Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom.

Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

Me too je verjetno eno najpomembnejših družbenih gibanj zadnjih petih let. Zato ni čudno, da ob vsaki dobri stvari, ki jo prinese, najrazličnejši ljudje opozorijo na vsaj pet drugih domnevno grozno slabih stvari, ki nas zaradi gibanja morda čakajo v prihodnosti.

Natalija Milovanović je te teme, s katerimi se srečuje ne le biografsko in ustvarjalno, temveč tudi poklicno, kot prevajalka, prelila v pesniški prvenec Samoumevno, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu 2021.

Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič.

Prozo iz zbirke Obvoz, druge knjige kratkih zgodb vsestranskega Francija Novaka, bi zlahka uvrstili v kategorijo proze, ki jo pišejo pesniki. S tem seveda ne mislimo nič podcenjevalnega, kvečjemu obratno. Zgodbe pesnikov pogosto zaznamuje prevladovanje introspekcije nad zunanjimi referencami, čutnosti nad dogajanjem, estetike nad fabulo. V vseh teh pogledih je Obvoz izrazito poetična knjiga.

Po Pesmih (KUD Logos, 2008) in kratkoprozni zbirki Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020) je Zvezdam neizmernost tretja v slovenščino prevedena knjiga pesnika, pisatelja in esejista argentinskega rodu. In tudi to delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, odraža avtorjevo dvojno provenienco, za katero je po eni strani pomemben študij filozofije, po drugi pa duhovniška (in nekdanja meniška) praksa.Preberi

»Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo.

V romanu sledimo večernemu druženju očeta in sina, ki se odpravita na sprehod po Pragi – oziroma na obhod mestnih gostinskih obratov, če smo natančni. Pozornost je namenjena predvsem njunemu dialogu, ki ga spremljajo pripovedovalčevi spomini in refleksije ter krajši opisi praških ulic in lokalov.

Dotlej dokaj povprečna mlada žena Yeonghye zaradi nočnih mor nenadoma spremeni način prehranjevanja, čemur namesto kvalitetnejšega spanca sledi postopno krhanje junakinjinih odnosov, položaja v družbi in duševnega zdravja.

V zadnjih letih smo se kar na- in razvadili udarnih pesniških prvencev, ki z doživljajsko intenzivnostjo oziroma jezikovnim ekscesom kot meteoriti padajo na domačo pesniško krajino in, če nič drugega, s svojo nenavadnostjo terjajo pozornost.

Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

Bi jajce na oko? Dekorativno jajce? Jajce na sliki? Ni problema, vse, kar vam srce in želodec poželita, dobite v jajčni knjigi, podnaslovljeni »Jajčne zgodbe skozi čas, prostor in ostale dimenzije + recepti«. Jajčno potovanje in raziskovanje se prične po pogovoru jajca z mamo kuro, ko se nadobudnež odloči, da bo odšel v svet.

V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

Na neki točki novega dela Kazimirja Kolarja, zbirke kratke proze, postane zaznavno, da so zgodbe pisane v nekem povsem drugačnem registru kot Glas noči, njegov romaneskni prvenec.

Tok človeške zavesti in percepcije je prej kot celostna, nemotena pripoved dojet kot zapleten proces »mentalnega aparata«. Podobno je s spominom na že doživeto: nikoli ne vidimo cele slike, linearne premice doživljanja, temveč spomin obstaja v obliki iztrganih podob, okruškov, anahronističnih (vračajočih se) fenomenov. Vsaj tako (je) razmišlja(l) nemški pisatelj Arno Schmidt (1914–1979) oziroma njegova proza, ki skuša življenjskim doživljajem in mislim najti lastno, adekvatno literarno formo.

Ustanovni član H2O je Hubert, velik izumitelj, in to kljub temu, da hodi šele v osnovno šolo. Med njegove briljantne pogruntavščine spadajo mehurčkopišni klarinet, siamska kavna dvožlička, iztisnjevalni jojo in zmanjševalec (tega si zapomnite, ker ima v zgodbi pomembno vlogo). Njegova edina težava je, da se mu večina izumov posreči po nesreči.

Odraščajoči v coni prehoda in času neskončne tranzicije, smo brali individualiste, intimiste in politične disidente. Naš zavetnik je bil sveti George Orwell, naš svetovni nazor pa je formirala antropologija distopistov s celotnega političnega spektra: Huxleyjevega Krasnega novega sveta, Zamjatinovega Mi, Bradburyjevega Fahrenheita, Burgessove Peklenske pomaranče, Goldingovega Gospodarja muh, Jančarjevega Valčka, Kiševe Grobnice in seveda Solženicinovega Arhipelaga – »poskusa umetniškega raziskovanja«.