Trhlost resničnosti in hibridnost žanrov

Pred desetletjem, ko se je v reviji Šum s peto številko zgodil silovit prelom in je z vzpostavitvijo teoretsko-fikcijskega stroja za nekaj let postala mednarodno prepoznavna in referenčno čtivo za del teoretskega in umetniškega prostora, je med najinim pogovorom v fonoteki Radia Študent, kjer sem tedaj služboval, Marko Bauer prišel na idejo, da bi angleški termin hyperstition prevajala s slovensko ustreznico »izpolnoverje«, ki se napaja iz pomenske napetosti med praznoverjem (ang. superstition) in delovanjem idej, ki se uresničujejo in nato tudi izpolnijo prav skozi lastno kroženje. V tem smislu je Nick Land izpolnoverje (na sledi idej shizoanalize Deleuza in Guattarija) opredelil kot ideje, ki že s tem, da obstajajo kot ideje, delujejo vzročno in prispevajo k uresničitvi lastne realnosti, s čimer fikcija postane pozitivna povratna zanka med kulturo in realnostjo. Kot nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba.

Luciana Parisi isto izhodišče razume bistveno bolj metodološko in zadržano, nekako v smislu spekulativne misli, ko poudari, da je bilo izpolnoverje v okviru neformalnega kolektiva CCRU (ang. Cybernetic Culture Research Unit) na Univerzi v Warwicku mišljeno kot praksa »izumljanja prihodnosti, poimenovanja prihodnosti, ki prihaja«, kjer gre za neke vrste inženirstvo časa, ki skuša obstoječe kapitalistične anticipacije razkriti, obrniti in ponovno instrumentalizirati. Napetost med obema pozicijama razpira vprašanje, ali fikcija deluje kot sprožitev oziroma omogočanje delovanja nečloveških sil ali kot zavestno, politično orodje poseganja v sedanjost skozi prihodnost.

V kratkoprozni zbirki Anonimna tehnologija (LUD Literatura, 2018) sem, napajajoč se iz preteklih izbruhov različnih virusov po svetu, v zgodbi »Abraham Bosse« opisal prenos koronavirusa z netopirja na človeka: »Ljudje so umirali in dežela je postala ogromna karantena. Nikogar več, niti diplomatov, niso spustili skozi mejne zapore. […] Vse manj je bilo zdravnikov, da bi lahko nadaljevali začrtane klinične, epidemiološke in laboratorijske raziskave. […] Vse manj je bilo tudi medicinskih sester, da bi pomagale obolelim. Primanjkovati je začelo novinarjev, učiteljev, kuharjev. Zapirale so se ustanove. V lokalih niso več stregli pijač. Pošta ni prihajala. Parlamentarne seje so nekaj časa izvajali prek medmrežja. Nato nič več.«

Če je tovrstna napoved z vidika spekulativne pisave vsaj potrditev, da lahko pisec znotraj določenih koordinat nekega časa in prostora vzpostavi kolikor toliko realno sliko tega, kar prihaja, pa je potem ravno ob njeni uresničitvi kot literarno delo skrajno neuspešna: če zgodbo »Abraham Bosse« beremo sedaj, je šepava in luknjava, v povezavi s svetom, v katerem smo živeli, pa nedosledna in pavšalna. A drugače je sedaj, ko smo vse doživeli, tudi ni mogoče brati.

Prav oblikovanje možnih – preteklih ali prihodnjih – konstelacij sveta v sebi inherentno skriva možnost neuspeha, popoln polom konstruiranega literarnega sveta, znotraj katerega kot pisatelj fabuliram svoje pripovedi. Spekulativna fikcija namreč deluje kot stavnica: bolj ko je hipoteza nezamisljiva, večji je njen potencialni dobitek v obliki potrditve. Tej logiki danes ne sledijo več zgolj »avtorji«, temveč tudi trgi napovedi, kot je Polymarket, kjer lahko o prihodnjih spremembah resničnosti spekulira vsakdo, s čimer se je špekulacija iz literarnega polja preselila v finančno infrastrukturo poznega kapitalizma. Dejstvo pa ostaja, da prakse znanstvene fantastike, predvsem new weirda in ostalih spekulativnih literatur, v svojem bistvu niso vedno, še več, skoraj nikdar izpolnoverja, temveč simptom skepse, določene paranoje in temeljnega dvoma o narativu stabilne prihodnosti.

Izpolnoverje namreč v landovskem smislu deluje kot materialistična varianta religioznega verjetja: gnostična različica, ki odrešenje prestavi iz transcendence v imanentno kroženje znakov, v infrastrukturo diskurza, kjer ideja sama proizvaja pogoje svoje resničnosti. V nasprotju z okultizmom, ki po Mircei Eliadeju predpostavlja skrit, že obstoječ red sveta, tj. resničnost, umaknjeno običajnemu spoznanju, dostopno le skozi iniciacijo in razkritje starodavnih skrivnosti, svojevrstno kabalo, izpolnoverje ne razkriva ničesar, kar bi tam že bilo. Po Landu je denimo (sprva fiktivni) koncept kiberprostora v znanstvenofantastičnih delih Williama Gibsona soustvaril začetni zagon, ki ga je v kratkem času materializiral v konkretno tehno-socialno realnost.

Ves ta napor, ki ga teoretiki vlagajo v osmišljanje izpolnoverja v okviru literarne produkcije, pa je pravzaprav želja vrniti literaturi moč, ki naj bi ji nekoč pripadala. Ideja zmožnosti obstoja izpolnoverja v okviru kulturnega prostora je neposredna protiutež tako vulgarnomaterialistični teoriji odraza kot tudi bolj sofisticiranim teorijam postmarksizma, pa tudi psihoanalitičnih analiz, ki vse kot Heglova Minervina sova pridejo prepozno in jim ne preostane drugega, kot da le še razložijo, kakšne družbene in zgodovinske spone so bile opasane avtorici in kakšne tegobe so trle avtorja. Tako na primer britanski teoretik Daniel Hartley roman Mesto in mesto (The City & The City, 2009) Chine Mievilla, sicer pisca new weirda in spekulativne fikcije, bere kot paradigmatičen primer materialistične poetike, v kateri razcepljeno mesto Besźel/Ul Qoma deluje zgolj kot alegorija ideološke slepote kapitalistične družbe: prebivalci se učijo gledati drug mimo drugega, tako kot subjekt pozne modernosti ne more uzreti lastnih družbenih pogojev. Naloga literature v tovrstnem redukcionističnem smislu je le mimetična preobrazba družbenih protislovij v estetsko strukturo.

Za Fredrica Jamesona je denimo prvi korak vsakega analitičnega branja rekonstrukcija temeljne situacije, na katero se obravnavano besedilo odziva; gre celo tako daleč, da zapiše, da se je v postmoderni vsakršna forma – stil – izgubila, pisatelju pa ne preostane drugega, kot da le še oponaša mrtve sloge. V postmoderni, ki je določena s poblaglovljenjem oziroma merkantilizacijo umetniških in teoretskih praks, po njegovem ni več zunanje pozicije, s katere bi lahko kritično reflektirali sistem, ker je kultura sama postala moment produkcije in menjave.
Jameson na drugem mestu, in to je pomembno, govori tudi o izginjanju afekta: afekt se kaže kot nižja stopnja izpolnoverja. Afekt v okviru spinozistične misli, pretvorjene skozi sito Deleuza in Guattarija, ki neposredno vpliva na bralca, na njegovo delovanje znotraj skupnosti, je kot izpolnoverje del proizvodnje realnosti. A čeprav izpolnoverje prevzema mnoge lastnosti vere kot take, je njena performativnost mnogo manj izrazita, mnogo bolj volatilna.

Mnoga literarna dela, sploh tista, ki so hibridnega značaja, naslavljajo svojo (ne)moč, željo po osvoboditvi od zastavljenih meja umetniškega dela, a pri nas nobena bolj kot romaneskne tvorbe Janje Rakuš iz let med 2004 in 2014 (Električna zadrga, Amsterdam 12.75 RAM, Hotel Andro.gen in Voodoo valček za epileptike), o katerih Miša Gams zapiše, da bi v Sloveniji »težko našli literarnega avtorja, ki v svoja dela vnaša toliko hermenevtične odprtosti in interdisciplinarne prepletenosti«.

Rakuš, ki se v svojih delih neposredno navezuje na konceptualni aparat poststrukturalistične misli, tako v Hotelu Andro.gen (Cankarjeva založba, 2010) zapiše, da je »besedna tkanina, ki jo boste prebrali in otipali […], stkana iz molekularnih sanj, mitskih zemljevidov, destiliranih besednih delcev, intimnih izkušenj, kreativnih provokacij ter nesramne želje po spremembi sveta«, kasneje pa besedilo opredeli kot molitev, »ki spreminja bitja, ki so pretkana z besedno čipko, v molitev samo«. S tem neposredno tipa za idejo izpolnoverja, razmišlja o možnosti vzpostavitve nekega ponavljajočega se molitvenega vzorca, ki bo postal osišče za gradnjo skupnosti in nove resničnosti, a v tem, morda povsem zavestno, ne uspe. A kakšen je potem zares namen takšnih parol?

Tovrstna razbremenitev strukturnih zamejitev umetniškega dela, vera v moč besede, ni nič novega. Je pa vprašanje, kaj se je v našem prostoru zgodilo, da je izgubila svoj naboj in privlačnost.

Mom, can we have francoska teorija? Francoska teorija at home:

Začetek slovenskega neoavantgardnega gibanja običajno umeščamo v leto 1966, ko se kranjski člani skupine OHO preselijo in povežejo z ljubljanskimi umetniki. Nekje v času pred objavo Kataloga, posebne številke Problemov, poleti 1968, se jim pridružijo še teoretiki in prozaisti, med njima tudi Rastko Močnik in Slavoj Žižek. Objavljata v Tribuni in Problemih, sodelujeta v večmedijskih zbornikih. Ob tem se oba preizkušata tudi v izrazito eksperimentalnih, hibridnih besedilih. Žižek v besedilu »Spraševanje gotovosti I: Teze preloma razpornosti« z oštevilčenimi tezami, morfemsko razbitimi heideggerjanskimi kalki in skoraj poetično formalizirano tipografijo razsredišči filozofski diskurz, v »Projektu ›Mici‹ ali Raz-pornosti mišljenja« pa s kolažno montažo filozofskih tez, citatov in poetičnih vložkov tematizira razcep mišljenja in vlogo tehnike v moderni družbi. V »The Spy Who Loved Me« iz Kataloga preplete bondovsko fikcijo z dialektičnomaterialističnim diskurzom, Močnik pa v nenaslovljenem prispevku z vizualno organiziranimi slogani tipa »Revolucija je permanentna revolucija: poetična subverzija« ter zgoščenimi, manifestativnimi formulacijami proizvaja tekst, ki deluje hkrati kot politična deklaracija in kot vizualna poezija.

Jeseni 1968, tik pred javnim odzivom starejše intelektualne generacije na Katalog, v Problemih, ki so še vedno nastopali kot časopis za mišljenje in pesništvo, Dušan Pirjevec razmišlja o razmerju med umetnostjo in znanostjo ter zapiše, da sta »znanost o umetnosti in konec umetnosti v usodni medsebojni zvezi«, saj postane znanstveno raziskovanje umetnosti možno prav v času njenega konca. Umetnina je v tej perspektivi razumljena kot gradivo, ki čaka na intervencijo in prevod v racionalno govorico, resnica dela pa naj bi spregovorila šele po odstranitvi njegove estetske sestavine. Ker moderna umetnost sledi istemu načelu obvladovanja sveta kot znanost, se po Pirjevcu približuje lastni razgradnji; njen konec se kaže kot samorazdejanje. Leta 1975 Žižek in Močnik z Bracom Rotarjem v Problemih objavita nepodpisan manifest o razrednem boju na področju književne produkcije, kjer slovensko književnost kritizirata kot preživeto nacionalno institucijo ter ji očitata, da deluje kot »imaginarno dopolnilo« meščanske organizacije družbenega simbolnega, ki pod krinko humanizma reproducira razredna razmerja. Pri tem izhajata iz radikalizirane teorije odraza, po kateri umetnost družbe ne zrcali mehanično, temveč jo odraža tako, da v tekstualni praksi razkriva protislovja in potlačitve, skozi katere družba sploh pride do svoje resnice.

Čeprav se z današnjega vidika formacija ljubljanske psihoanalitične šole, katere projekt je združitev nemškega idealizma, marksizma in psihoanalize, pogosto kaže kot organska in samostojna (kakor mi je pred leti v polemični razpravi na knjižnem sejmu odgovoril Mladen Dolar), jo je mogoče razumeti tudi drugače. Navezati jo je mogoče tako na širše epistemološke premike v evropskem prostoru kot tudi na konkretne institucionalne posege, zlasti na vlogo političnega vodstva CK ZMS pri preobrazbi Problemov iz revije splošnega tipa, ki je združevala literaturo, teorijo, sociologijo in filozofijo, v specializirane segmente z osnovno delitvijo na filozofijo in literaturo.

Koda: Od teorije informacij do francoske teorije Bernarda Dionysiusa Geoghegana (Sophia, 2025) pokaže, da sta teorija informacij in poznejša francoska teorija nastali kot odgovor na politične in družbene krize 20. stoletja. Njune korenine segajo v tehnokratske in filantropske projekte progresivne dobe (npr. Rockefeller Foundation) ter v kontekst druge svetovne in hladne vojne, kjer so komunikacijo razumeli kot sredstvo za upravljanje družbenega polja in preprečevanje konfliktov.

V okviru kolonij, psihiatričnih institucij in vojaško-raziskovalnih programov se je koncept kode razvijal kot orodje nadzora in analize. Ko so se ti koncepti v petdesetih in šestdesetih letih prenesli v Francijo, so postali del modernizacijskega in tehnokratskega konteksta. Strukturalizem in poznejša francoska teorija (npr. Jacques Lacan, Roland Barthes, Michel Foucault) so prevzeli jezik kode, komunikacije in strukture. Iz intelektualcev splošnega tipa, ki so posedali po pariških kavarnah, so teoretiki kar naenkrat postali Foucaultovi specifični intelektualci.

Podoben premik lahko opazujemo v slovenskem prostoru konec šestdesetih let. Revija Problemi, ustanovljena leta 1962 pod okriljem mladinske organizacije, je sprva delovala kot prostor prepletanja literature, filozofije, sociologije in teorije. Po ukinitvi Perspektiv je postala osrednje stičišče neoavantgarde, strukturalizma in neomarksizma. Prav ta koncentracija različnih tokov je kasneje privedla do notranjih napetosti. Krize leta 1968 oblasti niso kot poprej razrešile z neposredno prepovedjo ali administrativno ukinitvijo, temveč z reorganizacijo notranje strukture, ki je razpršila moč posameznih silnic: teorije in fikcije. Ta premik sovpada z logiko, ki jo opisuje Geoghegan: družbeni antagonizem je razrešila diferenciacija funkcij (tukaj je imel takrat kot predsednik Zveze (socialistične) mladine Slovenije prste vmes tudi Milan Kučan), specializacija pa je pomenila dolgoročno preoblikovanje literarnega in teoretskega polja, iz te diferenciacije pa so se kasneje osamosvajale posamezne sekcije in tlakovale pot novim institucionalnim formacijam.

Trhlost resničnosti

Ko Alain Badiou v Malem priročniku o inestetiki (Društvo Apokalipsa, 2004) razloči med umetniško in filozofsko resnico, umetnosti pripiše sposobnost, da v lastnem mediju proizvede singularno, imanentno resnico, medtem ko filozofija različne resnice šele naknadno poveže. A po letu 2007, z vzponom spekulativnega realizma, se zdi, da se vprašanje resnice znova zaplete: subjekt naj bi izgubil osrednje mesto, s tem pa se resnica znajde v precepu. Hibridne literarne forme v večini primerov tematizirajo lastno pozicijo, razkrivajo pogoje produkcije in razpirajo mreže diskurza, toda njihova resnica ostaja resnica umeščenosti, izjavljanja, izkušnje. Avtor je morda razgrajen, a pomen še vedno gravitira k njemu. Spekulativni materializem pa to spreobrne: resnica ni več relacija med subjektom in svetom, temveč nekaj, kar vztraja neodvisno od dostopa ali perspektive. V tem smislu je Reza Negarestani s teoretsko-fiktivnim tekstom Ciklonopedija (Cyclonopedia: Complicity with Anonymous Materials, 2008) odprl vprašanje literarne forme, kjer avtor ni več izvor resnice, temveč zgolj točka v širšem procesu. Prav tu vznika določena napetost. Napetost med literaturo, ki še vedno kroži okoli avtorjeve moči, najsi s priročniki za samopomoč najsi z vzpostavljanjem distance, in teorijo, ki poskuša misliti svet, kjer ta moč ni več merodajna, najbolj očitna pa je prav skozi sekundarno kritiško čtivo.

V trilogiji življenja višjega srednjega razreda Rachel Cusk skozi avtofikcijsko protagonistko razpre vprašanje resnice tako, da jo loči od izpovedne neposrednosti. Poleg tega jo loči od ideje, da je avtobiografska bližina sama po sebi zagotovilo avtentičnosti. Faye skoraj ne razkriva lastnih občutij. Njena prisotnost je reducirana na pozicijo poslušanja, v kateri beleži dolge, pogosto razgaljajoče monologe sogovornikov. S tem pride do svojevrstnega paradoksa: protagonistka se zdi prazna, plastična, neverjetna, besedilo pa na neki način izredno resnično. Melissa Schuh trdi, da se odsotnost izpovedovanja kaže kot nova oblika verodostojnosti. Po drugi strani v romanu Zakaj ne pišem Dijana Matković (Cankarjeva založba, 2021) s prizori iz avtoričinega življenja, tesno prepletenimi z družbeno in literarno refleksijo, pripoveduje o (družbenih) silnicah, ki določenim posameznikom otežujejo vsakodnevno eksistenco in ustvarjanje. V interpretaciji Alenke Ambrož postane ideološkost pripovedi razvidna šele, ko jo opazujemo z določene distance; prav zato naj bi imeli avtorji in avtorice, ki prehajajo med različnimi družbenimi razredi ter spolnimi vlogami, pomembno epistemološko prednost pri njenem razkrivanju, zaradi česar »lahko Ernaux, Eribon, Louis ali Matković razkrijejo obe pripovedi kot simptoma mitov o meritokraciji in družbeni pretočnosti, ki se v neoliberalnih družbah le krepijo.«

Zgodba »2 0 4 9« Kazimirja Kolarja je dnevniški zapis iz distopične prihodnosti, prepleten z obsežnimi fusnotami z omembami posameznikov s slovenske teoretske scene. Ko Robert Kuret zapiše, da Kolar v zgodbi (in s tem celotni zbirki Zgodbe nekega slabiča (Založba Litera, 2021)) doseže prelom šele tedaj, ko parodija preraste v legitimno spekulacijo, s tem pravzaprav obelodanja zahtevo, da mora fikcija na neki točki postati ontološko resna. Nasprotno je v romanu Puščava, klet, katakombe Anje Radaljac (Založba Litera, 2016) tak prelom tematiziran kot razgradnja same podlage, na kateri se vzpostavlja razlika med Jazom in Drugim. Besedilo, ki je strukturirano kot (video)igra, vodi bralca skozi različne ravni, kjer se razkrivajo mehanizmi dominacije med človekom in živaljo, moškim in žensko. Rok Plavčak se na tekst odzove z normativnim apelom na »osnovna pravila racionalnega mišljenja« in zahtevo, »da pišemo o tem, kar relativno dobro poznamo«, o tem, do česar zmoremo resnično dostopati.

Leta 2022 po tihem izide Eshatološka vojna Miroslava Griška (KUD Apokalipsa, 2022) in nekateri jo zaradi značilnega kolaža referenc (od darvinizma do Deleuza, od Wehrmachta do judovske mistike), ki zgodovino, biologijo in teologijo postavi na isto konceptualno ravnino, zavrnejo kot postmodernizem, spet drugi pa v svoji naivnosti, ko pride do teoloških pojmov Boga, smrti, večnosti in vojne, spregledajo, kakor zatrdi Maks Valenčič, da ni nobenega razloga za to, da resnica ne bi bila dostopna religiji. Drugače Primož Krašovec v Tujosti kapitala (Sophia, 2021) izhaja iz teze, da se je predmet sam, tj. sodobni kapital kot tehno-ekonomski proces, preobrazil do te mere, da ga teorija kot taka ne more več zapopasti, zato poskuša njegovo resničnost misliti z izstopom iz teoretske forme. Lea Kuhar v svoji recenziji ta poskus zvede na očitek nedoločnosti in mu očita, da izstop ne proizvede novega režima resnice, temveč obstane v »sivi coni« med teorijo in neteorijo, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je resnica še vedno vezana na koherentno teoretsko formo, njene koncepte in jasno določljiv predmet.

Če Negarestani v Ciklonopediji še izganja avtorja in njegovo resnico, pa se pravi preobrat zgodi, ko se začne ukvarjati s splošno umetno inteligenco in sposobnostjo razuma, da preseže omejitve svoje trenutne utelešenosti. Pred kratkim se je v tem kontekstu pojavil raziskovalno-umetniški projekt Latent Spacecraft (Nina Beguš, Gašper Beguš, Metahaven), ki latentni prostor umetnih nevronskih mrež razume kot novo vrsto prostora. S prepletom umetnosti in tehnik notranje interpretabilnosti projekt raziskuje geometrijo uteži in vektorjev kot predsimbolni substrat jezika, pri čemer jezik obravnava kot končno linearizacijsko plast nad bogatejšim, predjezikovnim prostorom. Projekt FinneGAN, ki generira govor na podlagi Joyceovega Finneganovega bdenja in potiska sintakso proti robu razumljivosti, materializira meje inteligibilnosti ter notranje plasti modela vzpostavi kot mesto interpretativnega raziskovanja. V tem okviru se mora vprašanje resnice premakniti. Naenkrat ni več važna verodostojnost generiranega outputa, bolj nas zanimata raziskovanje pogojev, pod katerimi sploh nastane smisel (tako v človeških možganih kot v računalniških arhitekturah), in razkritje, da je to, kar imenujemo resničnost jezika, učinek specifične organizacije prostora možnosti.

Nekaj podobnega, čeprav na povsem drugačnem terenu, ponuja figura Katice iz Kleistove drame, kakor jo v Pogovorih z Bogom (No!Press, 2025) obravnava Eva Mahkovic. Njeno sanjsko razodetje postane gonilo spremembe resničnosti in naposled tudi združitve z grofom Strahlskim. Maks Valenčič bi takšno gesto opisal kot psihotični akceleracionizem, ki ga opisuje kot »dreaming the dream in a focused way«.

Za konec pa: morda tisti najbolj drzni poskusi hibridizacije teoretske in fikcijske pisave kažejo na trhlost resničnosti in posledično resnice: na eni strani na njeno konstruiranost, ki pa ni le (postmoderno) diskurzivna, na drugi pa na to, da trenutna orodja za dostop do resničnosti preprosto niso dovolj adekvatna, da bi jo zmogla obelodaniti.

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 417.