V četrti knjigi Ekstremnih športov je 36 brutalnih, šokantnih, morbidnih, obscenih, gnusnih (in še kakšnih), predvsem pa bolj ali manj duhovitih zgodb. Seveda niso vse enako dobre in kvaliteta variira od izjemnih (kot je denimo »Muhasti gost«) preko zelo dobrih (takih je večina) pa do povsem solidnih skečev, ki pa so napisani preveč na prvo žogo, da bi lahko konkurirali najboljšim (v »Prometnih predpisih« protagonist položi čez pot mrtvo zebro, da jo lahko prečka).

“Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

Kratka proza zbirke "Trinajst" prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«.

"Robovi" se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

Dokaj redko se srečamo z literaturo, ki bi se konkretno posvečala Romom, se poskusila približati njihovi »realni« eksistenci v svetu, problemom, ki jih doživljajo kot manjšina, itd. Na srečo je eden izmed tistih, ki skušajo z literaturo premostiti ta »primanjkljaj«, hrvaški pisatelj Kristian Novak, to opravil na pripovedno in vsebinsko izjemen način.

Roman Mamina zapuščina japonske pisateljice Minae Mizumura je melanholična pripoved o preprosti ženski, ki se sredi vrveža kapitalističnega vsakdana sodobne Japonske odloči za spremembo, s katero doseže neodvisnost in samostojnost.

Povest Žalost onkraj sanj je nastala kot neposredna posledica samomora, ki ga je Handkejeva mati po dolgi in mučni bolezni storila konec leta 1971, pri svojih enainpetdesetih letih. Tako rekoč v enem dahu jo je napisal sedem tednov po tem dogodku.

Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

Petdeset let po Baragovi biografiji v Mavrici je Družina slabi vtis prve izdaje izdatno popravila z novim stripovskim življenjepisom. Namesto skromne revijalne objave je izšel v obliki luksuznega albuma, zgodbo pa je napisal in narisal trenutno eden naših najizrazitejših ilustratorjev in striparjev, Damijan Stepančič.

Vinjete straholjubca, na osrednji vsakoletni knjigotrški prireditvi razglašene za knjigo lanskega leta, so niz različno dolgih in različno žanrsko kodiranih zapisov, ki jih je priskrbela Mahkovic, Mlinar pa ilustrirala, in to tako, da je v knjigi zemljevid krajin, ki se omenjajo, in med njimi je recimo Bulonjski gozd in kar nekaj eksotičnih destinacij, tudi francosko in sploh težko zapisljivih in izgovorljivih, zraven pa cel kup ilustracij, ki prizivajo različne, v glavnem iz zgodovine poznane stile [...]

Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.

Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič "Naj me kdo zbudi", romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike "Rinaldo in Armida" (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

Klub golih pesti se na vse pretege trudi pokazati, kako kul je biti antipotrošniška himna.

Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu.

V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje.

Slovenski prevod desetih novel s pridihom Orienta je nastal po ponatisu izvirnika. V njem so novele ob sicer številnih slogovnih popravkih ostale enake. Z nekaj spremembami v naslovih, umaknitvijo ene izmed njih, ker da je bila »preslabo napisana, da bi se jo dalo popraviti« ter ponovno napisanim zaključkom druge.

Tako kot gresta skupaj krof in marmelada, gresta skupaj Dav Pilkey (ki deluje v tandemu s koloristom Josejem Garibaldijem) in odbita akcija.

V Iranu konec šestdesetih in v Franciji živeča Djavadi se ukvarja s filmom, je montažerka in režiserka, in Dezorientalki se to pozna predvsem po načinu lepljenja fragmentov, za katere se nam zdi, da so nanizani v skladu z asociacijsko logiko, ki se odmika od objekta pripovedi in neposrednih spominov.