In prav to sramoto lahko začneta zdraviti Monaemovo pisanje in literatura na njegovi liniji.

Njegove poti vodijo v razpoko, njegove besede v molk.

Pisava kot odprto polje, v katerem se zgodovina, spomin in govorica srečujejo brez dokončne sinteze.

Takšna metafikcijska zasnova poveže zasebno in politično zgodovino.

Gre torej za dojemanje narave kot nečesa, kar presega zgolj okolje.

Ob takšnih knjigah se vsekakor tudi bralec počuti kot ... riba v vodi.

Prej kot ljubezen do otrok izpostavlja dolžnost, ki ji ne uide nobena ženska.

Ravno neracionalnost je razlog, zakaj bi bilo o tem treba govoriti še več in bolj na glas.

To in potem tisto, in zaradi tega to.

Tako kot čas teče različno za piščance in za ljudi, tudi ni enega odgovora, ampak samo različne perspektive.