Obljuba lepšega življenja za (pre)visoko ceno.

Obvezna oprema gotske srhljivke je tudi vzdušje, ki mora biti primerno strašljivo in povzročati nelagodje.

Na trenutke se je sicer težko otresti suma, da sta tako Rejenka kakor tudi Tiho dekle umetniški deli, ki ustrezata predstavam o tem, kaj je kvalitetno delo katerega medija.

Ustvariti lasten ekran, kamor bodo svoj pogled lahko upirali knjigogledi.

Zgodbe o koncu sveta že tisočletja fascinirajo bralce_ke. Najdemo jih v različnih mitologijah, v Stari in Novi zavezi, pojavljajo se v romanopisju 19. stoletja. Še posebej popularne pa so postale v času hladne vojne in grožnje atomske katastrofe. Če v Google Ngram Viewer, iskalnik, s katerim lahko raziskujemo pojavnost besednih zvez v ogromni zbirki digitaliziranih knjig, vpišemo »apocalypse«, dobimo krivuljo, ki se začne občutno vzpenjati okoli leta 1960. In se nikoli ne neha. Danes, ko ravno izstopamo iz smrtonosne pandemije in se hkrati soočamo z okoljsko katastrofo, vedno bolj prekarno geopolitično situacijo ter nestabilno ekonomijo, so apokaliptične pripovedi morda bolj aktualne kot kadarkoli prej.

Niti roman niti film morda nista umetniško brezhibni deli, ki bi do konca obvladali svojo formo in nas prepričali z estetsko dovršenostjo. Vseeno pa sta oba, deloma na skupen in deloma na nasprotujoč si način, deli, ki nas upravičeno intrigirata še leta po nastanku. Zdi se, da njun čas še ni minil, to pa zato, ker je pravzaprav zdaj nastopil v še bolj intenzivni obliki. Ameriški psiho je znanilec današnje situacije, v kateri se množična psihoza mainstreamovske ameriške kulture bolj kot kdajkoli prej preliva v Evropo, pa tudi v preostanek sveta, ter zastavlja temeljna vprašanja o zgodovinski identiteti ljudstev Zemlje in krepi epohalno krizo svetovnih civilizacij ter jih postavlja pred izziv: kako se na Ameriko odzvati, istočasno pa kako zaživeti v postameriškem svetu, ko se ameriške sanje sesuvajo v lastni mrzlici.

Branje Jacka Kerouaca danes, morda še zlasti če ga ne beremo z mesta belega hetero moškega, je dvoumna izkušnja. Kerouacova proza je s svojimi ritmom, energijo, maničnostjo in pronicljivim upodabljanjem stanja, ki ga danes dobro poznamo, tako hipnotična, kot je vedno bila – a kako tovrsten bralni užitek združiti z odporom do mizoginije, homofobije, rasizma itd. v istem besedilu?

Netflix je lansko leto predvajal nadvse gledano, pri kritikih odlično sprejeto in pozneje tudi večkrat nagrajeno dramsko miniserijo v sedmih delih The Queen’s Gambit. Serija je bila ustvarjena po knjigi z istoimenskim naslovom ameriškega pisatelja Walterja Tevisa (1928–1984). Seveda je v paketu ponovno izšla tudi knjiga, ki je od tedaj vezana na uspešno serijo. Naša predstava o glavni junakinji je zdaj neločljivo povezana s prepričljivo upodobitvijo glavne vloge, ki jo je ustvarila Anya Taylor-Joy. ŠahovnicaPreberi

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Prejšnje leto je na Berlinskem filmskem festivalu debitiral Berlin Alexanderplatz, ambiciozna adaptacija istoimenske romaneskne weimarske klasike. Nemško-afganistanski režiser Burhan Qurbani je predstavil triurno epopejo, ki si prizadeva izvorno zgodbo ubesediti v geopolitičnem in duhovnozgodovinskem kontekstu tega trenutka.