Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta.

Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

Spominjam se zlasti verza »krematorium czarne, głuche«, ki je name deloval silno strašljivo in ko sem vprašal, za kaj gre, se je odgovor glasil »to je pesmica o ubogih otročkih«. Za takrat je bilo dovolj, kaj pa sem vedel o krematorijih in vojnah!

Albert Wendt marsikdaj veliko pove z malo besedami, a te so, kadar opisujejo in kadar jih izrekajo, vselej odlično zložene, nemalokrat tudi tako, da bralca prav prijetno pozabavajo, za kar ima zasluge nedvomno tudi prevajalka.

Tekste, ki tvorijo končno podobo knjige, je sicer Bernard DeVoto izbral in uredil že leta 1939, a je objavo ustavila Twainova hčerka Clara Clemens, ki se je bala, da bi kontroverzna besedila njenega očeta v očeh javnosti umazala njegov ugled, saj čas očitno še ni bil zrel zanje.

»Le kakšen smisel imajo knjige, v katerih ni ne slik ne dvogovorov?« se sprašuje Alica v novi knjigi, izdani pri založi VigeVageKnjige.

Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Pesniški prvenec Amonit že v naslovu odpira dve večji vprašanji: kdo ali kaj je amonit v tej zbirki in kako se vse to povezuje z vesoljem. Naslovnico namreč krasi predstavnik amonitov (izumrli predniki današnjih hobotnic, lignjev in sip), a skozenj preseva vesolje, ki se bohoti čez celotno zadnjo platnico.

Alyssa in James »mata dost«! Iz mesta, ki ju dolgočasi in živcira, se neprilagojena najstnika odpravita poiskat Alyssinega očeta, ki živi neznano kje. Na poti pristajata v konfliktnih situacijah, za sabo pustita truplo, nekdo jima je za petami, vmes pa skušata zgraditi nekaj podobnega ljubezni.

Pesniški prvenec Sare Nuše Golob Grabner, pretresa silna vznesenost in viharniška (raz)čustvenost, ki skozi motiviko cikličnosti naravnih pojavov upesnjuje primarno intimistično doživljanje posameznice ter njenega odnosa do sveta, v katerem se ne počuti domače.

Tine in Bine sta spet udarila! No, udaril je Prepolovilec, brata pa sta mu tik za petami. Čeprav – izkaže se, da je vsaj enkrat Prepolovilec za petami njima …

Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

Scenaristka Séverine Gauthier (1977), ki se v večini svojih stripov posveča dozorevanju in iskanju identitete otroških junakov, je s Človekom goro naredila svojevrsten stripovski hommage Saint-Exuperyjevi klasiki.

Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

Celoviti prevod zbirke Baba sem (1972), ki je izšel v novi knjižni zbirki Mozaiki (LUD Literatura), namenjeni prevodnemu pesništvu, je torej prva knjižna izdaja poezije Świrszczyńske pri nas.

Ob bogatem naboru aktivnosti, ki segajo od fotografije in filma do lutkarstva in še česa vmes (no, ne nujno vmes, tako se samo reče), umetniški multipraktik Andrej Štular tu in tam izda tudi kakšen strip, bodisi za odrasle bodisi za mlajše.

Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza.

Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.