To je zgodba o žalovanju in ljubezni, o surovosti in neprodušnosti poznega kapitalizma. O spuščanju. Zgodba o ženski, njeni gibalni oviranosti, o luščenju, dotikanju in ljubimkanju.

Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.

Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerem so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

Kljub razbolelemu hrbtu je počepnila in zelenjavo spustila predse. Lahko bi mu jo vrgla pred gobček, vendar si je želela, da bi merjašček prišel bliže. Rada ga je opazovala, to nenavadno, neustrašno bitjece. Čez kratek trenutek se je res skobacal k njenim nogam. Krompir je le malo ovohal, odgriznil korenček in se obrnil stran. Morda pa le ni bil tako sestradan, kot je mislila. Gledala je za njim, ko je odhajal v smer, iz katere sta prišla, in skušala potlačiti razočaranje.

Še vedno mi je nerodno, ko pomislim na lansko poletje, ko je prišel Ludvik, in nisem takoj opazila, da je iz moje stroke. Že sem ga videla v kletki, potem pa bum, in sem bila v kletki jaz sama, med svojimi ptiči. Na srečo ne za dolgo. Smejal se je tako na glas, da so še kavke pobegnile. Potem se mi je opravičil za negalantnost in odpustila sem mu.

Vem, moja vznesena enkratnost vam je dvignila dlake. Čudite se, a ne čudite se pravilno. Menite, da boste z leti že postali boljši, odlični, krasni, a saj potiho veste, da to ne bo tako. Potuhnili se boste v kakšen prepad, v kakšno luknjo dvonožne gotovosti. Nadeli si boste suženjstvo, pa naj bo še tako alternativno in odbito, suženjstvo, ki bo počesano vsakršne krasnosti. Vašo odličnost boste prirejali za nazaj, kot fake zgodbo, katero bodo poslušali iz olike. 

Dnevi pred obiski bolnišnice so bili pogosto še slabši kot dnevi, ki so sledili. Vedela sem, da ponoči ne bo spal. Naslednjega dne je imel pregled po prvih mesecih terapije. In potem bomo vedeli, kako zaskrbljeni moramo biti. »Vse bo v redu, boš videl,« sem zašepetala in ga pobožala po glavi. Še štiri mesece morava zdržati. 

Sedla sta, ona s hrbtom proti steni, da je imela cel prostor pred sabo, on nasproti. Pogovarjala sta se o preteklih dneh, odkar sta se nazadnje videla. Pregledala sta dolg seznam piv, ki so jih imeli na voljo. Je bila to sploh prava izbira za ta trenutek? Vprašanja ni izrekla

V trgovine zahajajo samo čudaki. Ste opazovali kdaj sokupce? Grde naprave so to. Sami postojankarji. Med policami iščejo zavetje in pripravljajo nove napade. Uničili vas bodo! Vas, dobre in poštene. 20 dag ogrske je prva svetovna vojna. Vsi jogurti 1,3 % so nova fronta. Sprijaznite se s svojo sprijaznjenostjo. Zbarantajte si pomarančo velikega zadovoljstva.

Medtem ko je klicala policijo, je pes lizal gosto, vse bolj suho kri z natikača. V poletnem soncu se je zdaj že dobro videlo – šlo je za natikač z vzorcem šahovnice. (rez)

Vsi, prav vsi te bodo gledali! Kaj si le misliš? Iti takšna, razgaljena, vpadljiva? Ena rama ven, druga le za silo pokrita. Kaj, misliš, si bodo mislili? In krilo? Videti je, kot bi ga izmaknila kakšnemu kostumografu.

Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.Preberi

Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto ... Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek.

Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.

Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

Prikimala je, jo razgrnila. Sestra in brat sta se zagledala v podobo na ruti. Na belem ozadju sta bila natisnjena fazan in fazanka, nekoliko skrita za grmičevjem, srečen par, zasačen med ljubimkanjem. Marici so oči ušle nazaj k poženščenemu fantu in kratkolasi punci.