Ko kot družba »pri dojemanju literarnega besedila morda ne vidimo dlje od zgodbe žalovanja neke ženske«

Katja Gorečan je pesnica in pisateljica. Njeno delo Trpljenje mlade Hane (2012) je doživelo široko in odmevno recepcijo ter bilo nominirano za Jenkovo nagrado in za Bienale mladih umetnikov Sredozemlja. Leta 2017 je objavila koreopesem Neke noči neke deklice nekje umirajo (Poetikon). V pričujočem intervjuju sva spregovorili o njenem romanesknem prvencu, romanu Materinska knjižica, ki je jeseni leta 2022 izšel pri založbi LUD Literatura, o recepciji romana ter (ne)sprejemanju kritičnih ženskih leposlovnih glasov. 

Od izida tvoje Materinske knjižice je minilo slabega pol leta, v katerem je bila knjiga deležna tudi kar nekaj recepcije – tako strogo vezane na samo izdajo kot tudi, reciva temu tako, poskusov kontekstualizacije avtobiografskih elementov v neko širšo družbeno sredino. Kako ti ocenjuješ recepcijo na tej točki in kaj bi se ti zdelo pomembno najprej izpostaviti?

Mislim, da je bilo najbolj gnilo, kar sem doživela, ko sem prosila, naj se moje besedilo spoštuje kot literarni tekst in se protagonistke v knjigi ne enači z mano. Odziv na ta poziv je bil namreč »ja ja, saj vsi vemo, da ne gre zate, ampak vseeno vemo, da si vse to ti« ali pa »zdaj poznamo tvojo zgodbo oziroma vemo vse o tebi«. Ne, ne gremo se tega, kljub temu da je to okolje, kot pravi Taja Kramberger, v katerem so razmerja v veliki meri že določena, in sta z njimi določena tudi percepcija in recepcija udeleženk v tem polju, vključno z neprimernim predalom »ženske poezije« (in podobno), iz katerega itak štrlijo noge in roke in še kaj. Prav tako sem se na neki točki počutila kot objekt, ki predstavlja spontani splav, objekt, kateremu se lahko izreče karkoli, kot na primer predlog režiserke, ali bi lahko del pogovora posneli v otroškem muzeju, kjer naj bi se igrala z igračami in govorila o romanu s temo izgube nosečnosti. Drugi si vzamejo samo to, kar želijo sami, in ne tega, kar želimo me. 

Mislim, da se v tem odgovoru že odpre kar dosti nekih zanimivih nevralgičnih točk; zanima me recimo, kako kot pisateljica vidiš funkcijo avtobiografskega v leposlovju in na kakšen način, misliš, bi bilo smiselno obravnavati te tekste – v kolikšni meri je navezovanje na avtobiografskost smiselno in kdaj postane pretirano osredotočanje nanjo v nekem smislu problematično zaradi nepozornosti na leposlovno besedilo?

Pisanje Materinske knjižice razumem kot pisanje nečesa, kar je prišlo iz preproste nuje, da se spregovori, da dobi prostor v fizični obliki, v zapisanem, nekaj, kar je zelo težko izreči v vsakdanjem življenju. Namen je bil, da dobi svojo podobo, svoje mesto, kjer lahko zadiha. Kot da bitje, ki je mrtvo in pravzaprav ni nikoli zaživelo, dobi svoj prvi in zadnji dih. A vendar je to že pisanje z distance pripovedovalca in distanca je tukaj tista pomembna metoda, ki omogoči, da pogledaš na neki problem ali na neki dogodek iz druge perspektive, recimo iz perspektive, ki bi jo lahko imenovala »prazni stol«. V mojem primeru je bil ta prazni stol naseljen s pripovedovalcem nerojenega otroka, ki ima v nekem smislu metafizično vlogo videnja vsega in čutenja vsega, kar je. Verzi, ki so mi nekako odprli ta pogled distance nerojenega otroka, so verzi Gregorja Strniše: »Prej ko ti, je vse bilo, / za teboj nekoč še bo: / vse, kar je bilo nekoč, / vse, kar kdaj morda še bo.« Ravno v času pisanja Materinske knjižice sem namreč brala njegovo knjigo Vesolje. Tako nastane zgodba, ki gre daleč onstran mene. A če nadaljujem, morda je nepozorno branje moteče v primerih, kjer želimo avtorico na neki nepoglobljen način enačiti s samim tekstom, ne želimo pa videti tega, kar je pravzaprav zapisala, in tega, kako je to zapisala. S takšnim nepozornim branjem se potem izognemo tako kritičnosti, ki jo besedilo prinaša, kot tudi nekemu širšemu kontekstu. 

Omenila si tudi popredmetenje tebe kot avtorice oziroma neko zaznamovano povezavo med tabo in tematiko spontanega splava; zanima me, kako to dojemaš v kontekstu feminizma oziroma položaja ženske v današnji družbi.

Zdi se mi, da je telo ženske še vedno in pogosto razumljeno kot objekt za (ne)reprodukcijo in se nanj obeša ogromno nekih stereotipnih opazk, ki pogosto škodujejo kakršnemukoli konstruktivnemu diskurzu. Pomembno je, da se uporabljajo avtonomne govorice, in ne klišejske govorice, ki so bile uporabljene v preteklosti, ne samo v literaturi, ampak nasploh v družbi. Teme, kot so nosečnost, izguba nosečnosti in umetna oploditev, so redko zastopane v književnosti in nasploh v umetnosti. Nekako mi je jasno, zakaj so številne avtorice, kot so Anne Sexton, Sylvia Plath in Ntozake Shange, v preteklosti pisale o izgubi nosečnosti in splavu z uporabo metafore. Menim, da je morda tudi tukaj prisoten ravno ta strah, kako se te zgodbe potem kontekstualizira in kakšen je odnos do avtoric, ki se nas še vedno definira s priljubljenimi slovenskimi literarnimi oznakami, kot sta mlada avtorica, ki piše o ženskih temah ali pa mlada konfliktna avtorica, s čimer je pravzaprav nemogoče zares odpreti polemiko, ker si že takoj odpravljena kot »konfliktna«. Pogosto se dogaja podobno, kot pravi Rebecca Solnit v knjigi esejev Men Explain Things to Me, da se vsaka ženska, ki se pojavi, bori s silami, ki bi želele, da izgine.

To se mi zdi zanimivo opažanje; se ti zdi, da je bila družbenopolitična raven Materinske knjižnice ustrezno kontekstualizirana?

Ko govorimo o temi spontanega splava, se odpre veliko vprašanj, ki sicer izhajajo iz področja intime, a so veliko širša, predvsem recimo vprašanje odnosa zdravstva do oseb, ki doživljajo to izkušnjo, pomembnost posledic izkušnje, obravnava oseb s tako izkušnjo na delovnem mestu in v širši družbi … Glede na to, da celoten družbenopolitični sistem minimalizira take izkušnje, ker je to morda navzkriž z bojem za pravico do prekinitve nosečnosti, nekako razumem, da tudi pri dojemanju literarnega besedila morda včasih ne vidimo dlje od zgodbe žalovanja neke ženske (in to seveda patriarhatu zelo ugaja). Kar pa žal spet pomeni, da damo vso razsežnost in odgovornost dogodka/izkušnje na lik protagonistke oziroma osebe v knjigi, ki je spontani splav preživela – češ, to se je zgodilo tebi, to je tvoja intimna zadeva, kjer družba nima vloge, sama se ukvarjaj s tem, to je žensko žalovanje, ženska knjiga, ženska tema, ženska čustva, pa smo spet tam, kjer smo bili. Nikjer. 

Bi ocenila, da je tematika spontanega splava tako nekaj, kar je nekako »neugodno« naslavljati, ne glede na to, ali pristopimo z vidika levih političnih opcij ali z vidika nekih konservativnejših politik? Kaj nam pove to, da se pravzaprav tako na eni kot na drugi strani zatečemo v osebno? Kje je tu prostor za razumevanje osebnega kot političnega?

Kot pravi Sarah Clark Miller v svojem eseju o družbenih pomenih spontanega splava, naj bi obstajala dva glavna razloga za tak molk, in sicer politični in intelektualni. Kot sem že omenila, se razprave o spontanem splavu zlahka zapletejo s politiko pravice do prekinitve nosečnosti, zaradi česar postane splav politično nevarno ozemlje, saj obe temi naslavljata in obravnavata temo še-ne-človeka. Torej, Miller nadaljuje, da spodbuda, da bi zarodku/plodu podelili določeno stopnjo etiškega položaja v prizadevanju, da bi priznali težo tega, kar ženske izgubijo s spontanim splavom, lahko nehote in nesrečno prilije olje na ogenj pobudam proti možnosti izbire pri umetni prekinitvi nosečnosti, kar povzroči nenamerne in netočne posledice za politiko splava, ampak kot pravi, je bistveno, da akademske in javne razprave o spontanem splavu vključujejo najrazličnejše glasove in poglede, zlasti tiste, ki najverjetneje zastopajo interese žensk. Posledično torej to izogibanje zapletenosti človeške liminalnosti – pa naj bo ta kompleksnost etiška, politična, čustvena ali kakšna drugačna – ne bo preprečilo, da bi zapletenost izginila, hkrati pa z njim krepimo kulturo, v kateri se o spontanem splavu ne razpravlja. Navsezadnje: čeprav etično razmišljanje o izgubi nosečnosti tvega nenamerno podporo prizadevanjem proti izbiri, je tveganje, da se oseb z izkušnjo izgube nosečnosti ne vključi v pogovor, večje. Drugi vodilni razlog za molk, pravi Miller, je intelektualni, saj naj bi razumevanje etiških pomenov izgube nosečnosti predstavljalo izziv, ker spontani splav običajno presega obstoječe konceptualne vire in jezik, ki ga imamo na voljo. 

To se mi zdijo odlične poante. Kakšno se ti zdi stanje teoretskega uvida v to tematiko v slovenskem prostoru? Si našla ustrezne vire in sodobne feministične analize te tematike tudi pri nas ali si se morala pretežno ozirati po tujih virih?

Ker trenutno zaključujem podiplomski študij na Pedagoški fakulteti na temo izgube nosečnosti in njenih posledic za duševno zdravje (med njimi so tudi simptomi posttravmatske stresne motnje), sem večino teoretskega diskurza našla predvsem v tujih priročnikih in literaturi, saj se osredotočam predvsem na področje, kako lahko kreativni pristopi, ustvarjanje z različnimi likovnimi, telesnimi ali dramskimi elementi ter psihodramo igrajo pomembno vlogo pri podpori te specifične oblike žalovanja, saj omogočajo izražanje in osmišljenje zapletenih občutkov, ki se lahko pojavijo po izgubi nosečnosti. Tukaj se tudi navezujem na umetniško skupino The Secret Club Project, kjer je deset umetnic pripravilo razstavo ritualnih dejanj, ki ponujajo vpogled v fizične in čustvene razsežnosti te nevidne izgube. Kot pravi pesnica in feministka Audre Lorde, skrb zase (oziroma v tem primeru za osebe po travmi izgube nosečnosti) ni razvajanje, je boj za samoohranitev in to je dejanje političnega spopada. 

Zelo zanimivo; to se mi zdi tudi zanimiva vstopna točka za razmislek o literaturi – lahko tudi literatura deluje znotraj neke psihološke podpore? In če lahko – kako ločiti pisanje, ki v takem primeru pomeni neko predelovanje izkustva, ter literaturo kot samostojno umetniško delo? Ob tem pogovoru sem dobila občutek, da obstaja v širšem kulturnem prostoru neki manko zavesti o tej ločnici in da je pisanje o travmatični izkušnji odpravljeno kot izpoved iz travme, brez nekega pripoznanja, da je pisanje o travmi lahko tudi samostojen, od travme ograjen umetniški proces.

Pisanje o splavu ni terapevtsko in ni predelovanje, ampak je bolj kot pisanje med nebom in zemljo. Jungovska psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estes bi temu rekla doživljanje male smrti, ki se mora zgoditi v življenju, kot domino efekt sesutja vsega, kar ne zdrži, ker enostavno ne zmore zdržati v družbi, kakršna je. Vsa ta beda in ostale vsebine se nabirajo v tišini, ampak tišina sama po sebi ni še nikogar zaščitila in nikomur pomagala. Seveda je to samostojen umetniški proces, kajti če bi bilo to pisanje kot terapija, bi recimo potrebovala nekoga, ki bi bil z menoj kot psihoterapevt ali supervizor med samim procesom pisanja, ki bi nudil varen prostor, saj to predelovanje travme zahteva. Ampak literatura oziroma pisanje o splavu ni varen prostor, ni izpoved iz travme, prej bi rekla obratno. Je prostor, ki ga zagledaš, ko odpreš vrata, za katerimi vse krvavi, in teh vrat se ne da več zapreti in ne da se pozabiti pogleda. Toda kot avtorica se zavedam tveganja, ki ga prinašata pisanje in govorjenje o takih temah; pa tudi da to, da se izpostavi tema splava in se sama izpostavim kot avtorica, prinese posledice, tako na literarnem kot tudi na zasebnem področju. Predvsem odpre marsikatero stigmo, češ, kaj je z mano narobe, da pišem o temi, ki je tako intimna, in kdaj bom že nehala s tem. Doživela sem kar nekaj stereotipnih opazk, označevanj in komentarjev kakšnih intelektualcev, ki čutijo, da mi morajo recimo povedati, da v romanu manjka več moškega protagonista. Žal niti kakšne grožnje niso manjkale. Toda če bi dokončno sprejela ta strah, predvsem strah pred okoljem, in upoštevala vsa ta mnenja, potem ne bi napisala ničesar – in tega si ne dovolim. Proces pisanja o temah, kot je splav, poseduje brutalizacijo do te točke, da ti izčisti pisavo in se potem posledično tudi manj obremenjuješ s pokroviteljskimi in podcenjujočimi odzivi ob samem izidu knjige, ne glede na nasilje z vseh strani, ki te želi prisiliti, da izgineš. In pač pišeš stvari naprej. Četudi kot en lep pozdrav iz podzemlja.