Zdaj ko imamo trideset odstotkov v parlamentu, se lahko prostovoljno prodamo v zužnjelastništvo!

Sodeč po knjižnih policah s prodajnimi uspešnicami je jasno, da je trenutno najbolj vroča literatura tista, ki v središče postavlja erotiko. (Je bilo kdaj res drugače?) Ne le Petdeset odtenkov sive, tu so tudi serije Crossfire (Sylvia Day), Stark ter Skrivnostni vitezi (Julie Kenner) in nepregledna množica posameznih naslovov, med katerimi se najde tudi kakšen slovenski, denimo zbirka erotičnih zgodb Goli v ljubezni Braneta Kastelica. Kajpak naštetemu težko rečemo leposlovje; gre za enega izmed fizičnih literarnih žanrov, namenjenih množični konzumaciji, ki cilja na telesni odziv bralca (vznemirjenje, vzburjenje ipd.), hkrati pa je skrajno družbeno potrjevalen, celo eskapističen.

Odziv na tovrstno literaturo kaže predvsem na aktualnost koncepta drugega spola (Simone de Beauvoir), na spolno (za)frustriranost družbe, pa tudi na pereče pomanjkanje uvida v postfeminizmu, ki ni le prazen sociološki termin, temveč eden izmed pomenljivejših označevalcev sodobne družbe; živimo postfeminističen svet.

Za kaj gre? Ženska in moški se v trivialnih erotičnih romanih pojavljata v jasnem hierarhičnem razmerju, ki se v Petdeset odtenkih sive nevarno približa nekakšnemu neoliberalističnemu sužnjelastništvu; (nekoliko) metaforično lahko rečemo, da v romanu finančni mogotec sklene pogodbo z naivno prekarno delavko, ki ji odvzema pravico do svobodnega razpolaganja z lastnim telesom. Spolna nestrpnost podaja roko brezvestnemu kapitalizmu. Govor o seksualnem v trivialnem erotičnem romanu utrjuje spolno razliko ter – četudi »prikrito« – spodbuja nasilje nad naivno, nerazumno in nerazumsko žensko, ki mora biti v oblasti družbeno vplivnega, inteligentnega, v vsakem pogledu superiornega moškega; še več; tovrstno razmerje je servirano kot »idealno«.

Gre za diskurz o spolnosti, ki je izrabljen kot eno izmed sredstev policijske države; trivialna literatura je eden izmed mehanizmov, preko katerih poteka afirmacija obstoječih družbenih (tudi ekonomsko-političnih) razmerij. Ohranja uveljavljeno shemo družbenih spolov, po kateri se državljane loči v dve veliki skupini; glede na spol. Pri tem biološki spol odigra vlogo veznega člena; preko njega se namreč ljudi razvršča tudi po družbenem spolu; v praksi, če imate vagino, ste – biološko in družbeno – ženska, če imate penis ste – biološko in družbeno – moški. Pri tem je skrajno pomembno, da je biološki spol manj določujoč; družbeni spol je tisti, ki je pomemben gradnik identitete, saj zajema plejado osebnostnih značilnosti, sposobnosti, prioritet, nazorov itd., ki jih posamezniki privzemajo preko družbenih mehanizmov. Preko tovrstnih »paketov« se nato ustvarja množica ljudi, katerih zanimanja, nazore, menja, načela itd. je laže predvidevati in obvladovati. Moški je pri tem ženski nadrejen v vseh pogledih; ima večjo družbeno moč, je sposobnejši, inteligentnejši, spretnejši … pomeni gonilo napredka.
Ženska je zgolj podporni steber. Politično, gospodarsko, tržno … je takšna delitev smiselna, saj pomeni, da bo mogoče predvidevati vedenje državljanov in državljank (tudi) na podlagi spola.

Za razliko od trivialne umetniška literatura, ki v ospredje postavlja spolnost, teh vzorcev ne potrjuje, temveč jih zaobrača, prevprašuje, ponuja nove perspektive, hkrati pa spolnosti ne izrabi zgolj kot mehanizem, preko katerega se vzpostavljajo odnosi med spoloma, temveč postane spolni diskurz enakovreden diskurzom, preko katerih se pogosteje analizira stanje v politiki, gospodarstvu, kulturi, ekonomiji etc. Postane torej tisti pomenljivi govor, način upovedovanja; ni več zgolj tisto upovedano. Ne govorimo torej o spolnosti, temveč preko spolnih razmerij, simbolov, redov. Ker so tovrstni primeri relativno redki in je spolni diskurz teže dešifrirati kot nekatere druge, se pogosto veže na pogosteje uporabljeni diskurz nasilja. Spomnimo se le avtorjev, kot so Pierre Louÿs, Alain Robbe-Grillet, Sacher-Masoch, Henry Miller, Anaïs Nin ali – seveda – Markiz de Sade. Erotika je v njihovih delih skorajda neločljivo povezana z agresijo ter pogosto vključuje incest, pedofilijo, trgovino z belim blagom, spolne sužnje, mučenje (denimo različne mučne izkrvavitve skozi vagino v Sentimentalnem romanu Robbe-Grilleta), uživanje iztrebkov etc.

Osvobojene spolnosti v literaturi tako ni in je niti ne more biti; v trivialno literaturo se mora vpisovati potrjevanje družbenih vzorcev, ki sledijo heteronormativni matrici (heteroseksualna spolnost, ohranjanje obstoječih družbenih spolov, hierarhično razmerje med spoloma etc.), umetniška literatura pa reflektira obstoječo družbeno realnost; kakor lahko opozarja na trenutno stanje in mora biti, vsaj v določeni meri, temu stanju tudi zavezana; govor o spolnosti je tako – na ta ali oni način – še vedno kočljiv. Nismo se še iznebili vnašanja frustracij, kompleksov in travm, ki nam jih je servirala psihoanaliza; bržkone po Freudu ni bil več objavljen erotični roman (ali kakršenkoli roman že, pravzaprav), ki bi ne vključeval vsaj delčka psihoanalitičnih spoznanj.

Sodobni vzporednici za zgoraj navedeno bi lahko v slovenski literaturi našli pri Zoranu Šteinbauerju (Ljubezenski vrtiljak) ter pri Davorinu Lenku (Telesa v temi). Četudi Šteinbauerjev roman ni trivialen (ali vsaj ne na enak način, kot obravnavana plaža), ne uide nekaterim simptomom; gre za roman, ki bi naj »podiral tabuje« in številnih se tudi res dotakne: seksualnost tetraplegikov, starejših, ločencev, zoofilija, erektilna disfunkcija, spolna promiskuiteta, fetišizem etc., družbene spole pa ohranja nedotaknjene, iz česar se nato izrašča tudi klasična heteronormativna matrica: starejši moški se zaljubi v mlajšo žensko, jo zasnubi, ona sprejme, poročita se. On si ne želi heteronormativne (reproduktivne, zakonske) spolnosti, temveč je vselej fetišist, tisti, ki se poskuša izviti iz norm, ženska je frigidna, spolni užitek ji je (večinoma) tuj. Nujno mora biti ponižna in tiho prenašati vsakovrstna ponižanja. (Prevare, laži, psihično nasilje, zaničevanje, nerazumevanje.) Je objekt, pri čemer ni pomembno, ali je temu objektu pripisana vloga figridnice ali femme fatale.

Drugačen je Lenkov roman Telesa v temi, ki diskurz spolnosti veže na impotenco; impotenco osrednjega junaka, impotenco (post-postmodernistične?) literature ter neko splošnejšo, družbeno impotenco; v središče postavi kastracijski kompleks in že s tem zaobrne ustaljene družbene vzorce; v središču sta kastrirani moški in seksualno sproščena, skorajda dekadentna ženska, ki pa – in to je morda najpomembnejše – odnos med junakoma nikakor ni tisto, kar je središčno; odnos je prispodobičen in je izhodišče za družbeno analizo, ki se ne dotika (zgolj) spola in spolnih razmerij.

Ampak tovrstni primeri so redki. Šteinbauer je mnogo bolj vzorčen primer – na tovrsten prikaz partnerskih odnosov in erotike naletimo v številnih slovenskih književnih delih, tudi tistih, ki erotike ne postavljajo v prvi plan. Žensko kot seksualni objekt v svojih delih med drugim v zadnjem času vzpostavljajo tudi Vinko Möderndorfer (Vaje iz tesnobe), Milan Kleč (Matičar), Milan Vincetič (Zimsko jajce), Tadej Golob (Ali boma ye!), Tomaž Kosmač (Sabina) itd. Posebej zanimivo pri teh je morda tudi to, da spolnost vnašajo kot nekaj scela arbitrarnega in se ji izogibajo z zamolki.

Rušenje tabujev v erotični literaturi je tako pogosto zgolj marketinška kamuflaža. Če se vrnemo k Petdesetim odtenkov sive; trilogija pod krinko ženske emancipacije, ki apelira tudi na sodobno (kvazi)intelektualko, dobesedno legitimira spolno suženjstvo; še več – postavlja ga za svetal zgled idealnega romantičnega razmerja med moškim in žensko. V Petdesetih odtenkih sive tako pride do podpisa pogodbe, po kateri junakinja dovoljuje, da junak z njo počne, karkoli mu je po volji, pogodbo torej, ki ji onemogoča, da bi se uprla mučenju ali nasilju. In to je tisto, kar podpiše postfeminizem; ženske imajo volilno pravico, trideset procentov v parlamentu in celo vzorček predsednic v EU. Vse je okej. Zdaj lahko spet uvedemo sužnjelastništvo; zdaj se lahko zanj ženske svobodno odločijo.

Svobodno? Prav skozi nenehno potrjevanje družbenih razmerij, spolne razlike, družbenih spolov in mačističnega ustroja sveta ter hkratno pravno (!) izenačevanje spolov se legitimirata mizoginija in moški šovinizem. Da – očitno celo »sužnjelastništvo«, nekakšno novodobno (spolno) suženjstvo. Med vsiljenimi družbenimi spoli in neoliberalističnim trgom na eni ter pravno (papirnato) enakopravnostjo na drugi strani postaja postfeminizem tista pozicija, ki je najbolj na dlani in ki hkrati ohranja (celo poglablja) ustaljeni družbeni red.

Žal pogosto celo lezbična in gejevska literatura, ki izhajata iz zavračanja heteronormativne matrice in se trudita, da bi ponujali nove perspektive seksualnosti, trčita ob enake ovire; spolna razlika v lezbični in gejevski literaturi je namreč pogosto odpravljena skozi umanjkanje enega izmed spolov, ne skozi brisanje meje kot take. Pogosto tako ne gre za feministično, temveč »zgolj« LGBT literaturo, ki v središče sicer res postavi spolnost, hkrati pa jo redkeje uporabi kot diskurz, skozi katerega je mogoče (enako kot skozi nasilje) analizirati globoko vpisane družbene strukture.

Pod črto torej lahko rečemo, da vnos erotike v literaturo predvsem prikazuje (tako ali drugače) družbene neenakosti, redkeje jih zaobrača, še redkeje pa obrne.