List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Kadar gremo na morje, v resnici s polnimi jadri tudi plujemo k literarnim svetilnikom, ki nam ga kažejo vsakokrat v novi svetlobi in drugem vetru, njegova gladina vsakokrat drugače odseva nebo in vsakič malo po svoje prekrije globine. Tudi tisto večplastno dno, na katero so potonile kopalne hlačke Calvinove plavalke.   

Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

»Tujcu na poti preti polno nevarnosti in preizkušenj, vendar ni slajšega kot vživljanje v Tuje. Enkrat se dokoplješ do spoznanja, da bi, brez pretiravanja, lahko tu živel. In nič ni nenavadnega, če že naslednji dan želiš ostati in živeti samo tu.«

Na slovenski nevladni sceni – ne zgolj, a tudi na področju gledališča – vlada panika. Za ilustracijo: na razpis za vodjo Kosovelovega doma Sežana se je nedavno prijavilo kar štirinajst oseb. Večina je bila posameznikov oziroma posameznic iz nevladnega sektorja.

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.

Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril.

Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. Novi Robinzoni se samovoljno umikamo, bejž, proč od človeškega, stran od zgodovine, na samo, na plano, misleč, da bo svet boljši brez nas. Ne, če človeka izgubimo, izgubimo vse, kar lahko svet vodi k boljšemu. Če se odpovemo sebi, lahko že danes spustimo roleto, rekoč: ne gremo se več, konecPreberi

Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim bedim tri noči, medtem ko se zvija od bolečin. Občutim nekaj novega: tokrat mu ne zamerim, nisem nepotrpežljiva, ker me potrebuje, ker nagonsko z mano deli svoje trpljenje. Lahko ga prenesem, ni me ga strah. Trpljenje je (vz)trajanje. Jonah nedoločljivo moleduje, naj bolečina mine, mrmra o tabletah proti bolečini, kiPreberi

Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja zoper profesorja Matjaža Tribušona na AGRFT najprej naznanila, kmalu pa tudi vložila nekdanja študentka Mia Skrbinac. Igralec je izgubil predavateljsko mesto in tudi nekaj vlog. Konec marca so po anonimni prijavi zoper profesorja na AGRFT in režiserja Jerneja Lorencija prestavili premiero predstave Odiseja. Prijava je bila ovržena kot neutemeljena, vseenoPreberi

V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta.

Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, aPreberi

Živeti leta 2020 in presojati literaturo – ali katerokoli drugo umetnost – pomeni biti zaznamovan z zgodovinskim trenutkom. Pomeni torej, da kot porabnik umetnosti ne moreš mimo vprašanj, ki jih sprožajo sodobne družbene tenzije.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.