Enkrat v življenju. O Frankfurtskem knjižnem sejmu in njegovi vlogi

Peter Sloterdijk, hiperproduktivni nemški filozof z dvoletno izkušnjo meditiranja v indijskem ašramu, dolga leta (so)voditelj znamenite televizijske oddaje Filozofski kvartet, nekaj časa pa tudi profesor na Goethe-Universität Frankfurt, je v svojem zgodnjem delu Prihajati k svetu – prihajati k jeziku (1988) zapisal, da če Frankfurt ne bi ležal ob Majni, ampak ob Gangesu, mu ne bi bilo »treba obširno pojasnjevati filozofskega pojma obstoja«. Potem pa k temu še zasanjano dodal: »V Frankfurtu ob Gangesu bi zdajle v večernem vetrcu sedeli pod mangovci, gledali preko na stopnišča nabrežja, kjer se pobožni ljudje spuščajo v sveto reko, da bi se v kopeli potopili vanjo, zunaj na odprti vodi bi tu in tam videli z blagom povezane plavajoče zavoje, ki bi nakazovali oblike človeških teles, zrak bi napolnjevali zvoki in vonji, ki spominjajo na mrtvo in živo, sonce bi se že nagibalo nizko nad reko, jaz pa bi vam pričel govoriti, pripovedovati zgodbo.«

Sloterdijk v tem delu, ki je edino meni poznano filozofsko delo, v katerem je omenjen Frankfurtski knjižni sejem, razpravlja o svetu in jeziku, opazka o mestu pa ima cinično preslikavo – nanašajočo se na njegovo najbolj razvpito delo Kritika ciničnega uma (1983) – v frankfurtski stvarnosti oziroma v resnični zgodbi iz zahodnega sveta: tu je evropski Manhattan z najvišjimi nebotičniki v Evropi, imenovan tudi Mainhattan, uradno pa Bankenviertel, kjer so sedeži številnih bank (Evropske centralne banke, Nemške zvezne banke, Deutsche Bank, Commerzbank idr.), tu nebo neprestano režejo letala, ki vzletajo in pristajajo na enem največjih letališč, tu je že omenjena Goethe-Universität Frankfurt, kjer je nastala znamenita frankfurtska šola in kjer je njen ustanovitelj Theodor W. Adorno, rojen v tem mestu, po vrnitvi iz Amerike, kamor je pobegnil pred nacizmom, dve desetletji predaval, tu je vrsta uglednih, lepo negovanih nemških kulturnih institucij (Schirn, Alte Oper, Senckenberg Museum, Goethe-Haus, MMK idr.), tu je vsak četrti prebivalec tujec, tu je veliko bogatih (Frankfurt je zaradi v mestu živečih bankirjev eno najbogatejših evropskih mest), a tu je tudi veliko revnih, brezposelnih in brezdomnih, četrt okoli železniške postaje, Bahnhofsviertel, je po heroinski prestolnici Nemčije postal še nemška prestolnica uživalcev cracka, in tu je, poleg bančništva in letalskega transporta, še en pomembnejši formativni in finančni segment mesta – sejmi.

Messe Frankfurt je ena največjih svetovnih sejemskih korporacij, mednarodno podjetje, ki je vodilno na področju organiziranja sejmov in kongresov. Podjetje se naslanja na večstoletno sejemsko tradicijo. Prvi frankfurtski sejem, ki je pisno dokumentiran, sega že v sredino 13. stoletja. Danes podjetje zaposluje okoli 2200 ljudi na 28 lokacijah, organizira pa sejme tako po svetu kot tudi v Frankfurtu, in sicer z vsebinsko zelo različnimi programi, od avtomobilskega salona do sejma tekstila. Še kot zanimivost: podjetje Messe Frankfurt je v lasti mesta Frankfurt (60 odstotkov) in zvezne države Hessen (40 odstotkov). Razstavišče, ki ga to podjetje upravlja in se nahaja v bližini centra mesta ter je odlično povezano z javnim prometom, je impozantno – gre za enega največjih in najsodobnejših na svetu: 12 dvoran oziroma 372.350 kvadratnih metrov notranjih površin.

V tem kompleksu od leta 1951 poteka mednarodni knjižni sejem, ki ga organizira Frankfurter Buchmesse GmbH, podružnica nemškega združenja založnikov in knjigotržcev. Kar piše na spletni strani sejma, ni zgolj krilatica, kajti kdor se je o njem vsaj malo pozanimal, ve, da je »zgodovina Frankfurtskega knjižnega sejma del zgodovine mesta Frankfurt, zgodovine nemške demokracije ter zgodovine mednarodne medijske in založniške industrije«. K temu je sicer treba še dodati, kar mi je v enem od pogovorov povedal Matthias Göritz, nemški sokurator slovenske predstavitve na sejmu, da to ni literarni festival, temveč knjižni sejem. Nasprotno pa je Göritzeva glavna ideja predstavitve Slovenije kot častne gostje na sejmu prav v tem, da bi ustvaril vzdušje literarnih festivalov.

Vsakdo, ki je kdajkoli obiskal sejem, namreč lahko opazi, da je za mnoge sejem predvsem poslovno okolje za sklepanje poslov, za prodajanje in kupovanje avtorskih pravic, ne glede na vso nepregledno in neobvladljivo množico sejemskih dogodkov. Lani, ko je bila častna gostja Španija, se je tam odvilo več kot 2000 dogodkov. Po večurnem potovanju skozi omenjenih 12 dvoran lahko vsakdo dobi občutek, kako vsaka izvedba sejma ustvarja trende v založništvu ali novih pristopih k branju knjig, manj pa o tem, da ima sejem zavidljivo tradicijo in da gre za najstarejši knjižni sejem na svetu.

Peter Weidhaas (1938), četrtstoletni direktor sejma, ki je o njem napisal knjigo z naslovom Zgodovina Frankfurtskega knjižnega sejma (2004), v uvodu k angleški izdaji (2007) zapiše precej nenavadno tezo, da je leta 1454 Gutenberg obiskal eno od njegovih predhodnih različic. S tem Weidhass poudarja, da je pred stoletji obstajala neka protoverzija sejma, ko so se v Frankfurtu že izmenjevali in prodajali rokopisi, in da ima sejem s tem, podobno kot njegov dvojček v Leipzigu, za sabo izjemno zgodovino. Prva različica frankfurtskega knjižnega sejma, podobna, kot jo poznamo danes, je potekala od 1. do 10. oktobra leta 1919. Kot še navaja Weidhaas, je naslednjih deset let, do velike gospodarske krize leta 1929, sejem potekal dvakrat letno, spomladi in jeseni. Prekinitev je zaradi velike gospodarske krize in druge svetovne vojne trajala dvajset let. Leta 1949 pa je zaživel mednarodni knjižni sejem v Frankfurtu, ki velja za njegovo prvo uradno različico: »Več kot 200 nemških razstavljavcev je predstavilo 8400 naslovov, ki si jih je ogledalo približno 14.000 obiskovalcev na prvem frankfurtskem knjižnem sejmu v cerkvi sv. Pavla.«

Od takrat je mesto Frankfurt sinonim za knjižni sejem, ki se je iz leta v leto bolj širil, tudi v programskem smislu. Tako je na primer že leta 1950 nemški dramatik, pesnik in esejist Hans Schwarz (1890–1967) v okviru sejma ustanovil literarno mirovno nagrado. Danes jo podeljuje Združenje nemških založnikov in knjigotržcev in je ena najpomembnejših literarnih nagrad v Nemčiji, finančno ovrednotena na 25.000 evrov. Prejeli oziroma prejele so jo na primer Susan Sontag, Svetlana Aleksijevič, Astrid Lindgren, Octavio Paz, Max Frisch, Jürgen Habermas, Claudio Magris idr. »Od 1952 do 1957 je število razstavljavcev naraslo z 857 na 1384. Zastopanost mednarodnih udeležencev se je povečala s 373 na 737 in je vključevala predstavnike iz enaindvajsetih držav […] In v tem petletnem obdobju se je število obiskovalcev podvojilo, z 22.000 na 44.000.«

Na sejmu so takrat sodelovali tudi že nekateri založniki iz takratnega vzhodnega bloka, med katere so spadali tudi tisti iz Jugoslavije. Med politično najbolj odmevnimi leti, med letoma 1967 in 1969 (Peter Weidhaas v knjigi temu nameni poglavje z naslovom »1968 – prelomnica«), ko so na sejmišču potekale demonstracije, okoli njega pa tudi poulični boji med demonstranti in policijo, se je pokazalo, da je sejem bil in bo odraz tudi družbeno-političnega dogajanja – na primer v šestdesetih letih se je to kazalo prav v omenjenih demonstracijah proti kulturniškim elitam (»dol z literarnimi in kulturniškimi elitami«, so kričali mladi), na zadnjem sejmu pa se je to kazalo v praznih stojnicah ruskih založnikov in z v ukrajinsko zastavo ovitim »truplom« pred enim od vhodov na sejmišče.

Hkrati je bil Frankfurtski knjižni sejem vedno tudi pokazatelj, da je knjiga odraz tehnološkega razvoja in z njim povezanih sprememb, in to ne le glede formatov knjig, temveč tudi glede načinov branja in njegovega promoviranja. Od šestdesetih let, ko so na sejem začele množično prihajati mehko vezane knjige, ki so šle v vsak žep, do današnjih dni, ko se je lansko leto kot promotor branja in promoviranja knjig prvič na sejmu predstavil spletni gigant TikTok. Na #BookTok mladi drugim mladim z videi na kratko predstavljajo knjige. Za tem ključnikom se je že v času sejma zvrstilo vrtoglavih 83 milijard video ogledov. V tem kontekstu se posredno spreminjajo tudi določeni trendi v pisanju. Na primer v petdesetih letih, ko so na veliko izhajale trdo vezane knjige, so bile na sejmu popularne obsežne, več sto strani dolge biografije in avtobiografije, današnja disperznost knjižne produkcije, zastopane na sejmu, ne kaže nobenega izrazitega trenda v pisanju razen disperznosti trendov, ki je včasih oblečena v junake iz popularnih fantazijskih knjig, opaženih na sejmu, ko je ta odprt za javnost, včasih pa nastanjena v kratkih, osladnih pesmih, objavljenih na TikToku.

Običajno so klasični literarni dogodki, kot so branja, pogovori, diskusije idr., povezani z nacionalnimi predstavitvami. Gre za eno glavnih znamenitosti zadnjih desetletij tega največjega knjižnega sejma na svetu, tako po številu predstavljenih založb kot po številu obiskovalcev (v rekordnih letih, npr. 1995, 2000 ali 2019, jih je bilo preko 300.000). To je obsežen program, imenovan »Častna gostja«, ki poteka na sejmišču in drugod po mestu. S programom se predstavlja posamezna država ali celotna regija (npr. Flandrija). Sejem je imel, kot še navaja Peter Weidhaas, v začetku sedemdesetih probleme s podobo, pa tudi mnoge nove knjige s področja umetnosti, religije ali znanosti, ki so bile tam razstavljene, niso bile deležne dovolj pozornosti pri obiskovalcih in v medijih. Da bi rešili nastali težavi, so se organizatorji odločili, da bodo uvedli koncept predstavljanja vnaprej določenih tem.

Prva tema, predstavljena v letu 1976, je bila Latinska Amerika. Po mnenju Petra Weidhaasa, ki je vodenje sejma prevzel leto prej, pisatelji oziroma predstavniki iz tega dela sveta v Nemčiji niso bili niti poznani niti brani. Tako se je zaradi te izvedbe samo Marquezov roman Sto let samote – v Nemčiji je prevod izšel leta 1966 – prodal v nekaj sto tisoč izvodih. Ob tem pa je Suhrkamp, že v tistem času ugledna založba, začel promovirati in izdajati mnoge njegove pisateljske sopotnike in sopotnice. V naslednjih letih so se na dve leti vrstile zelo različne tematike: leta 1978 »Otrok in knjiga«, leta 1980 »Literatura črne Afrike« (predstavilo se je 26 avtorjev – med njimi npr. Chinua Achebe – iz 14 afriških držav), leta 1982 »Včerajšnje religije v današnjem svetu« in leta 1984 George Orwell (z današnjega vidika prav neverjetno, da sta bila glavna tema sejma roman 1984 in njegov avtor) s sloganom »Orwell 2000« – in zadnja v seriji: »Indija – tradicija in prehod«.

Takrat so organizatorji z omenjenimi temami hoteli dvigniti pomen in vlogo sejma nad njegov poslovni koncept, kar jim je do določene mere uspelo, saj je bil odziv v medijih velik, predvsem v Nemčiji. Organizatorji sejma so šele v njegovi 40. izvedbi uvedli vsakoletno predstavitev častnih gostij. Do zdaj je tovrstna predstavitev odpadla le enkrat, leta 2020, ko je bila na vrsti Kanada, in to zaradi protikoronskih ukrepov, oziroma je bila prestavljena za eno leto. Leta 1988, ko se je kot prva v okviru programa nacionalnih gostovanj predstavila Italija, je imel na otvoritvi sejma govor italijanski zunanji minister Giulio Andreotti. Od takrat dalje tudi ni bilo več dvomov, da je program teh gostovanj vedno povezan tudi s politiko oziroma uradnimi političnimi obiski iz države v fokusu. Na enem najbolj odmevnih v zadnjih letih, ko je bila častna gostja Kitajska, je takratna kanclerka Angela Merkel skupaj s kitajskim kolegom Xi Jinpingom odprla 61. izvedbo sejma. Zaradi predhodnega škandala, kitajske cenzure idr. je bil sejem v medijih deležen mnogih kritik, s tem pa je sejemsko dogajanje postalo tudi najbolj izpostavljen kulturni dogodek v državi.

Zaradi programa častne gostje, ki ga ta financira sama, ima sejem vsako leto drugačno osrednjo temo. Predstavniki držav se za ta naziv prijavljajo sami, državo v fokusu pa izberejo predstavniki Frankfurtskega knjižnega sejma ter člani nadzornega sveta nemškega združenja založnikov in knjigotržcev. In če je država izbrana, je naziv potrjen s pogodbo že leta pred gostovanjem. Nekatere države so naziv dobile že dvakrat, kot npr. Indija (1986 in 2006), Brazilija (1994 in 2013) ali Francija (1989 in 2017), pa tudi Italija (1988 in 2024). Prva vzhodnoevropska država, ki ji je pripadel naziv častne gostje, je bila leta 1999, deset let po padcu železne zavese in v letu, ko je Günter Grass dobil Nobelovo nagrado za književnost, Madžarska s sloganom »Brez meja«. Takrat je bil obisk sejma dober, med najboljšimi, istočasno je naraslo zanimanje za prodajo in nakup avtorskih pravic (Literary Agents & Scouts Center, skrajšano LitAg, se znatno poveča), in iranski predsednik Hatami se leto prej distancira od fatve nad Rushdiejem, zato se na sejem vrnejo tudi iranski založniki.

To je obenem leto, ko sem prvič v Frankfurtu. Pridem kot štipendist Goethejevega inštituta preko Društva slovenskih pisateljev, ki mi to štipendijo dodeli. Ne obiščem sejma, ker sem v mestu po njegovi 51. izvedbi, konec novembra in v začetku decembra. Kljub prigovarjanju pred odhodom, da je Frankfurt Geld Stadt in da tam nimaš kaj početi, se odločim za večtedensko bivanje v mestu in precej intenzivno živim z njegovim kulturno-umetniškim dogajanjem: branje Viktorja Pelevina v Literaturhausu, razstava umetniškega dvojca Gilbert & George v MMK, neusmiljeni basi techna, ki preplavljajo klube, kitarski zvoki Billa Frisella na koncertu v Alte Oper itd.

Leta pozneje se v Frankfurt vrnem večkrat, vedno zaradi knjižnega sejma. Tam sem kot avtor (npr. 2011) ali kot novinar (npr. 2009, 2012, 2022). Moje izkušnje so različne, najbolj se mi vtisne v spomin predstavitev Islandije. Peter Weidhaas v prej omenjeni knjigi o zgodovini sejma omeni, da ne glede na to, ali je obiskovalec založnik, knjigarnar, knjižničar, agent, novinar, literarni kritik, pisatelj ali zgolj zainteresiran bralec, sejem vsakdo doživi po svoje, glede na svoja specifična pričakovanja in interese. Koronski ukrepi so leta 2020 dali pospešek digitalnemu ogledu sejma, takrat je preko Facebooka in njegove platforme BOOKFEST Digital sejem videlo milijon in pol ljudi – a kakšna je bila njihova izkušnja? In kaj sploh je tisto, kar zagotovi celostno izkušnjo?

Mislim, da nihče nima dokončnega odgovora. A dejstvo je, da je Frankfurtski knjižni sejem ne le, kot že omenjeno, največji tovrstni sejem na svetu, danes je tudi največji dogodek na področju knjige, in tu velja izpostaviti, da so na sejmu gostovala domala vsa največja imena literarnega sveta, kot na primer Umberto Eco, že omenjeni Grass, Margaret Atwood, Julio Cortázar, Mario Vargas Llosa, Assia Djebar in številni druge in drugi, vključno z mnogimi Nobelovimi nagrajenci. In ta neobvladljiva galaksija knjig, razprostrta po sejmu, vsaki in vsakemu pokaže mesto v njej. Tudi zato je potovanje po tej galaksiji priporočeno, vsaj enkrat v življenju.