V družbi feminističnih bojevnic

Ko slišimo ime Monique Wittig (1935–2003), morda najprej pomislimo na vplivno, revolucionarno, prodorno francosko feministično teoretičarko in filozofinjo, ki je napisala pomembne kritične in teoretične tekste o poziciji in dojemanju lezbijk v družbi ter o konstruiranosti spolnih vlog, ki je prevpraševala in izzivala raznorazne tradicionalne družbene norme (kot je na primer heteronormativnost) in tako dalje. Seveda pa je Wittig pisala tudi izvirno prozo, ki se je spopadala s kanoničnimi, uveljavljenimi pisavami svojega in preteklega časa; v svoje romane je skušala vpeljati jezik, ki bi se upiral falocentričnosti, moški dominaciji, želela je vzpostaviti govorico, v kateri bi lahko svoj izraz našle ženske oziroma drugi zatirani. Avtorico so v veliki meri zaznamovala kulturna vrenja šestdesetih let, med drugim je bila del osvobodilnega gibanja žensk in prve lezbične skupine v Franciji, kar je zaznamovalo tudi mnoga njena literarna dela. V slovenščini lahko poleg Gverilk, ki jih je prevedla Suzana Koncut, beremo njene Eseje (Škuc, 2000), ki jih je iz knjige The Straight Mind and Other Essays izbrala in poslovenila Nataša Velikonja.

Gverilke so vsekakor neobičajen roman z nenavadno strukturo, ki zahteva svoj ritem branja. Če se je avtorica želela zoperstaviti prevladujočemu (malo)meščanskemu romanu, kjer spremljamo individualno, tragično-herojsko zgodbo velikega, po možnosti moškega junaka, ji je to gotovo uspelo oziroma je nakazala, v kateri smeri se lahko razstavlja velike narative, pri čemer se njene pripovedi osredotočajo na zgodbe kolektivov, zgodbe (v določenih časih) zatrtih glasov, zgodbe, ki dejansko sporočajo tudi nekaj o prostorih, ki jih posamezniki naseljujejo. Pravzaprav delujejo Gverilke izjemno hibridno, kot da se upirajo kategorizacijam, uhajajo predalčkanju, s čimer že na tej ravni odražajo svojevrsten upor. Gverilke so sestavljene iz številnih krajših, tematsko zaokroženih zapisov, ki bi prav lahko učinkovali kot nekakšna poezija v prozi. S svojim tonom, nekakšnim skorajda apokaliptičnim, nemirnim, naostrenim koloritom in motiviko spominjajo romaneskni zapisi v določeni meri na Rimbaudovo prozno liriko, na posebno vibracijo, izžarevanje njegovih Iluminacij, le da se Wittig seveda izogiba pretiranemu simbolizmu in metaforizaciji – zaradi ideoloških pasti, ki ju ta dva postopka lahko prinašata. Atmosfero poetičnega zakoličita tudi dve (revolucionarni) poemi, ki obkrožata celotno besedilo romana. Po drugi strani ima celota epski učinek, opevanje trudov ženske skupnosti in njihovih pogumnih bojnih podvigov daje celotnemu delu pridih epopeje, tako da bi navsezadnje lahko govorili o romanu s primesmi epike in poezije.

Odsotna je tudi klasična linearna pripovedna nit, ki bi se fokusirala na eno dogajalno linijo oziroma na razvoj predvsem ali zgolj enega lika. V Gverilkah ni ene same glavne junakinje, imamo kolektiv, sekvenčni zapisi opisujejo njihovo življenje v solidarnostni skupnosti, v nečem, kar bi lahko opisali kot anahronistično, hibridno deželo Amazonk (kjer težko določimo konkreten dogajalni čas, tudi krajevna določila delujejo, kot da so vzeta iz različnih znanih prostorov, a so dovolj abstraktna, da dogajalni kraj dejansko deluje kot nedoločen, utopičen, izven zemljevidov realnosti). Nobena ženska v zgodbi zares ne nastopa sama zase ali zgolj za svojo zgodbo, vse delujejo kot del kolektiva; tudi ko se pojavijo poimenovane osebe (veliko jih nosi sicer francoska imena in priimke, z nekaj izjemami), te večinoma reprezentirajo različne funkcije skupnosti, predstavljajo vidike življenja v prostoru, kjer se ženske borijo proti represiji, ali pa pripovedujejo pomenljive zgodbe, ki na neki način delujejo kot povezovalec kolektiva, spominjajo na pretekle borbe, dajejo pomen pogumu žensk ali napovedujejo prihodnje boje. Nasploh predstavljajo naracije in mitologije pomembno točko v romanu, saj je ena njegovih osrednjih poant ravno spreminjanje, spodkopavanje škodljivih narativov in mitologij (in vzpostavljanje novih zgodb), a več o tem nekoliko pozneje.

Zanimiva je sama gradacija napetosti, odvijanje raznih drobnih dogodij v amazonski skupnosti. Seveda poetični fragmenti omogočajo bralstvu le kratke vpoglede v določene dogodke, odnose, doživetja gverilk oziroma modernih Amazonk: zdi pa se, da ti vpogledi nosijo ključne informacije o tem, kako deluje skupina ženskih bojevnic, ki z obrobja napadajo velike hegemone agresorje, hkrati pa ponujajo tudi uvid v njihove feministične kontra-mitologije, nam posredujejo informacije o tem, kako deluje njihova socialistično podprta družbena ureditev, kakšna je teža bivanja na margini, na nenehni poziciji drugega. Vseeno pa se v knjigi vzpostavlja določena napetost, sekvence pripovedi se stekajo h kataklizmični točki, ko dejansko pride do gverilskega boja, spopada. Pred tem naletimo na prikaze njihovih bojevitih priprav, ki so skorajda igrive; Wittig nikoli ne zaide v popolno bojno stanje, v totalen kaos nasilja, svojim likom in situacijam podari nekakšno vitalno energijo, jih poveže z naravo, pokaže njihovo nagnjenje do grajenja, čiste igre, erosa, ne le do destrukcije, ki jo prinaša vojna.

V njeni pisavi, ki se osredotoča tudi na vojno oziroma boj med spoloma (ki je bil v šestdesetih precej bolj aktualen kot danes – takrat so bile tudi okoliščine žensk in njihovih pravic nekoliko drugačne), je mnogo kontrastov, paradoksov, pojavljajo se nerešljive, tudi nelagodne situacije, ki delajo zgodbo v nekem smislu bolj »življenjsko«. Wittig piše feministično utopijo, a se zaveda ideoloških pasti in zagat, ki jih takšna pisava prinaša. Zato tudi ne upodablja neke idealne skupnosti, ne časti slepo vseh ženskih ureditev ali dejanj, raje prikazuje postopno pristopanje h končni utopični družbi (ki je kot taka verjetno nemogoča, zato so pač utopije vedno »neobstoječi prostori«). Seveda je, kot že omenjeno, sobivanje žensk/bojevnic prikazano pozitivno, živijo v harmoniji z naravo (ki pa tudi ni prikazana idilično, ampak v vsej svoji lepoti, nenavadnosti in krutosti), skušajo čim manj škodovati živim bitjem, borijo se za odpravo krivic, vzpostavitev feministične miselnosti, hočejo reafirmirati žensko telo; a nekje na tej poti vselej pride do nasilja, do nesporazumov, do škodljivih elementov. Ta dvoreznost situacij se dobro kaže v primerih čaščenja vulve (risbe krogov, posejane po Gverilkah, reprezentirajo na primer žensko spolovilo), uporabe feminarijev (svojevrsten brevir za ženske, v katerega lahko posameznice tudi same zapisujejo svoje misli), ustvarjanja ženskih mitologij. Na začetku je veliko fokusa na izpostavljanju pomena vulve (bojevnice na primer svoje vulve nastavljajo soncu, vulvam je namenjenih veliko podrobnih deskripcij), kasneje pa nekatere bojevnice izpostavijo, da je treba spoštovati in upoštevati vsak del telesa (»Pravijo, da jim ni treba črpati svoje moči iz simbolov. Pravijo, da tisto, kar so, odslej ne more biti več razvrednoteno. Pravijo, da je potemtakem treba nehati s poveličevanjem vulv. Pravijo, da morajo pretrgati vezi, ki jih povezujejo z mrtvo kulturo«), iz česar razberemo namig, da so moški tisti, ki so ustvarjali bizarne mitologije iz svojega spolnega organa (skratka, nakazano je, da obstaja meja med poistovetenjem, ponosom nad nečim in slepim čaščenjem). Nekje na začetku Gverilk je upodobljeno tudi čaščenje ženskih boginj, reapropriacija mitov, a kasneje naletimo na opozorilo, da lahko tudi nove mitologije vsebujejo škodljive elemente (»Pravijo, da navajanje Amaterasu ali Cihuacoatl ni več na mestu. Pravijo, da ne potrebujejo simbolov ali mitov. Pravijo, da se čas, ko so začele od začetka, briše iz njihovega spomina«).

Zdi se torej, da se tekst zaveda, da je grajenje pravične družbe postopna stvar, da so tudi napake, zmote in stranpoti povsem človeške in da se je iz njih mogoče učiti, graditi na novo, da razvoj pride po korakih, s preizkušanjem. Na podoben način lahko gledamo na nasilje v romanu. Ne gre za kakšno čaščenje uničenja, demoliranja vseh moških (kot bi se lahko zdelo ob preveč dobesednem branju), gre za boj proti opresorju, ki tukaj ni mogoč drugače kot z revolucijo, gverilskimi boji. Navsezadnje se gverilke ne borijo za imperialistično osvajanje teritorijev, ampak bolj proti hegemonemu nasprotniku. Končno se Amazonke spoprijateljijo tudi z moškimi zavezniki in pokažejo spoštovanje do ubitih nasprotnikov. Sicer pa bi navsezadnje lahko na celotno upodobitev nasilja in bojev gledali nekoliko parabolično; čeprav se Wittig izogiba metaforizacijam na stavčni ravni in simboliziranju kot retoričnemu sredstvu, pa lahko celotno zgodbo beremo prispodobično, kot odprto za različne interpretacije. Literarna sredstva, »epizacija«, domišljen jezik ustvarjajo privlačno leposlovno ogrodje, pod katerim lahko izbiramo in interpretiramo različne filozofske, sociološke feministične ideje. Pretiravanja v nasilju in akumulacije določenih podob zgolj izostrijo nekatere poante (o težavah boja, ki imajo svoje posledice tudi za gverilke, o akutnih zaostritvah odnosov med ljudmi itd.), ne pomenijo pa, da bi morali celoten tekst brati dobesedno. Lahko bi rekli, da Gverilke zgolj slikovito, poetizirano in literarizirano poudarjajo nekatere avtoričine misli iz teoretskih del, ki naslavljajo nujnost vzpostavitve enakopravnosti žensk, prodora feministične perspektive. Če citiram iz njenega eseja »Kategorija spola«: »Moramo se zavedati, da protislovja vedno pripadajo materialnemu redu. Da pred konfliktom (uporom, bojem) ne obstajajo kategorije nasprotij, temveč kategorije razlik, je zame pomembna ugotovitev. Nasilna realnost nasprotij in politični značaj razlik se pokažeta šele, ko izbruhne boj. […] Seveda pa tako dolgo, kot ni boja žensk, tudi ni konflikta med moškimi in ženskami.«

Wittig seveda veliko dekonstruira na sami ravni jezika (nasilje v boju verjetno pride sekundarno). Kot lahko beremo v raznih teoretskih razpravah, je pisateljica želela ustvariti drugačen jezik, ki v slovnici ne bi privilegiral moškega spola, zaradi česar, kot piše literarna teoretičarka Marthe Rosenfeld, pogosto uporabljala kolektivno, množinsko žensko obliko elles in nedoločni zaimek on in podobno. V kontekstu dislokacije, preureditve uradnega, normativnega jezika je zanimiv na primer feminarij: »Večinoma so v njem strani s spremenljivim številom besed, natisnjenih z velikimi črkami. Včasih je samo ena ali pa zapolnjujejo celo stran. Največkrat so zamejene na sredini strani, lepo razmaknjene, črne na beli podlagi ali pa bele na črni podlagi.« Na to vrsto »brevirja« bi tako lahko gledali kot na knjigo, ki izziva prevladujoče pisave, kot nekakšno duhovito pisateljičino idejo eksperimentalne, pomenu uhajajoče knjige. Tako z vsebinske kot z jezikovne plati je delo Monique Wittig gotovo inventivno in intrigantno, s čimer dokazuje, da zanimivega branja, ki pritegne, gotovo ne ponujajo le klasični romani.

V njenih besedilih najdemo tudi veliko intertekstualnosti (tekste, na katere se je pisateljica navezovala, najdemo na koncu knjige), najdemo tudi zabavne parodije na razne ustaljene ali zastarele diskurze, literature; avtorica na primer parodira pravljična lika Sinjebradca in Trnuljčice. Posebni so tudi njeni podrobni opisi narave in prostora, pri čemer pogosto uporablja kopičenje podob in brezvezje, kar doda deskripcijam poetično vrednost in dodatno dinamizira besedilo. V resnici imajo Gverilke še ogromno posebnosti, sporočilnosti, interpretacijskih vidikov, ki bi jih lahko navedla, pisala o njih: gre namreč res za zelo posebno knjigo, ki je otrok svojega časa, hkrati pa s svojo literarno in pomensko vrednostjo prerašča svoje obdobje in je aktualna in berljiva še danes. Ker se bližam koncu zapisa, naj torej dodam le priporočilo: berite Gverilke in odkrijte ta nenavadni svet utopične, divje, literarne dežele Amazonk.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.