Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč največkrat govorimo prav takrat, kadar se sprašujemo o njeni prihodnosti. Moje zanimanje za to temo je podprto v enaki meri z vznemirjenjem in z dolgčasom. Kadar razmišljam ali berem o prihodnosti knjige, se ob miselnih eksperimentih v glavnem kratkočasim, dokler ne napoči čas za zaključek, zakaj ta je vedno isti: prihodnosti knjige ne poznamo.Preberi

V času, ko so se tudi na tujem škorci že dodobra najedli češenj in se je akademsko leto prevesilo v iskanje ter dokazovanje znanja, v ponosno preštevanje najrazličnejših kulturnopromocijskih projektov, od filmskih, literarnih in gledaliških večerov do prevajalskih delavnic, vrste gostovanj in izmenjav, se je na internem spletnem forumu, namenjenem pretočnosti informacij in usklajenemu delovanju učiteljev slovenščine na tujih univerzah, pojavila prošnja kolegice, ki je v zadregi nemočna iskala nasvet.Preberi

Kdo si upa trditi, da je mnenje o pomenu izkušnje močnejše od izkušnje same? Umetniki delamo izkušnje. Ostali napeljujejo štrom.

But it is a characteristic of wisdom not to do desperate things.

H. D. Thoreau, Walden

Te stavke pišem na severnem delu otoka, v drugi državi, dobrih šeststo petdeset kilometrov vožnje proti jugu. Tukaj živim, s svojo trenutno punco in najinima dvema otrokoma, v manjši vasi, pri ljudeh, ki sem jih našel s pomočjo sosede iz mesta, ko sem se zanimal za kraj ob morju, kamor bi se lahko umaknil … na žalost le za prgišče časa (tri četrtine meseca), ki pa je, to poznam iz preteklih izkušenj, dovolj dolgo obdobje, da spremeni ritem običajnega življenja. Preberi

To besedilo se je začelo drugače, z nekim drugim stavkom. Ne spomniš se, s katerim. Tvoj spomin, oziroma tvoj delovni spomin, je odšel s tistim, ki je pred dobrim mesecem dni vdrl v tvoje stanovanje in iz njega odšel s prenosnikom, ki nikoli ni doživel bekapa. Kopije, zaledje, rešilno mrežo in kar je še tega si delajo ljudje, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobroPreberi

Družbo je moč kreirati, spodbujati, disciplinirati in nadzirati s heterogenimi modusi in ni odveč poudariti, da se različnim danostim najbolje prilegajo individualizirani okvirji. Oblast, stroka in zainteresirana javnost se morajo po konsenzu, da je nekaj za družbo dobro, uskladiti tudi o tem, kako bodo to ugotovitev vključile v vsakdanje življenje. Zato se po poenotenju cilja pojavlja vprašanje iskanja najboljšega načina. Kolikor je znotraj kulturne politike vizija že dolgo znana in se giblje predvsem okoli izboljšanja materialnih pogojev dela, potem manjka raziskava možnih, predvsem pa realnih sredstev uresničevanja zastavljenega. Preberi

Nedavno sva z odgovornim urednikom ugotovila, da v Literaturi že nekaj let ni bilo govora o tem, kaj se pri nas dogaja na področju mladinske književnosti. Pa poglejmo! Kako so se prijele hruške in kakšne so letine? Zlate ali črvive? Česa je (po novem) preveč in česa premalo? S kakšnimi problemi se srečujejo nekateri založniki (in posledično tudi avtorji, prevajalci in bralci), pa tudi nekateri knjižničarji?Preberi

Prvo številko sedemindvajsetega letnika revije posvečamo sodobni slovenski esejistiki. Razlogov ni malo in niso nepomembni. Morda je najpomembnejši prav ta, da novejša domača esejistika, nastala po letu 2000, še ni doživela temeljitejše obravnave, v antologiji slovenske esejistike po drugi svetovni vojni, ki jo je sestavil Miran Štuhec, pa najdemo le dva avtorja, ki sta danes mlajša od petdeset let. Si predstavljate podobno situacijo na področju pesništva ali pripovedništva?Preberi

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam je generacijski nastop, za katerega vsaj na začetku nismo imeli dovolj potencialov, na široko odprl vrata na literarno sceno.Preberi

Moja diplomska listina priča o tem, da sem diplomirana komparativistka. Če kdo od neposvečenih vpraša, lahko vedno rečem, da poklicno primerjam književnost. Če vpraša kdo od posvečenih ali če se v temnih večernih urah, ko se oglasita vest in tesnoba, vprašam sama, pa na vprašanje, kaj pravzaprav počnem, le stežka dam zadovoljiv odgovor.Preberi

Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno po pismih bralcev v časopisju, danes pa se po FB forumih kot Skropucalo (sic!) zgražajo nad javnimi napisi, v katerih se omenjajo »ocenjevalci golažov« in »slani prigriski«. Podobno zaskrbljena čustva navdajajo številne univerzitetne učitelje, ki ob prebiranju diplomskih nalog na primer absolventov FF ugotavljajo, da mnogih stavkov v njih preprosto niPreberi

Ura je 6.35. Literarnemu kritiku, junaku tega uvodnika, je zazvonila budilka, ker mora biti ob 8. uri v službi. Ne, ne peče bureka pri Albancu, ne dela javnomnenjskih anket, ne preklada sezonske zelenjave v Hoferju in kritike ne fuša le v prostem času, naš junak ima čisto pravo kritiško službo. Zaspano stoji pred ogledalom, malo se mu ne ljubi, ampak na trudne jutranje sentimente delovnega ljudstva se je navadil. Zadovoljen je, ker nima razloga, da bi spal do poldneva, skoraj malo vesel, ker zjutraj vstaja, da bi opravljal smiselno delo, za katerega je usposobljen in v katerem uživa.Preberi

Američani so me s svojim bralskim angažmajem presenetili. Mogoče zato, ker živim v Cambridgeu, delu Bostona, kjer na podzemni železnici več ljudi v rokah drži knjigo ali bralnik kot pa telefon. Še verjetneje zato, ker je to mesto polno študentov z vsega sveta in nikakor ne predstavlja splošne ameriške populacije, pač pa zgoščeno populacijo knjižnih moljev, med katerimi recimo študentje prava, ki, izmozgani od študijske literature, za odmor prebirajo Melvilla in Tolstoja, ljubiteljsko delajo vPreberi

Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene.

Marko Godnjavec – Jizah, »Scena sama sebe ne spoštuje«, OdzvenPreberi

Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim tudi o identifikacijskem bralcu, ki mu je branje v slast in se z vsebino identificira ter se loči od strokovnega, ki se čtiva loti drugače. Kako že, ne bi na tem mestu. Za domačo nalogo nam je bilo naročeno, da preberemo Strukturalno poetiko. Do kdaj, ni bilo rečeno. Prvo književno besedilo, ki smo ga morali prebrati in o katerem smo v šoli govorili, je bil Ep o Gilgamešu. Stari smo bili petnajst let.Preberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

Obrnil se je ključ
v sobo je stopila noga.

Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003),
Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike)

Eksperimentalna literatura, naj bo to poezija, proza ali gledališče, ima v evropski in ameriški umetniški besedi bogato in razvejano tradicijo. Nekateri viri na primer navajajo, da sega izročilo te literature vse do Tristrama Shandyja Laurencea Sterna. Kar nekako spomni na debato o zamejitvi postmodernizma; Umberto Eco je pri tem duhovito pripomnil, daPreberi