Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

Slovenski klasiki v stripu Tomaža Lavriča so po eni strani mojstrski in razkošen prikaz različnih likovnih slogov in po drugi zajeten in raznolik mimohod satiričnih priredb literarnih in drugih umetniških del slovenskega parnasa, ki jih avtor brez rešpekta secira in razgalja ter iz zapovedanih šolskih učbenikov in nacionalnih kanonov naredi kratkočasno in duhovito branje domačih umotvorov, po katerih ne bo segala zgolj bolj ali manj ukaželjna mladež zavoljo obveznega čtiva in bralne značke, ampak tudi in predvsem vsi ljubitelji slovenske književnosti in umetnosti nasploh. 

Niti roman niti film morda nista umetniško brezhibni deli, ki bi do konca obvladali svojo formo in nas prepričali z estetsko dovršenostjo. Vseeno pa sta oba, deloma na skupen in deloma na nasprotujoč si način, deli, ki nas upravičeno intrigirata še leta po nastanku. Zdi se, da njun čas še ni minil, to pa zato, ker je pravzaprav zdaj nastopil v še bolj intenzivni obliki. Ameriški psiho je znanilec današnje situacije, v kateri se množična psihoza mainstreamovske ameriške kulture bolj kot kdajkoli prej preliva v Evropo, pa tudi v preostanek sveta, ter zastavlja temeljna vprašanja o zgodovinski identiteti ljudstev Zemlje in krepi epohalno krizo svetovnih civilizacij ter jih postavlja pred izziv: kako se na Ameriko odzvati, istočasno pa kako zaživeti v postameriškem svetu, ko se ameriške sanje sesuvajo v lastni mrzlici.

Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹.

Morda je, paradoksno, največja slabost zbirke ta, da je preprosto predobra. Forma je tako dobro implementirana, liričnost pa tako konsistentna in vseprežemajoča, da znotraj literarne vrste, kjer smo na konvencijo, četudi na igriv način, tako navajeni, kdaj pogrešimo kakšen zdrs, ekscentričnost.

Trznil je, odprla je oko lahko umestimo med dvoje tendenc, ki jih lahko zasledimo v sodobni slovenski prozi: na eni strani, kot že omenjeno, spajanje romana in kratke proze, na drugi strani pa v linijo romanov, ki se vračajo v polpreteklo zgodovino.

Branje Jacka Kerouaca danes, morda še zlasti če ga ne beremo z mesta belega hetero moškega, je dvoumna izkušnja. Kerouacova proza je s svojimi ritmom, energijo, maničnostjo in pronicljivim upodabljanjem stanja, ki ga danes dobro poznamo, tako hipnotična, kot je vedno bila – a kako tovrsten bralni užitek združiti z odporom do mizoginije, homofobije, rasizma itd. v istem besedilu?

Pšenično zrno je tako pravzaprav zelo klasičen roman, ki spominja na tradicijo ruskega psihološkega realizma, pri čemer pa je pripoved spletena tudi v spregi s tradicionalnimi lokalnimi načini pripovedovanja zgodb, ki eliptično prečijo čas. Je delo, ki ga lahko priporočimo prav vsem in sodi na knjižno polico vseh ljubiteljev zgodovine literature; je pa tudi zapolnitev bele lise v slovenski prevodni književnosti – dragoceno čtivo pri razumevanju sodobnih duhovnozgodovinskih in geopolitičnih premikov. 

Če je slovenski literaturi (in ukvarjanju z literaturo) uspelo prerasti svojo mitološko embrionalno stopnjo, v kateri je raison d'être literature ustvarjenje Naroda, pa se mora danes literatura izviti rimsko-bibličnemu primežu mistifikacije zgodovinskih procesov in vsakršnega legitimiranja (razrednih) gospostev. Pri tem si lahko pomaga z interdisciplinarno navezanostjo, z upoštevanjem obliterarnih kontekstov in okoliščin ter ne nazadnje z izbranimi Močnikovi spisi.

Vsaka zgodba, ki jo povemo, se je zgodila v preteklosti in je popolnoma resnična.« Včasih je namreč pomembno ne le kaj, temveč kdo pripoveduje, saj zgodbe lahko hitro postanejo močan temelj mitotvornih zablod, iz zgodovine in tudi sedanjosti pa je jasno, da sta univerzalnost in relativizacija dve plati istega kovanca in kot takšni v napačnih rokah enako nevarni. 

Od iskrene izpovedi, ki jo zaznamujejo precej telesne podobe, se pripoved kasneje kontrastno prevesi v spominjanje. Sprejemanje je zanjo dokaj samostojna pot, neodvisna od družbenih pričakovanj skupnosti, k sebi spušča le tiste v svoji neposredni bližini. Njena tiha dolina, ki je polna mavričnih barv in balonastih hlač, ostaja precej neposeljena, a zato nič manj edinstvena.

Čeprav Emmanuel Guibert v svojem stripovskem opusu skorajda lavričevsko menja likovne sloge, od skicoznih krokijev s svinčnikom in risb z ogljem do sproščenih akvarelov in realističnih slikarskih platen, se je v Alanovi vojni odločil za čisto linijo s sivinskimi ploskvami, s katero kljub monotonosti risbe prepričljivo oriše biografijo glavnega protagonista. Njegova risba ni battaglievsko bogata in razkošna, vendar nam s skopo linijo natančno in realistično prikaže tako vojaško bojno tehniko in same vojake kot prizore iz civilnega življenja v urbanem in ruralnem okolju. Strip o majhnih in nepomembnih dogodkih nekega vojaka je postal veliko in pomembno delo nekega risarja.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, mladinski fantazijski roman, ki je konec lanskega leta izšel pri založbi Sanje, je romaneskni prvenec mlade avtorice Julije Lukovnjak. Že samo to je precej impresivno: knjiga ima namreč slabih 550 strani, avtorica pa je, kot pravi sama v kratki predstavitvi, njeno objavo dočakala, ko je imela 21 let, napisala pa jo je že malo prej.

Najbrž je knjigo kratkih zgodb težko zastaviti bolj velikopotezno, kot je z Bogovi se nam smejijo storil Aleš Šteger: naslovi zgodb se pač naslanjajo na antične mite oziroma, še več, na najbrž najbolj izpostavljena imena antičnih mitov. »Evropa«, »Prometej«, »Narcis«, »Orfej«, »Meduza«, »Ikar«.

Poezija Uroša Zupana je od samega začetka zaznamovana z njegovim prvencem, govora je seveda o pesniški zbirki Sutre, ki je tedaj mladega pesnika postavila na zemljevid slovenske literarne krajine. Že v Sutrah je Zupan izoblikoval zase značilno pesniško govorico (ki v grobem vključuje: rabo anžambmaja, prosti verz in neutrudno akumulacijo pesniških podob).

Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi.

Nikoli pozabljeno ukradeno otroštvo in spomini na trdo visokogorsko kmetovanje v divjem primežu narave kljub poklicnim uspehom in prizadevanju za vzpostavitev medčloveških odnosov nenehno vznikajo na površje, dokler junaka vendarle ne uspejo iztrgati nezadovoljstvom sodobne nečimrnosti in ga vrnejo v samotni svet lesa in skalovja.

Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti. Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.

Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

Knjige, ki pripovedujejo o skupnostih, gredo pogosto v nasprotni smeri od več desetletij stare mantre, da se človeštvo fragmentira v individualne, avtomatizirane, nesrečne, zafrustrirane sebičneže_ice. Saj ne, da razpad človeške družbe ni resničen. Ampak vmes se nenehno dogajajo povezave ljudi s podobnimi življenjskimi situacijami, ki si delijo družbeni razred, življenjske nazore in podobne sisteme čustvovanja. Načeloma si ljudje, povezani v te mreže, medsebojno lahko zagotavljamo varnost in podporo.