih in družbenih vprašanjih.

Knjižni sejem, neuradno znan tudi kot ›festival knjige‹, vsako leto gosti najpomembnejše domače in številne mednarodne avtorje ter založnike, ki predstavijo svojo dosedanjo in aktualno produkcijo.

Ključna značilnost knjižnega sejma je bogat spremljevalni program. S številnimi promocijami, predstavitvami, predavanji, okroglimi mizami in panelnimi razpravami udeleženci strokovni in splošni javnosti predstavljajo vrsto tem, pomembnih za literaturo, založništvo in kulturo.«

Za letos je torej prireditev pod (staro) streho. Kako bo v prihodnje, pa bomo še videli.

***

Dodatek: Krajši intervju z Zoranom Hamovićem, glavnim urednikom in direktorjem založbe Clio ter predsednikom Združenja poklicnih založnikov Srbije (Udruženje profesionalnih izdavača Srbije).

Zakaj se je lani majhno število založnikov, med njimi tudi vaša založba Clio, odločilo bojkotirati knjižni sejem? V Srbiji so bile politične, materialne in finančne razmere že veliko težje, a se je sejem vendarle odvil kot običajno, četudi v še tako slabih pogojih; v mislih imam devetdeseta leta.

Kot se je pripetilo že večkrat, se je splošno sprejeti dogovor med skoraj vsemi založniki, da ne bodo sprejeli pogojev za organizacijo knjižnega sejma leta 2025, izkazal za kratkotrajnega – v skladu s pregovorom »obećanje ludom radovanje«. Torej ni šlo za majhno število ljudi, ki so prireditev nameravali bojkotirati spričo neprimernih in nesprejemljivih pogojev, ampak za majhno število ljudi, ki so vztrajali pri tej nameri, spoštovali svojo besedo in dosežene sporazume.

Čeprav je bil naš akt nasprotovanja v javnosti zreduciran na dve zahtevi – prestavitev knjižnega sejma na datum, ki ne bi sovpadal z obletnico zrušitve nadstreška, in znižanje najemnin za stojnice –, jima moramo dodati tudi nasprotovanje selitvi knjižnega sejma iz Beograjskega sejmišča v bližnji Surčin ter vztrajanje pri nujni organizacijski in programski reformi dogodka. Treba je namreč upoštevati, da je dogodek spričo dolgotrajnega družbenega zanemarjanja in neprofesionalnega upravljanja izgubil svojo privlačnost in mednarodni, celo regionalni pomen.

V devetdesetih letih so sejem organizirali kljub sankcijam, inflaciji in vojnam, ker je imel drugačen simbolni pomen – bil je namreč eno redkih oken v svet ter srečevališče bralcev, bralk, avtorjev, avtoric in založnikov v izolirani državi. Kulturna scena je takrat delovala v duhu »preživetja vsemu navkljub« – kljubovanja bombardiranju, sankcijam in splošni apatiji.

Danes je družbeni kontekst bistveno drugačen. Obstajajo namreč alternativni kanali za komunikacijo, promocijo in učinkovitejšo prodajo, kakor so družbeni mediji in spletne trgovine. Naš upor zato predstavlja sredstvo za obrambo samega razloga za obstoj te prireditve – ne le v programskem, ampak tudi v etičnem smislu. Z drugimi besedami, motivacija v devetdesetih letih je bila, da bi s sejmom »ohranili kulturo«, danes pa je ključna potreba ta, da bi odpravili nedemokratične prakse in vpliv kriminalnega okolja, ki deluje destruktivno na kulturo kot celoto, onemogoča avtonomijo institucij in ovira njihovo profesionalno poslanstvo.

Ali je bil bojkot iz današnje perspektive uspešen?

Bojkot je bil simboličen prispevek k študentskim in državljanskim protestom, vendar se je izkazal kot ne prav učinkovito orodje, saj ni bil niti obsežen niti poenoten. Čeprav je pritegnil pozornost medijev in sprožil razpravo v kulturnih krogih, zaradi pomanjkanja enotnosti med samimi založniki ni mogel privesti do temeljnih institucionalnih sprememb. Pri številnih na sejmu je prevladala logika »bolje vrabec v roki kot golob na strehi«, toda ta odločitev bi utegnila imeti visoko zgodovinsko ceno za vse nas. Jasno je, da bojkot sam ni bil dovolj – še jasneje pa je, da študentski in državljanski odpor še ni končan.

¹Festival FEST se letos sicer nadaljuje, a je njegova prihodnost še vedno negotova.

Mednarodnemu beograjskemu knjižnemu sejmu smo na elektronskem mediju www.ludliteratura.si posvetili že več prispevkov; preberete lahko denimo tudi prispevka Miše Gams in Jasmine Topić.