Hibridno o hibridih

14. april 2026

Dragi dnevnik. Morda moje črne balerinke iz umetnega usnja niso bile najboljša izbira za povodenj, ki je danes vladala na ljubljanskih ulicah, izvzemši jezera pod mojimi podplati pa je dan potekal kar ležerno. Najprej obvezna udeležba predavanja na fakulteti, da zapolnim svojo dnevno kvoto igranja produktivnosti, nato pa prebijanje od kave do kave, cigarete do cigarete. Nenehna panika, da bom kje v kakem zakotnem lokalu pozabila svoj dežnik, se je vse bolj stapljala z občutkom neizmerne lakote, ki sem ga čutila. Do večera bo postala neznosna, sem si rekla in v paniki že sestavljala seznam potencialnih restavracij, ki bi lahko pogasile nastali želodčni požar. Nekje okrog šeste sem šla s kolegico pokukat v LUDo knjigarno, na pogovor o hibridnih žanrih med teorijo in prakso z naslovom Pogled na križance izkustva, mišljenja in literature, na katerem so sogovornice Nina Dragičević, Seta Knop in Ana Geršak spregovorile o literaturi onkraj kalupa proze, poezije in dramatike. Seveda: glede na to, da so naša življenja vse bolj nekakšne hibridne stvaritve osebnih in digitalnih prisotnosti, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo »hibridnosti« nalezla tudi literatura. In če je ta res zrcalo vsakdanjosti, bo menda odsevala tudi vse jasnejši upor proti definicijam, jasnim razločkom in neizpodbitnim oznakam.

Četudi se namreč v (ob)literarnem svetu pojavlja potreba po katalogizaciji, ki omogoča določeno pojmovno mrežo, je ta vržena čez živ literarni material, ki malodane nagonsko mezi skozi njene odprtine. Po drugi strani, kot je v pogovoru poudarila tudi Seta Knop, literarna hibridnost ni nič novega – najdemo jo že v Lukrecijevi razpravi O naravi sveta, pri Voltairu, Lessingu, Hoffmannu. Čeprav vseprisotna, pa se še vedno zdi kot nekakšna provokacija, uporniško dete literarne produkcije, ki se noče tlačiti v kalupe starešin proze, dramatike in poezije.

Dandanes je hibridnost literature v ospredju tudi zaradi svoje široke razširjenosti, malodane popularnosti in načrtne produkcije, ki se ne želi usidrati v nobenem izmed klasičnih pristanov literarne vede. A v tem je Nina Dragičević uzrla tudi temeljni problem – hibridna literatura namreč ni tista, ki se za svojo hibridnost zavestno odloča, temveč tista, ki pravzaprav niti noče biti hibridna. Ne stremi k združevanju entitet, ki so med sabo domnevno ločene, temveč zagovarja prepričanje, da so jasne ločnice med zvrstmi in vrstami nekaj popolnoma fiktivnega. Hibridnost se po mnenju Dragičević začenja pri avtorju oziroma njegovem namenu, da zavrne klasifikacijo svoje pisave, izstopi iz produkcijskega načina in se zoperstavi hierarhizaciji, ob izdaji dela pa tovrstno zavračanje klasifikacije terja tudi od bralca. »Neklasificiranost« literature in bralcev se ob tem vendarle kaže kot malodane nedosegljiv ideal, ki ga obtolčejo tako šolski sistem kot družbene smernice. Kot je dejala Seta Knop, so klasifikacije, kot jih denimo najdemo v knjižnicah, po eni strani prisilni jopič, v katerega tlačimo čtivo, po drugi strani pa ponujajo nujen orientir, olajšajo iskanje, omogočajo učinkovitejše preletavanje naslovov in naslavljajo trenutne potrebe bralca.

Slednjega v njegovi idealni podobi v prvi vrsti vodi ljubezen do branja, ki je brezžanrska in čista v svoji zvedavosti. Takšna prepustitev pa, po mnenju Nine Dragičević, terja dejanje zavestne intelektualne resocializacije, prek katere bralec ponovno doseže žanrsko neobremenjenost, ki mu je bila v šolskem sistemu nasilno odvzeta. Seveda so ob tem ključnega pomena predvsem navdušenje, nenehno zanimanje in neobremenjenost z oznakami, ki jo je treba negovati, jo spodbujati in se ji v zadnji instanci tudi prepustiti.

Okrogla miza z Ano Geršak, Nino Dragičević in Seto Knop ter Davorin Lenko na hibridnem literarnem branju

Fizične primere tekstov, ki nagovorijo tovrstnega osvobojenega bralca, je bilo moč spoznati že takoj po zaključku pogovora (in vmesni cigareti, dveh ali treh), ko so s svojimi »hibridi v divjini« nastopili Davorin Lenko in njegov Goli objem, Nina Dragičević in Nemogoče, Primož Čučnik z Oslom in senco, Erica Johnson Debeljak z besedilom Samo seks, Jernej Županič z Navadami in uzancami, Gal Grobovšek in Matjaž Zorec pa sta navzočim ponudila vpogled v svoja še neobjavljena dela.

Intelektualno sita, fizično pa vse bolj lačna in premočena sem se s kruljenjem v želodcu in glavo, polno misli (in roko, polno cigaret), odpravila mimo vseh tistih famoznih restavracij, ki so se še pred nekaj urami bleščale na mojem seznamu in katerih praga ne bom nikdar prestopila. Ker je po intelektualni stimulaciji potrebna tudi gurmanska. To pa lahko ponudi le masten kebab.

15. april 2026

Dragi dnevnik. Dan je minil v polsnu. Zjutraj sem ob kuhanju kave ugotovila, da se mi po najbolj oddaljenem kotu hladilnika že več tednov svaljka pesto, ki je na tej točki razvil že nekaj malega lastne hortikulture. Eno lutkovno predstavo, eno predavanje in sedem cigaret kasneje sem se znašla pred prostori LUDe, kjer se je v pričakovanju drugega dne festivalskega dogajanja že nabralo poslušalstvo. To je lahko v prvem krogu Kratkih stikov prisluhnilo Urši Majcen in Katarini Morano, ki sta spregovorili o svojih trenutnih projektih, premislekih in izzivih, s katerimi se soočata v svojem ustvarjalnem procesu. Pogledi ducata radovednih poslušalcev ju niso zmotili, njun pogovor je potekal domačno, mirno in pristno, kot bi prisostvovali prijateljskemu pomenku ob kavi. Kot sta med drugim povedali, je delovanje v kulturni krajini pogosto polno napornih delavnikov, ki se potihoma raztegnejo v pozne ure, hkrati pa terjajo tudi kar nekaj psiholoških naporov. V redu je, če se v primeru pretiranih pritiskov za nekaj časa tudi odmaknemo, spočijemo, si pustimo čas za regeneracijo. Ljubeznive bodrilne besede sogovork in prepričanje, da si je včasih dobro tudi oddahniti, so blažilno vplivali tudi na poslušalstvo, ki se je po koncu njunega pogovora v tišini in z glavami, polnimi misli, podalo na obvezno vmesno cigareto. Kaj drugega te regenerira bolj kot oblak cigaretnega dima!

Pogovor Urše Majcen in Katarine Morano ter okrogla miza z Erico Johnson Debeljak, Matjažem Zorcem in Silvijo Žnidar

Sonce je zašlo, v toplino nočnih lučk ovita knjigarna pa je vase sprejela obiskovalce pogovora o literarnih hibridih, o katerih so tokrat razmišljali Erica Johnson Debeljak, Matjaž Zorec in Silvija Žnidar. Fenomen hibrida je Erica Johnson Debeljak poskušala zajeti predvsem prek dandanes vse bolj prisotne avtofikcije. Sama je prelom v njenem razvoju ugledala v zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja, ko je prišlo do nekoliko intenzivnejšega razvoja avtobiografij. Sčasoma se je med pisci po njenih besedah uveljavilo prepričanje, da ne obstaja nič takega, kot je edina resnica o življenju, prevpraševanje objektivnega zornega kota, iz katerega bi bilo mogoče upovedati življenje posameznika, pa je dalje vzpodbudilo nastanek (in ne nazadnje tudi prevlado) avtofikcijskega žanra. Ene same resnice po mnenju avtorice namreč ni; je le tiho pajdaštvo med pisateljem in bralcem. Nihče ne more resnično zapisati svojega življenja, saj spomin ni zanesljiv, zgodba je vselej že prerešetana s strani pripovedovalčevega narcisizma ter osebnih tendenc.

Matjaž Zorec je po drugi strani v okviru svojega razmisleka pozornost namenil prevpraševanju samega koncepta hibridnosti, o kateri meni, da je prisotna že od nekdaj, klasifikacijski predali pa so nekaj, kar je nastopilo šele kasneje. Ob tem je največ manevrskega prostora za seganje onkraj literarnih predalov pripisal poeziji ter se navezal tudi na lastni ustvarjalni proces ob pisanju Fukscen, kompilacijskega teksta, ki ga je zasilno kvalificiral kot poeme, četudi je oznako izbral iz čistega pragmatizma. Seveda se ob refleksijah literarne produkcije ni mogoče izogniti vprašanju trga, njegovih potreb in zahtev po prisilnih klasifikacijah literature, ki so lahko za marsikaterega avtorja tudi tržno koristne. Erica Johnson Debeljak se je vprašanja lotila z vidika ameriškega trga, ki ga od slovenske različice loči malodane celotna galaksija. Še več, po mnenju Matjaža Zorca nekaj takega, kot je »knjižni trg«, na Slovenskem niti ne obstaja. Pravzaprav, je dodal Zorec, pa si sam kot največji uspeh šteje dejstvo, da se njegova knjiga ne prodaja.

Govorca sta hkrati poudarila, da literatura pravzaprav že davno ni več dominantna, temveč marginalizirana »tržna niša«. Je prostor nenehne invencije, kjer vsak nov tekst izumlja svojo pisavo in razloge, zakaj naj bi ga nekdo prebral. Prav v tem pa je po mnenju sogovorcev tudi srž pomena literature – saj ta (če se je lotimo na pravi način) ponuja nekaj, česar javnost ne more dobiti drugje; ne nazadnje ponuja presenetljivost kot eno izmed redkih orožij, ki nam še ostajajo v boju proti umetni inteligenci.

Po neizbežnem premoru je na dogodku Poskusne formatke nekaj svojih zgodb in premislekov o svojem odnosu do hibridne literature podala tudi Tatjana Plevnik. Znanstvena fantastika, grozljivka, pravljice in še kaj so se z novimi, eksperimentalnimi formami v njeni zbirki Poskusni svetovi premešali v besedilo, ki doživeto upoveduje izgubo ljubljene osebe. Ob tem je izrisala tudi okvir projekta antologije kratkih zgodb, napisanih v svojstvenih formatih, za katero je sama podala idejno zasnovo, ureja pa jo pisateljica Suzana Tratnik.

Nekaj cigaret kasneje sem se odpravila proti domu. Tokrat nisem šla na kebab.

 
16. april 2026
 

Dragi dnevnik. V zgodnjih popoldanskih urah sem sedla za službeni računalnik in v položaju krivulje preživela nadaljnjih osem ur. Vmes sem spila nekaj vprašljive kave iz avtomata, pokadila še poslednji dve cigareti v škatlici, ki sem jo kupila pred tremi dnevi, pojedla pest oreščkov, ki za mojo lakoto niso napravili ničesar (morda so jo le obložili), in v rednih intervalih zlivala vase litre čaja. Ker če kaj ne bom, ne bom dehidrirana. Okoli desetih zvečer, ko sem zaključevala z delom, sem kolegici poslala esemes.

»Kako je blo? Ste se imeli lepo?«

Ej, men je blo ful kjut. Najprej smo mel mal pogovora z Andrejem Tomažinom in Kazimirjem Kolarjem, tok folka, da so še na stopnicah sedel, dobr, da sm prej plac zasedla. Kaj nej ti rečm – dej en pojm sm si zapomnla, izpolnoverje, a bi ti to mal uguglala. Js sm si mogla napisat, če ne, bi pozabla, Pa dej to not, js ti ne znam kej dost več povedat, ful teorije, mal poišč.

Pol mal pavze, pol smo govoril o unem tipu, a veš, k sm ti pred cajtom pravla, tist komunistični kult, k je neki z vesoljci. Juan Posadas. Js sm mal pozabla vmes, da on obstaja lol, ampak zdej pa še lep cajt ne bom. Sta mela Doktor Bare-ass-ovsky in Maximus čez. Drgač sm uno fritz-kolo sprobala, pomaranča, ful dobr.

»Kaj pa koncert?«

Ma to pa sploh kul. Tko, glasba neki med tehno in etno petjem. Velik je blo efektov, reverba, pa takih, no. Izpadl je ful spiritualno, taka abstraktna zadeva po moje. Dve klaviaturi, tko, js bi rekla mal podeželsko, ampak na najboljši način. Ful mi je blo za plesat tut, sam pol si nism upala lol

Ugasnila sem računalnik, zaprla telefon in se odpravila proti domu. Kaj sem jedla, ti pa ne povem.

Pogovor Andreja Tomažina in Kazimirja Kolarja ter pogovor o Juanu Posadasu

 
17. april 2026
 

Dragi dnevnik. Prespala sem budilko, zamudila na francoščino. Kava kot običajno zanič, precej izpraznjene pa tudi baterije. Odprla sem telefon in preletela e-pošto. Informacij je bilo preveč, da bi jih lahko zaobjela s pravkar prebujenimi možgani. Zavzdihnila sem, se oblekla in odšla od doma.

Danes je bil na vrsti zadnji del Kratkih stikov, kjer je premisleke o hibridih podala še zadnja dvojica, Primož Čučnik in Andrej Štular. Slednji je obiskovalcem ponudil vpogled v svojo delavnico ter prikazal svoj delovni proces, ki se je izkazal za pisan kolaž najrazličnejših medijev, od besed in stripa pa vse do najdenih materialov. Za svojstven kolaž pa se je izkazalo tudi branje dela, ki je hibridno nastajalo tekom celotnega festivala. Na star pisalni stroj si lahko natreskal besedo, vrstico, lahko pa si dal proste roke svoji domišljiji (ali frustracijam, kakor je pač naneslo) in na trdoživo napravo natolkel več kot en utrinek. Obiskovalci so tako s skupnimi močmi izpisali hibriden tekst, nastali konglomerat pa je prebrala Veronika Šoster.

Zaključek festivala

Ker noben festival ni festival, če se malo ne žurira, se je kot sklepno dejanje odvilo prav to. Glasba, druženje in ljudje, ki nagneteni med raznovrstno literaturo sklepajo znanstva ali krepijo že obstoječa. Nova spoznanja namreč ne pridejo nujno v formatu predavanja – pravzaprav so veliko večkrat posledica nepričakovanih novih poznanstev in pogovorov, ki nas namesto k vsakdanjim vljudnostnim frazam zapeljejo k nepričakovanim interesnim mešanicam. In kaj drugega kot slednje je najti tudi v hibridni literaturi?