Wittig piše feministično utopijo, a se zaveda njenih ideoloških pasti in zagat.

Kvir literature v zadnjih letih v Sloveniji nastaja vse več, postaja pa tudi vedno bolj prepoznavna.

Vse te ženske so bile močne, zato so govorili, da so moški ali pa lezbijke.

Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial.

Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni.

Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.

Pesmi so tematsko osrediščene okoli intimnih odnosov in telesnosti. Čeprav ni jasno ali gre pri ljubezenskem partnerju lirskega lika za eno osebo ali več njih, lahko rečemo, da artikulirajo prekarnost sodobne ljubezni v nekem civilizacijskem horizontu. Pesnik z občutljivostjo raztira tenčice erotske travmatičnosti in v njih išče sublimno.

Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.