Med sanjami o tem, kar bi lahko bilo, in spomini na tisto, kar je že minilo.

Tako je to, nekateri so vedno z glavo v oblakih, drugi vselej trdno na tleh.

Za nič na svetu ne sme prekiniti rutine, niti za uro, da bi spila kavo z mamo in s takimi bedarijami zapravljala čas.

Kot bi se na njuni barki nabralo preveč skupne zgodovine, pod težo katere zdaj toneta na dno.

Razbito ogledalo tu ni razlog za nesrečo.

In prav to sramoto lahko začneta zdraviti Monaemovo pisanje in literatura na njegovi liniji.

Njegove poti vodijo v razpoko, njegove besede v molk.

Pisava kot odprto polje, v katerem se zgodovina, spomin in govorica srečujejo brez dokončne sinteze.

Takšna metafikcijska zasnova poveže zasebno in politično zgodovino.

Gre torej za dojemanje narave kot nečesa, kar presega zgolj okolje.