Wittig piše feministično utopijo, a se zaveda njenih ideoloških pasti in zagat.

Uvidi, ki jih de Beauvoir tako jasno ponazori, so tudi danes, kljub nezanemarljivim spremembam v času in družbi, še zmeraj izjemno aktualni.

13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Ameriška publicistka, feministična teoretičarka in kritičarka kulture bell hooks je umrla 15. decembra 2021 v devetinšestdesetem letu starosti. O njeni priljubljenosti, če ne kar zvezdniškem statusu, so v dneh po novici, da je podlegla bolezni, pričale številne osmrtnice v anglosaškem časopisju, kar je nenavadno za avtorico, ki si je z besedo in dejanji prizadevala za feministično revolucijo, glavni problem pa videla v »kapitalistični patriarhalni belski nadvladi«.

Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

»Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih.«

Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?