Sodeč po knjižnih policah s prodajnimi uspešnicami je jasno, da je trenutno najbolj vroča literatura tista, ki v središče postavlja erotiko. (Je bilo kdaj res drugače?) Ne le Petdeset odtenkov sive, tu so tudi serije Crossfire (Sylvia Day), Stark ter Skrivnostni vitezi (Julie Kenner) in nepregledna množica posameznih naslovov, med katerimi se najde tudi kakšen slovenski, denimo zbirka erotičnih zgodb Goli v ljubezni Braneta Kastelica. Kajpak naštetemu težko rečemo leposlovje; gre za enega izmed fizičnih literarnih žanrov, namenjenih množični konzumaciji, ki cilja na telesni odziv bralca (vznemirjenje, vzburjenje ipd.), hkrati pa je skrajno družbeno potrjevalen, celo eskapističen.Preberi

Virginia Woolf je menila, da moramo sodobne romane brati zato, ker nas za razliko od branja klasik – ali konec koncev uspešnic, katerih »všečnost« sta potrdila globalno občinstvo in medijski aparat – to prisili, da si o čtivu izdelamo lastno sodbo. In če se kot literarni kritik vrednotenju tako ali tako ne morem izogniti, je v isti sapi res, da se vsake toliko pojavi knjiga, ob kateri bi si želel sapo še vsaj nekaj časaPreberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Davorin Lenko je avtor prvenca, v obdobju, ko je prvencev na pretek. Ali pa gre zgolj za občutek, primerljiv s tistim, ko vse sošolke iz gimnazije povijajo prvo dete in se zdi, da nasploh vsi vrstniki rojevajo, med drugim romane in pesniške zbirke. Zakaj bi bilo to sploh pomembno? Ker je pač prišel čas, ko vsi naenkrat debitirajo? Zato, ker je na tiskovni konferenci v prostorih DSP nad romanom Telesa v temi bedela predvsem enaPreberi