Kvir 1/2

LGBTQIA+ ali kvir literature v zadnjih letih v Sloveniji nastaja vse več, postaja pa tudi vedno bolj prepoznavna. A preden se posvetim pregledu produkcije (v katerem upam, da kakega uveljavljenega ali pa novejšega glasu ne izpustim), je smiselno razdelati, kaj pojem »LGBTQ+ ali kvir literatura« sploh pomeni.

Kratica LGBTQIA+ se uporablja kot krovni pojem za ne-cisheteronormativne identitetne oznake, torej za lezbijke, geje, biseksualke_ce, transspolne osebe, »queer« ali »questioning« (kvir ali preizprašujoče) osebe, interspolne osebe in aseksualke_ce. Kratica obstaja že desetletja, izhaja pa iz začetkov boja za enakopravnost lezbijk in gejev v ZDA. Kot zapiše Erin Blakemore v članku za National Geographic, se je že v devetdesetih odvijal boj znotraj skupnosti, da bi se (takratni) kratici LGB dodal še »T«. Od takrat se v k oznaki dodajajo nove začetnice (tako kot barve k mavrični zastavi), ki poskušajo zajeti vsako nekonformnost cisheteronormativi (torej neskladje s cisspolno heteroseksualno večino v spolni usmerjenosti, spolni identiteti in spolnem izrazu). Z dodajanjem začetnic in barv sicer prihaja do mnogih nestrinjanj, še posebej med mlajšimi in starejšimi generacijami aktivistk_ov.

Mnoge zdaj splošno sprejete identitetne oznake (na primer »gay«) izhajajo iz uspešnih poskusov aktivistk_ov prejšnjega stoletja, da bi posvojile_i in preoblikovale_i rabo besed, ki so bile sicer rabljene kot žaljivke (za geje torej na primer »gay«, pa tudi »dandy«, »fairy« itn.). V aforističnem pravljičnem manifestu The Faggots and Their Friends Between Revolutions iz leta 1977 se avtor Larry Mitchell igra z žaljivkami, ki so še danes čustveno nabite. Med drugimi uporabi za določeno skupino (kot metaforo) izraz »queer men«, torej »kvir moški«.

»Queer« je bila v angleščini vrsto let žaljivka za ljudi, ki so na raznorazne načine odstopali od spolnih norm svojega časa, dokler niso te besede spet posvojile_i aktivistke_i. Še večji premik pa je povzročila posvojitev izraza v akademski sferi – »queer theory« in »queer studies« sta dandanes povsem sprejemljiva izraza, čeprav soobstajata z besedo »queer« kot žaljivko.

Nekaj let tega sem začel tu in tam v Sloveniji opažati poslovenjeno verzijo besede, torej »kvir«, kot krovni pojem za LGBTQIA+ skupnost. Za to se gre verjetno zahvaliti akvitistkam_om TransAkcije, ki so v slovenski jezik uvedle_i tudi rabo podčrtaja kot spolno vključujoče alternative »nevtralnemu« moškemu slovničnemu spolu. Vsekakor se mi zdi »kvir« kot oznaka za vsakršno »drugačnost« spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza bolj elegantna rešitev kot dolga kratica, ki se ji vsakih nekaj let pridoda nova začetnica. Beseda kvir pa s sabo nosi še en, oster naboj – ko so se večinoma gejevske in lezbične aktivistične skupine borile bolj za asimilacijo k cishetero večini, so se kvir aktivistične skupine borile za osvoboditev od cishetero večine (v devetdesetih sta jih k temu še bolj spodbudila pandemija AIDS-a in prepočasni odziv držav na njo). To razliko med vrstama aktivizma dobro povzame takratni slogan: »Not gay as in ›happy‹, but queer as in ›fuck you‹.« Preneseno prevedeno bi to pomenilo: »Ne ›veseli gej‹, temveč ›razpizdeni kvir‹.«

Kaj definira kvir literaturo, pa je povsem drugo vprašanje. Porajajo se vprašanja: ali kvir literaturo lahko piše le kvir piska_ec? Ali mora kvir literatura nujno vsebovati eksplicitno kvir vsebino? Ali lahko literaturo izpred sodobnih konceptov kvirovstva smatramo za kvir literaturo? Zahtevnost opredelitve kaže primer romana Written on the Body avtorice Jeanette Winterson, ki je s prvoosebno pripovedjo v angleščini omogočila, da roman nikoli ne razkrije spola pripovedovalke_ca. Brian Finney je glede romana zapisal, da čeprav je bil avtoričin namen brisati meje spola in spolnosti, so se po izidu usule kritike (z vseh strani), v katerih so zaradi avtoričine identitete roman označili za lezbičnega.

Zavoljo pisanja tega eseja se bom glede teh vprašanj opredelil tako, da bom vključil razkrite, deklarirane kvir osebe v Sloveniji, ki o kvir vsebinah (posredno ali neposredno) tudi pišejo. V veliko pomoč pri pregledu literature v zadnjem desetletju mi je esej »Onkraj geta« Maje Šučur iz leta 2019.

V Sloveniji se je razkriti kvir aktivizem (in posledično literatura) začel s festivalom Magnus leta 1984. Pionir in pisatelj Brane Mozetič je v intervjuju za Sodobnost leta 2018 povedal: »Treba je vedeti, da bo vedno šlo za manjšino, ki pa bo postala še manjša, če se bodo ljudje asimilirali. Manjšine le potrebujejo identifikacijo. Dvanajstletnik, ki pri sebi čuti neko drugačnost, potrebuje nekaj. Ne more kar iti na seks kanale in se identificirati s tistim, vmes potrebuje še neko kulturo, razmislek, izpoved, podobo nekoga. V medijih potrebujejo ljudi z obrazi, ki povejo, da so geji ali lezbijke. In ne nazadnje, LGBT-populacija je manjšina brez svoje domovine, povezuje se prek vsega sveta, potrebuje svoje prostore, svoje parade… ima čisto svoj svet! Moja zastava je mavrična, ne slovenska.«

Trans umetnica in osebnost Salomé v svoji kabaretski predstavi Iznenada Salomé omeni organizatorje Roza diska v klubu K4, ki so ji omogočili, da je prvič na odru nastopila v ženskih oblačilih. Roza večeri, ki so se začeli z Magnusom, so predstavljali nepojmljiv prelom z zakrito jugoslovansko kvir skupnostjo (takratne) preteklosti. Zgodovino kvir aktivizma popiše tudi film LGBT_SLO_1984 režiserja Borisa Petkoviča, ki v tujini že prejema nagrade. Predvajan je bil tudi na Festivalu LGBT filma v Ljubljani, ki je s svojo 39-letno tradicijo najstarejši festival kvir filma v Evropi.

Julija 2001 se je odvila prva slovenska demonstracija proti homofobiji »Obvoznica mimo nestrpnosti«, iz česar se je razvila zdaj vsakoletna slovenska parada ponosa. Suzana Tratnik je nekoč (na temo manjšin) omenila, da se so v tistih prvih letih priprav na povorke skozi Ljubljano za varovanje dogovarjali s policijo. Načelnik naj bi svojim podrejenim takrat situacijo razložil tako: »Včasih smo ljudi varovali pred pedri, zdaj bomo pa pedre pred ljudmi!«

Pomenljiv je bil tudi včasih zavračajoč odziv (zaradi vsebine) na roman Suzane Tratnik z naslovom Ime mi je Damjan, ki je bil leta 2014 izbran kot knjiga za srednješolce pri projektu Rastem s knjigo in je prvi slovenski transspolni roman. Zavračanje kvir literature pa se v slovenski literarni zgodovini ne ustavi le pri vsebini, temveč tudi pri slogu. Ko je Brane Mozetič (sicer avtor prve eksplicitno gejevske pesniške zbirke v Sloveniji z naslovom Zaklinjanja) za svojo zbirko Banalije leta 2003 prejel Jenkovo nagrado, so mnogi njegovo poezijo delegitimizirali z argumentom, da »to ni poezija, to je sociologija«. Takrat je s podobnim argumentom iz žirije izstopil njen prominenten član. Vseeno je leta 2020 Mozetič zopet prejel Jenkovo nagrado, tokrat za zbirko Sanje v drugem jeziku. Leto kasneje jo je prejela Nina Dragičević za zbirko To telo, pokončno, leta 2022 pa Nataša Velikonja (sicer avtorica prve eksplicitno lezbične pesniške zbirke v Sloveniji z naslovom Abonma) za zbirko Prostor sred križišč. Milan Šelj v zbirki Jezik je ključ opiše, kako so poezijo Nataše Velikonja včasih zavračali zaradi »dnevniškega stila«, torej stila s premalo literarizacije in pesniških sredstev.

Vsa navedena dela v prejšnjem odstavku so izšla ali v zbirki Lambda ali v zbirki Vizibilija, ki pod okriljem društva ŠKUC skrbita za to, da je Slovenija v koraku s svetovno kvir literaturo, saj poleg izvirnih slovenskih del izdajata tudi prevedena kvir dela iz tujine.

Letos je Iva Jevtić prejela Veronikino nagrado za zbirko Milost. Nina Dragičević je bila spet nominirana za Jenkovo z zbirko Ampak, kdo? (v kateri stika po konceptu klozeta). Dijana Matković je bila za roman Zakaj ne pišem (v katerem je med drugimi zapisala tudi biseksualne in istospolne otroške pripovedi) nominirana za kresnika. Vesna Lemaić je bila za zbirko Trznil je, odprla je oko letos nominirana za nagrado novo mesto in za kritiško sito.

Dandanes se zdi, da se je kvir literatura že povsem usedla v središče, a to gre pripisati neumornemu boju pionirk_jev za svoje mesto. Anja Zag Golob je Jenkovo prav tako prejela dvakrat: leta 2014 za zbirko Vesa v zgibi in leta 2016 za Didaskalije k dihanju. Leta 2020 je za zbirko da ne da ne bo več prišla… prejela nagrado kritiško sito. Kristina Hočevar je Jenkovo nagrado prejela leta 2013 za zbirko Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda. Leta 2020 je v državnem tekmovanju v slam poeziji zmagala Eva Kokalj in na svetovni ravni dosegla tretje mesto. Vesna Liponik je bila leta 2020 za svoj literarni prvenec roko razje nominirana na 36. slovenskem knjižnem sejmu in še za nagrado kritiško sito. Jedrt Maležič je s kratkoprozno zbirko Težkomentalci leta 2016 prejela nominacijo za literarni prvenec, za zbirko Bojne barve pa leta 2017 za nagrado novo mesto – tistega leta jo je prejela Suzana Tratnik za kratkoprozno zbirko Noben glas. Suzana Tratnik je leta 2007 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2020 je bila nominirana za kresnika za roman Norhavs na vrhu hriba in leta 2008 za Tretji svet, Nataša Sukič pa leta 2016 za roman Piknik. Leta 2007 je Urška Sterle za prvenec Vrsta za kosilo prejela nagrado zlata ptica. Vesna Lemaić je za kratkoprozno zbirko Popularne zgodbe iz leta 2008 prejela kar tri nagrade, za zbirko Dobrodošli pa leta 2019 prejela nagrado novo mesto. Uroš Prah je bil s pesniško zbirko Tišima iz leta 2015 nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado.

Zdi se, da deklarirane kvir osebe kar ne nehajo prejemati nominacij in nagrad, a že deset let tega temu ni bilo tako. Je pa leta 2004 Jenkovo prejel tudi zdaj že pokojni Ciril Bergles za zbirko Moj dnevnik priča.

V Galeriji ŠKUC se je septembra 2023 odvil spominski večer ob 10. obletnici Berglesove smrti. Na Festivalu LGBT filma se bomo letos spominjali preminulega Stanka Josta, režiserja filma Dečki, posnetega po istoimenskem prvem slovenskem gejevskem romanu, ki ga je napisal France Novšak. Predvajal se bo tudi kratki film o Almi Karlin. Prejšnje leto smo se spominjali Františka Čapa.

Brane Mozetič je v pogovoru omenil, da je, ko je v letih svojega študija profesorju izrazil željo, da bi sestavil antologijo homoerotike v slovenski literaturi, dobil odgovor, da »tega pri nas ni«, a vseeno je potem nastala pri ŠKUC-u izdana antologija Modra svetloba. Opominjanje na preteklost nam lahko pomaga pri razumevanju, kam in od kod smo prišli. Z večjim razumevanjem literarne zgodovine, iz katere so bile izključene mnoge marginalizirane skupine, bi se morda lahko izognili tudi kolumnam, kakršno je Drago Bajt spisal za Demokracijo. V njej je menil: »Če se bo nagrajevanje z Jenkovo nagrado nadaljevalo v tej smeri, ki že poprijema aktivistične poteze, bomo morali pozabiti, da smo Slovenci narod pesnikov: postali bomo ljudstvo tako ali drugače ranljivih pesnic.«

Seveda obstajajo še mnogi_e kvir literati_nje, ki jih do zdaj nisem omenil: Tatjana Greif, Petra Hrovatin, Simona Jerala, Aljaž Koprivnikar, Gašper Malej, Maja Predatoria in tako dalje. Vse_i te_i dokazujejo, da je slovenska kvir literatura zelo bogata, čeprav se je še do pred kratkim zdelo, da mora vsak nov glas na novo orati ledino. V drugem, prihajajočem delu eseja pa se nameravam osredotočiti na mlajšo produkcijo.