Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

Knjige, ki pripovedujejo o skupnostih, gredo pogosto v nasprotni smeri od več desetletij stare mantre, da se človeštvo fragmentira v individualne, avtomatizirane, nesrečne, zafrustrirane sebičneže_ice. Saj ne, da razpad človeške družbe ni resničen. Ampak vmes se nenehno dogajajo povezave ljudi s podobnimi življenjskimi situacijami, ki si delijo družbeni razred, življenjske nazore in podobne sisteme čustvovanja. Načeloma si ljudje, povezani v te mreže, medsebojno lahko zagotavljamo varnost in podporo.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Leta 1988 rojeni ameriški pesnik in prozaist vietnamskega rodu Ocean Vuong je za pesniški prvenec iz leta 2017 Night Sky with Exit Wounds prejel nagrado T. S. Eliota in Whitingovo nagrado. Njegov prozni prvenec, Bežen trenutek bajnosti (On Earth We're Briefly Gorgeous) iz leta 2019, je bil nominiran za nagradi Carnegie Medal in PEN/Hemingway ter ameriško državno nagrado za književnost. 

Punčico, najnovejši roman pisateljice, kritičarke in esejistke Anje Radaljac, ki je pred tem izdala roman Polka s peščenih bankin (LUD Literatura, 2014) in teoretsko-literarni hibrid Puščava, klet, katakombe (Litera, 2016), otvori precej grozeč prizor. Lilit, protagonistko romana, ki živi v predelanem tovornem zabojniku na samotnem travniku ob gozdu, nekega dne na stopnicah pričaka »manjša kartonasta škatla, oblepljena z debelim rjavim selotejpom«

Težko bi rekli, da je Maruša Mugerli Lavrenčič napisala zbirko duhovne poezije, vendar bi tudi težko trdili, da v njej ni duha oziroma suverene pesniške duše, ki »pleza / po struni navzgor«. Ostaja le vprašanje, kam bo ta tiha pesem mravlje splezala v nadaljevanju, ko ne bo več osupla nad lastnim rojstvom, ko se bo pomirila sama s sabo, se dokončno sprejela, prepoznala in jo bodo ob bolečini in žalosti zaradi izgube nagovarjala tudi druga čustva in izkušnje.  

Vsebinski del letošnjega prepišnega uredništva je tako – kot je običajno in ob tem tematskem zastavku celo pričakovano – odprl več vprašanj, kot je podal odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da se je, kljub naslovu »Vse je fikcija«, tekom pogovorov in predavanj pokazalo, da obstaja neka intuitivna razlika med resničnostjo in fikcijo, na katero so se navezovali tudi nastopajoči in nastopajoče.

In vendar, če se vrnemo k besedilu, bi si upal trditi, da roman ponosno nosi oznako angažiranega. Kot že omenjeno: že samo pripovedno izhodišče izrazito poudarja specifičnost Giginega položaja in posega v polje družbene kritike, ki se ji ne izogne ne t. i. lezbična scena ne večina, ki omejuje pravice manjšin. A istočasno bi bilo označiti roman Križci, krožci za zgolj angažirano literarno delo krivično, saj ta okvir v celoti tudi preseže.

V primerjavi s Hišo norčij, ki nas je z zvečine štiri- ali šestkitičnimi pesmimi ob vsaki dlje časa in bolj temeljito zadržala v svetu raznolikih živalskih junakov, je poezija Sonca na dlani bolj frfotava in bežna – simpatični utrinki iz otrokovega vsakdana in bolj ali manj znanega okolja so mu prijetno blizu, a gredo tudi hitreje mimo. Kar pomeni, da ob naslednji priložnosti navijam spet za večji format in vsaj za kakšno kitico ali dve bolj na dolgo stkane pesmi. 

Zbornik, ki ga je pod uredniško taktirko Branislave Vičar izdalo Znanstveno-raziskovalno središče Koper, je prispevek k v našem prostoru še ne zares uveljavljenim kritičnim animalističnim študijam (oziroma KAŠ). Pojem, ki mu lahko korenine najdemo v letu 2001, ko sta ameriška teoretika Anthony Nocella in Steve Best ustanovila Center za osvoboditev živali, kasneje preimenovan v Inštitut za kritične animalistične študije, predstavlja raziskovalno področje izrazito interdisciplinarnega in intersekcionalnega pristopa, ki se obenem ne omejuje izključno na teoretsko delo, temveč vključuje tudi prakso.

Čisto potiho uvaja citat o laži, potrebni za srečo, vzet iz predstave Vestern / Not Dead Enough, ki skozi dekonstrukcijo žanra kritično in zlasti z nebrzdano vehemenco premišljuje naš tu in zdaj in vrednost človekovega življenja. V pričujoči zbirki ne bomo našli nič tako razbijaškega, Čisto potiho našo pozornost in srčiko bivanja raje lovi v drobne, skoraj nevidne zanke miselnih preskokov, izvirnih prizorov in slik, pri čemer se laž in sreča spretno izmikata v (tudi pesniško) prihodnost, ki se je gre veseliti. 

Roman Zabubljena je torej milo rečeno nenavadna stvaritev, in to na dober način. Gre za besedilo, ki se zaveda samega sebe, svojih danosti in omejitev, hkrati pa mu to ne preprečuje, da teh meja ne bi nenehno preizkušal. Fragmentarna forma in diskurzivna razpršenost mu omogočata, da se z bralcem nenehno poigrava, a mu hkrati zastavlja precej tehtna vprašanja o pomenu fikcije in širše o družbeni vlogi umetnosti nasploh. Pa vendar se istočasno giblje po tanki meji med konstruktivno relativizacijo, ki razgalja, kar je razgaliti treba, in relativizacijo zaradi relativizacije same. Vsebinska sidrišča mu zdrse na srečo preprečujejo.

Vse je resnično, vse je dovoljeno.

Že leta 2020 je Osojnik izdal knjigo z naslovom Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije, potem pa je sledilo še kar nekaj dolgih mesecev »manipuliranja teles državljanov za nezakonite politične interese«, kot zapiše v eni izmed pesmi. 2021 je tako tudi kronika neke politike, in čeprav ugotavlja, da je težko pisati poezijo v času pogrezanja v mračni totalitarizem, mu uspevajo prav humorni in pikri komentarji.

Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.

Nekje proti koncu Plime, novega romana Ane Schnabl, vidimo protagonistko, kako sedi na plaži, »zatopljena v knjigo, v pretenciozni roman mlade avtorice z izjemnim slogom, a – bog ji odpusti – brez prave substance«.

Kdor je vsaj bežno spremljal profesionalno pot Mete Hočevar, ki je svoje arhitekturno znanje zelo uspešno uporabljala kot ena naših najbolj uveljavljenih scenografk in gledaliških režiserk, nad izidom njenega proznega prvenca Drobnarije ne bi smel biti preveč presenečen.

Francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, pariška študentka in nekdanja novinarka pri pariški reviji Jeune Afrique, je, podobno kot njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie, s svojimi do zdaj tremi romani na zavidljivo visoki ravni prepričala tako strokovno kot širše bralstvo.

Vsaka velika civilizacija se je v času svojega vznika napajala s krvjo izkoriščane delovne sile. To s seboj prinese naslednje posledice: uveljavljanje vladajočih se začne udejanjati preko raztelešenja deprivilegiranih, kompleks večvrednosti pa pridobi razsežnosti identifikacijskega sredstva, pri čemer nasilje postaja njegov temeljni način osmišljanja. Na enak način se je odvila zgodovina Amerike, ki je svojo potrošno delovno silo pridobila s čezatlantskimi pohodi na afriško celino, jo nato izkoriščala za pridelavo bombaža in nazadnje položila temelje za segregacijo, ki do danes ostaja pereč problem njene družbe.

Kdo bi si mislil, da sta od izida slikanice Zakaj? minili že dve desetletji! Knjiga je nedvomno legendarna – za redkokatero slovensko knjigo namreč lahko rečemo, da je osvojila svet. Zakaj? je bila prevedena v kar osemintrideset jezikov, avtorici Lili Prap je prinesla hudo mednarodno prepoznavnost, na čisto drugem koncu sveta, na Japonskem, pa je po njej nastala celo serija animiranih filmov. Originalnemu Zakaj? je kasneje sledilo še nekaj bolj specializiranih Zakajev za ljubitelje posameznih živalskih vrst: Pasji zakaji, Mačji zakaji in Žuželčji zakaji. Letos, v jubilejnem letu enega naših najbolj uspešnih izvoznih knjižnih artiklov (rečeno brutalno materialistično, seveda), smo Zakaj? dobili v razširjeni izdaji.