Pregleden izbor staroselske proze

Z zagatnostmi rasizma, zahodocentrizma in sodobnih oblik kolonializma se ob delu Po toku navzgor srečamo že, ko preletimo podnaslov; četudi gre za kratko prozo oseb, ki prihajajo iz različnih ljudstev s specifičnimi kulturami in jeziki (kar prevajalka/urednica v besedilu upošteva z navajanjem specifičnih ljudstev; prevodi imen nekaterih v slovenščino prvič vstopajo prav s to antologijo), imamo v podnaslovu navedeno, da gre za kratko prozo severnoameriških Indijancev; poimenovanje »Indijanke_ci« je seveda poimenovanje, ki ga ljudem vseh ljudstev, ki so obstajala v Severni Ameriki pred prihodom evropskih oziroma belskih zavojevalcev, nadenejo kolonizatorji. Tudi drugi politično korektni izraz, ki ga pripadnice_ki teh ljudstev uporabljajo v ZDA, »avtohtone_i Američanke_i«, je po svojem izvoru kolonizatorski. To je tudi razlog, da se – seveda – preferira uporabo točnih poimenovanj v okviru posamičnih ljudstev (npr. Mohavk, in ne severnoameriški Indijanec).

Krovno poimenovanje je smiselno predvsem z vidika naslavljanja skupne zgodovine preživetega nasilja, genocidov in drugih oblik kolonizatorskega nasilja ter sedanjih oblik rasizma. Toda to postavi podnaslov antologije v povsem novo luč – avtoric_jev, katerih dela so objavljena v antologiji, ne povezuje skupna kultura ali jezik (četudi je pomembno zapisati, da zaradi posledic kolonizacije in asimilacije pišejo pretežno v angleščini), temveč skupna zgodovinska travma ter izkušnja rasizma. Kako globoko ta seže, kaže tudi že grob prelet dosedanje recepcije antologije, ki pokaže, da se je ob delu Po toku navzgor v intervjuju v Delu pojavila plejada neobčutljivih vprašanj, ki niso imela kaj dosti povedati o knjigi sami, dotikala pa so se splošnih vprašanj o kolonizaciji in rasizmu, občudovanja proze Karla Maya (kjer Kočan intervenira in pojasni rasistične zagate njegovega pisanja) in prevpraševanja reprezentacije ameriških staroselskih ljudstev v hollywoodskih filmih. Tudi nekatere kritike so skušale obračunavati z vprašanjem kolonializma in rasizma, v enem od zapisov pa lahko preberemo celo, da »gre za zgodbe, ki nas potegnejo v popolnoma drug svet, kjer so ljudje veliko bolj občutljivi za dogajanja v naravi in za vse, kar se lahko v naravi zgodi čudežnega«, kar je seveda stereotipizacija, ki ima z deli, zbranimi v antologiji, sorazmerno malo opravka. Zdi se, da že recepcija knjige sama po sebi ukinja prostor za to literaturo (ali, bolje, »te literature«), namesto da bi ga odpirala.

Po toku navzgor je – in recepcija je verjetno tudi posledica tega – eno redkih del avtoric_jev severnoamerških staroselskih ljudstev, prevedenih v slovenščino (med izjemami je denimo prevod romana Tam tam Tommyja Orangea). Gre za izbor besedil sodobnih avtoric_jev, rojenih med letoma 1929 in 1986. Besedila, ki so pretežno nastajala v angleščini, a so vanja vpete tudi pasaže v različnih jezikih ameriških staroselskih ljudstev, tako vznikajo na presečišču med specifičnimi kulturnimi izročili ljudstev, iz katerih avtorice_ji prihajajo, ter splošne ameriške kulture. Več v antologijo vključenih avtoric_jev, rojenih v prvi polovici 20. stoletja, je odraščalo v rezervatih, mlajše_i avtorice_ji izven njih, pretežno v urbanem ameriškem okolju, skorajda vse_i pa so univerzitetno izobražene_i; med njimi je velik del akademičark_jev, vse_i so brez izjeme – to je glede na to, da gre za antologijo, seveda pričakovano – uveljavljene_i in nagrajevane_i.

Kratke zgodbe, zbrane v Po toku navzgor, so, pričakovano, raznolike, prvi skupni imenovalec del je morda ta, da skorajda brez izjeme posredno ali neposredno obravnavajo rasizem, ki ga v sodobnih družbah doživljajo osebe, ki izvirajo iz severnoameriških staroselskih ljudstev. Zelo neposredno se tega vprašanja loteva kratka zgodba »Sedež na vrtu« (Thomas King), ki vpeljuje prikazen karikature »Indijanca«, spetega iz samih stereotipov, ki ga na svojem polju vidi neki belski moški – ne pa tudi drugi ljudje okoli njega, vključno s tremi severnoameriškimi Indijanci, ki se dejansko pogosto družijo v bližini. Z manj ironije, na preseku s feministično kritiko, se pojavlja delo »Prikazni« (Anna Lee Walters), ki naslovi spolno zlorabo, ki se pojavlja na preseku pedofilije, seksizma, rasizma in klasizma, v kateri je deklica Wanda pri pomerjanju čevljev spolno nadlegovana, njena mama Marie Konji pa doživlja subtilno poniževanje zaradi svoje narodnostne, ekonomske, rasne in spolne pripadnosti. Zgodba dobro pokaže, na kakšen način se družbene obremenjenosti medsebojno oplajajo in kako se krepi pritisk na posameznico_ka. Kratka zgodba »Štirje Indijanci v ogledalu« (Linda LeGarde Grover) naslovi fizično nasilje v šolskem okolju, ki je prav tako rasno pogojeno, »Obrazi v drevesih« (Brandon Hobson) pa izginotja žensk, ki so pripadnice severnoameriških indijanskih ljudstev.

Druga skupna značilnost besedil, zbranih v Po toku navzgor, se, kot kažejo zgoraj navedeni primeri, odraža v tem, da se besedila pretežno posvečajo presekom nekih sistemskih oblik zatiranja; ob naslavljanju patriarhata je morda najpogosteje obravnavano razredno vprašanje, kar ob upoštevanju dejstva, da je eden od sodobnih odvodov kolonizacije, getoizacije in kulturne nadvlade ta, da se avtohtone_i Američanke_i pogosto znajdejo v socialno ogroženih razredih, ni presenetljivo. Tako denimo zgodba »Roman Downwind« (Gerald Vizenor) govori o moškem s socialnega roba, ki živi iz dneva v dan, zgodba »Kombi na tomboli« (Louise Erdrich) pa o želji po neodvisnosti in lastnem domu, ki jo predstavlja kombi, ki ga osrednji protagonist zadene na tomboli, a mu ga belska tolpa fantov uniči, to pa zgolj za zabavo.

Antologija s teksti, ki v veliki meri naslavljajo socialne stiske in prevprašujejo različne oblike sistemskega zatiranja, prinaša nabor besedil, ki jih tematsko in idejno ni težko umestiti v literarno krajino druge polovice 20. in začetka 21. stoletja (zgodba »Ekipa« (Tommy Orange) se denimo dogaja v času epidemije covida), seveda pa so v ta tematsko in idejno znani okvir umeščena izkustva, ki so specifična za pripadnice_ke ljudstev avtohtonih Američanov.

V tem smislu je seveda mogoče zapisati, da so besedila, v katerih je vsekakor mogoče zaslediti teoretske, idejne in politične nastavke sodobnih feminizmov, antikolonializma, marksizma, kritike starizma ipd., prepredena tudi s kulturnimi, literarnimi in pripovedniškimi vsebinami staroselskih ljudstev. Te v nekatere zgodbe vstopajo z elementi ljudskih pripovedk, izročila in zgodb (npr. v zgodbah »Ženska srna« (Paula Gunn Allen), »Sveti kraji« (N. Scott Momaday), »Rumena ženska« (Leslie Marmon Silko)), in zdi se, da se tukaj nekatere zgodbe, zlasti morda »Ženska srna« ali »Rumena ženska«, približajo nekaterim idejnim nastavkom magičnega realizma; tudi tu gre namreč za vnos fantastičnih elementov, ki izhajajo iz kulturnega izročila, iz pripovedk (niso torej »umetni« izmislek avtorice), ki so v pripoved vpete na način, ki skorajda ne pretrga občutka, da gre za realistično pripoved. Kolikšno moč ima lahko denimo ustno izročilo, kaže zgodba »Claire« (Janet Campbell Hale), v kateri daje prav spomin na babičino pripovedovanje starostnici Claire moč, da se izvije iz primeža sistemskega starizma, zaradi katerega je neprostovoljno pristala v domu za ostarele. S tem v zgodbe vstopa tudi neka nezahodna – ali, bolje, nerazsvetljenska, nesekularna – prizma stvarnosti, v kateri se realno, simbolno in magično stikajo ter ne obstajajo ločeno. Pri tem morda velja omeniti, da je bil takšen pogled še pred zgolj nekaj stoletji značilen tudi za zahodni, evropski prostor – tovrstne preplete simbolnega, duhovnega in materialnega ukineta šele razsvetljenstvo in sekularizem, s katerima nastopi tudi kapitalizem. V tem smislu je mogoče gesto vpisovanja kulturnih izročil, ki so v nekem smislu v dani realnosti postsekularna (Rosi Braidotti), razumeti tudi kot antikapitalistično in, jasno, antikolonialistično gesto.

Zlasti ta antikolonialistični, odporniški moment poudarja v svojem predgovoru k antologiji tudi dr. Kimberly Blaeser, profesorica na Univerzi Wisconsin v Milwaukeeju in na Inštitutu za ameriško indijansko umetnost (IAIA) v Santa Feju, ki v zgodbarstvu prepoznava obliko predajanja kulturnega izročila, zapiše pa tudi, da »[m]reža pripovedovanja ustvarja energijo – moč za preživetje in upor, kar poveže skupni izraz survivance, ki jo v sebi nosi zgodba, književnost«. Survivance (izraz je vpeljal pisatelj in akademik Gerald Vizenor) v sebi združuje preživetje, (survival) in upor (resistance), Blaeser pa izpeljuje, da pomeni prav zgodba obliko in sredstvo tako preživetja kot tudi upora.

Ne le da nas zgodbe antologije Po toku navzgor seznanjajo s kulturami, izročili in specifikami skupinskega »indijanskega izkustva«, temveč nam ponujajo tudi orodja, vednosti in teoretska izhodišča, s pomočjo katerih lahko poskušamo razvozlati tudi pozabo lastnih izročil in vednosti, ki so tu – in vse bolj povsod drugod po svetu – izginila, ker jih je nadomestil kapitalistični narativ.

Po toku navzgor nas opominja, da, kot je izrekel kjovski pisatelj N. Scott Momaday, »smo, kar si zamišljamo«. V tem smislu nas lahko proza te antologije pripravi tudi do tega, da se vprašamo, ali sploh še zaznamo, da kolonializmu, kapitalizmu, sekularizmu, rasizmu … predhajajo neki specifični narativi, ki udejanjajo družbo tako, kot se izrisuje po njihovih imaginarijih. Z nekoliko spomina prednic_kov se je navsezadnje smiselno vprašati tudi, čigavi ti imaginariji dejansko so – in zakaj so prav to tiste zgodbe, ki jih najpogosteje pripovedujemo.