Poletna glasba

Boards of Canada: Inferno (Warp, 2026)

Kar se tiče elektronske glasbe, ne more ostati neopaženo, da je škotski duo Boards of Canada po trinajstih letih izdal peti album, ki že z naslovom vabi v nedrje današnjega sveta. Seveda ga lahko razumemo kot odziv na družbeno-politično situacijo, na nore čase, v katerih živimo, a album ima, kot se izkaže ob poslušanju, tudi aluzije na biblijske, celo duhovne teme, mestoma prisotne v skrivnostnem zvoku. Zvočna slika albuma je podobna kot na njunih prejšnjih albumih in je precej prepoznavna, ustvarjena pa je tudi z inštrumenti, in ne zgolj v računalniškem programu. Album je izjemno dobro sproduciran, zato deluje organsko in se v glasbenem smislu giblje med postrockom in IDM elektroniko. Nekaj skladb je vokalnih, a ne v klasični pevski maniri – vključeni so na primer govori, tako lahko slišimo glas Seyyeda Hosseina Nasra, pa ready-made posnetki iz dokumentarcev, recimo iz The Jesus Trip (1971). Glasbeno potovanje z dvojcem traja nekaj manj kot 70 minut in je obrnjeno navzven, torej tako, da glasba dopušča, da svet sam spregovori skozi dimenzijo zvokov in glasov, pri tem pa glasbenikoma uspe potovanje napraviti zanimivo, tekoče ter glasbeno razgibano. Vsekakor je Inferno primeren soundtrack za dolgo, žgoče poletje, ki si letos, kot vse kaže, sposoja naslov prav pri tem albumu.

Martha Argerich: Piano Recital (Deutsche Grammophon, 1961)

Kot da smo pri nas šele pred leti odkrili Martho Argerich, eno največjih pianistk našega časa, saj je pri nas prvič nastopila šele leta 2017, na Festivalu Ljubljana, v okviru katerega je sicer spet nastopila tudi letos. Ob tem se je dobro spomniti njenega prvenca s preprostim naslovom Début Recital, ki je izšel leta 1961, posnet pa je bil leto prej. Takrat je bila v Buenos Airesu rojena pianistka stara šele 19 let, za vstop na prizorišče pa je izbrala skladbe Chopina, Brahmsa, Liszta, Prokofjeva in Ravela. Posnetek skladb omenjenih skladateljev odlikujeta tehnična in ritmična dovršenost ter interpretativna drznost, ki je pozneje postala njen prepoznavni znak. Eden od vrhuncev albuma je izvedba Tokate, op. 11 Prokofjeva, a takoj za tem je nov vrhunec, izvedba Ravelove mladostne skladbe Jeux d’eau. Zvok klavirja ob njenem igranju postane poletna svetloba, postane lesk odbijajočih se sončnih žarkov na gladini morja, postane atmosferična vseprisotnost zvoka škržatov sredi julijskega dneva na morski obali, ker je poln prefinjenosti in lahkotnosti, kot nenehno spreminjajoča se igra vodnih kapljic v zraku oziroma kot igra vode, kot je Ravel naslovil skladbo. Eno najlepših pianističnih del, ki je v svojem bistvu slikanje narave z glasbo, v interpretaciji Marthe Argerich polno zaživi skozi zvočne barve, kot nekaj majhnega in hkrati velikega, kot morje v poletni svetlobi, ki hoče biti večje od svetlobe – glasba, ki je čisto življenje. Nepozabna interpretacija nepozabne skladbe za modrino poletnega neba in razsute zvezde v njegovi noči.

Abdullah Ibrahim: Africa Marketplace (Elektra, 1980)

15. junija letos je preminil južnoafriški pianist Abdullah Ibrahim. V nasprotju z Martho Argerich je bil Ibrahim znan gost naših koncertnih odrov. Leta 2005 ni izvedel le zadnjega koncerta pri nas, temveč verjetno enega najboljših koncertov v novejši zgodovini Jazz festivala Ljubljana – izjemen, meditativen solistični klavirski recital. Ta plodoviti jazz glasbenik, ki je izdal več kot 70 albumov, je najprej nastopal pod imenom Dollar Brand, leta 1968 pa je med obiskom Južne Afrike sprejel islam in se preimenoval, čeprav so založbe in organizatorji koncertov njegovo staro ime uporabljali še precej dolgo, številni albumi iz sedemdesetih let in pozneje so še vedno izhajali pod imenom Dollar Brand. Album Africa Marketplace, s katerim se ime Abdullah Ibrahim še ni dokončno usidralo, saj sta na naslovnici navedeni kar obe imeni, je eden njegovih osrednjih albumov iz več razlogov: je album, ki celovito ujame duh južnoafriškega jazza in njegove tradicije, je album, ki ima velik kulturni pomen, saj je nastal še v času, ko je bila Južna Afrika pod režimom apartheida, njegove skladbe pa so za mnoge takrat izžarevale upanje, dostojanstvo in kulturno identiteto, je tudi album neizmerne lepote, v središču katerega je nezamenljiv klavirski slog, temelječ na spevnih melodijah, hipnotični repetitivnosti in subtilnih improvizacijah, in je album, kot ponazarja naslov, ki z glasbo ustvarja duh živahne južnoafriške tržnice. Africa Marketplace je preprosto mojstrovina, ki izžareva tako toplino in liričnost ter duhovno globino kakor tudi močan izraz – na kar nas sicer opozarja veliko jazzovskih godb – spomina, identitete in človečnosti. Na dosluh za to poletje in vsa naslednja mojstru v spomin.

The Pyramids: King of Kings (Pyramid Records, 1974)

Piramide in vroča poletja gredo skupaj. K temu pa se podajo tudi močni ritmi tolkal, ki jih podpirajo saksofoni in druga pihala. In to je lahko jazz v svoji najboljši različici. Idris Ackamoor, ameriški saksofonist, skladatelj, pianist, pa afrofuturist in vodja jazz kolektiva The Pyramids, je na albumu King of Kings ustvaril celovito, intenzivno duhovno-glasbeno potovanje, ki se razvija skozi avantgardni jazz in afriške godbe, k temu pa je ta glasbenik iz Chicaga dodal še svojo avtorsko noto, ki potovanje združi v edinstven in kompleksen zvok, nekonvencionalen, mestoma zahteven, a ravno prav za zvedava ušesa. Skratka, glasbena pot je tu največkrat hipnotična ter vedno znova odprta do mnogih vplivov, v prvi vrsti iz različnih afriških kultur. Vplivi in črpanje iz tradicij držav, kot so Gana, Etiopija, Kenija, Senegal itd., so se odvijali na terenu, na potovanjih po omenjenih afriških državah še pred nastankom albuma. Ackamoor je v nekem intervjuju celo izpostavil, da je bil to trip of a lifetime. Brez tega skupina The Pyramids verjetno nikoli ne bi razvila svojega značilnega zvoka, namreč, prav album King of Kings ob njihovem odličnem prvencu Lalibela (1973) neposredno odraža vtise s tega vseafriškega popotovanja. A v končni podobi je zvok albuma na sledi glasbe Sun Raja in Art Ensemble of Chicago, hkrati pa dovolj oddaljen od nje, da premore povsem samosvoj glasbeni svet, prepleten z afrobeatom, tudi funkom in svobodno improvizirano glasbo. Po več kot petdesetih letih od izida album ostaja klasika duhovnega jazza, primerna za vroče poletje in za katerikoli del dneva ali noči, morda tudi na kakšnem manjšem, intimnem plesišču. Kralji kraljev so itak za vedno in za vse.

iT: Another Crying Game (KAMIZDAT, 2025)

Lokalna scena je živa in zanimiva, od nekdaj, že od ljudskih pesmi naprej. Kdor trdi nasprotno, je ne pozna. Irena Z. Tomažin, performerka, pevka, improvizatorka in ena najzanimivejših eksperimentatork z glasom pri nas, že dvajset let, od leta 2006, izvaja solo projekt za glas in diktafone, imenovan iT. Iz tega projekta je najprej, leta 2011, nastal album Crying Games, skoraj petnajst let pozneje pa še album Another Crying Game. Ta nadaljuje in razširja prejšnji projekt in je za malenkost bolj usmerjen v glasbeno plat kot v eksperimentiranje z glasom, čeprav ostaja slednje tudi tu osnovno vodilo. Pri nastajanju albuma je sodelovalo več glasbenikov: Andraž Mazi, Samo Kutin, Jernej Babnik Romaniuk in Joséphine Evrard. Eksperimentiranje z glasom, ki se odvija tako v angleščini kot slovenščini, narekuje potek in podobo zvočne slike albuma ter je avtoričina glasbena tehnika, s katero ustvari jasne in dodelane kompozicije. Ampak tisto, kar pri ustvarjanju Irene Z. Tomažin vedno znova navduši, je občutenje, občutenje življenja – to se organsko sestavi skozi glasbo, petje, zvok, besedo, glas in celoto vsega tega skupaj. Enajst skladb, ki jih ni mogoče stlačiti v noben žanrski predal, čeprav se spogledujejo tako z alternativnim rockom, bluesom in jazzom kot tudi z improviziranimi godbami ter ljudskim glasbenim izročilom, je za globino duše, je za ljubezen, je za hrepenenje, je za veselje, je za bližino temu, kar je, kot je, in tako (za)sijejo tudi žalost, upanje, razočaranje, krivda. Bitje srca je bitje, pravi Tomažin, in to bitje je svet, naš svet veselja in groze, radosti in razočaranj, poletja in vseh prostorov, ki jih ta glasba naseljuje. Album za glasbene dotike v juliju in avgustu, ki bodo ostali in h katerim se bomo vračali.