Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Knjigi Vsak dan rojstni dan se nedvomno pozna, da jo je napisal (med drugim tudi) komik. V njej namreč ne manjka predvsem situacijske komike, pa tudi drugih vrst štosov ne. Gre pa takole – glavni junak si za enajsti rojstni dan ob utrinku zaželi, da bi imel rojstni dan vsak dan. In glej ga zlomka, želja se mu uresniči!

Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

»Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg.

»In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna.

Franček Drenovec je tako rekoč »hišni« avtor Založbe /*cf., saj je v manj kot desetletju to že njegova tretja knjiga, ki so jo izdali. Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije kot finančni analitik, kar mu je omogočilo spremljanje neoliberalnega osvajanja Slovenije od blizu. Del teh izkušenj je zapisal v več knjigah.

Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!

Med sirotišnico za klone, vojsko zbirateljev kuščarskih figuric in angeli, ki grabijo oblake, je letenje le ena izmed številnih čudovito bizarnih možnosti, ki jih izraelski pisatelj Etgar Keret ponudi v triindvajsetih kratkih zgodbah svoje najnovejše zbirke.

Verjetno ni pesnice, o kateri bi se toliko pisalo oziroma okoli katere bi se formiralo toliko raznoraznih diskurzov, kot se jih je okoli Sylvie Plath. Verjetno spada tudi med tiste avtorice, katerih življenje je pritegnilo skoraj toliko (ali celo več) zanimanja kot njihovo delo. Po njeni tragični smrti so se začeli množično pojavljati njeni občudovalci, sledilci in oponašalci: skorajda bi lahko govorili o kultu Sylvie Plath.

Besedila za antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše je izbrala, uredila in s spremno besedo opremila ena največjih strokovnjakinj za sodobno slovensko prozo, Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Gre za prvo tovrstno antologijo v Sloveniji, ki jo določa kriterij kratkosti izbranih besedil.

»Ime mi je Alpha. Kot pevcu Alphi Blondyju. Ampak jaz nisem pevec. Tesar sem,« začenja svojo prvoosebno pripoved (anti)junak (proto)stripa, ki se v želji po boljšem življenju odpravi iz Abidžana na Slonokoščeni obali v Pariz, kjer ga že čakata prebegla žena in sin.

Prejšnje leto je na Berlinskem filmskem festivalu debitiral Berlin Alexanderplatz, ambiciozna adaptacija istoimenske romaneskne weimarske klasike. Nemško-afganistanski režiser Burhan Qurbani je predstavil triurno epopejo, ki si prizadeva izvorno zgodbo ubesediti v geopolitičnem in duhovnozgodovinskem kontekstu tega trenutka.

V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh.