Kvir 2/2

Letos smo s Klubom Tiffany v AKC Metelkova Mavrične rime (ki jih je organiziral pesnik Tom Veber) preimenovali v Kviropisje in tako z novo ekipo zagnali serijo dogodkov, na katerih želim biti odprti »do vseh literarnih zvrsti, s katerimi se [izražajo] LGBTIQ+ osebe in ki bi jih bile_i pripravljene_i brati pred občinstvom v varnem prostoru«.

Zasnovali smo jih tako, da na branje vsakič povabimo nekaj kvir oseb (in se trudimo, da dobimo tudi tuje goste – na septembrskem je bral András Gerevich z Madžarske, na novembrskem bo brala Eva Baltasar iz Katalonije), a imamo odprte tudi prijave za branje in sprejemamo pisanje vsakršne oblike in uveljavljenosti. Želimo, da so na odru dobrodošli poezija, proza, dramatika, scenaristika, esejistika, glasbena besedila, rep, prevodi (in vse to brano iz izdanih ali nezidanih knjig, beležk, s telefonskega zaslona ali iz spomina). Novembra bomo na steni za odrom razstavili tudi slikarska dela kvir umetnice in želimo si, da bi vsakič lahko na ogled postavili vizualno umetnost ene_ga kvir umetnice_ka.

S temi dogodki želimo izvrstno zasnovo Mavričnih rim še nadgraditi tako, da bi bil del večera tudi druženje po branjih. Z vse večjo vidnostjo in angažmajem kvir oseb in skupin pride tudi vse večja razdrobljenost kvir »skupnosti«, ki jo prav zaradi te razdrobljenosti Metod Zupan v članku za Disenz okliče za kvir »sceno«. V članku z naslovom »Marginalci, ampak ne taki marginalci« izvrstno popiše vzvode medsebojnega spodkopavanja in vzroke za reakcionarnost določenih (predvsem gejevskih) posameznikov: »Scena je daleč najuporabnejša kategorija za obravnavo gejevskih življenj, kljub temu da je tudi sama fragmentirana na različne institucije in grupacije. Tako na ravni vprašanja v kateri nočni klub zahajaš kot tudi kateri – ekonomsko gledano – konkurenčni nevladni organizaciji na tem področju pripadaš. To je v svojem bistvu rezultat napredka osvobodilnega gibanja. V času vznika scene v osemdesetih se je je še držal močan politični in subkulturni naboj, hkrati pa občutek složnosti z drugimi marginaliziranimi skupinami v monolitnem partijskem sistemu. Kot pa je že po drugi ljubljanski paradi ponosa leta 2002 opazila Velikonja, ›alter-civilne scene‹ med homo sceno ni bilo več. Ameriška antropologinja Esther Newton je v svojih intervjujih iz konca šestdesetih razbrala, da gejevski svet ne pozna razrednega sistema. Razred, starost in rasa – sicer pomembni distinktorji – naj ne bi bili relevantni znotraj gejevskega sveta, saj naj bi že od začetkov scene vladalo prepričanje, da ›si tega ne smemo privoščiti‹. Kljub we should know better preteklosti pa smo danes tu, kjer smo.«

A črnogledi smo lahko le do neke mere. Vseeno se mnoge_i trudijo, da bi tudi prek literarnih dogodkov spodbujali povezovanje na sceni in ustvarjali varne prostore. Včasih intersekcionalna, včasih namenska za specifični del scene, vseeno odpirajo te možnosti branja Lezbične četrti, Mesta žensk in Rdečih zor, Velika lezbična branja, tradicionalna Lambdina branja in pa predvsem Večeri LGBT+ poezije in proze, ki se vsako leto (v letu 2023 že dvajsetič) odvijejo v Galeriji ŠKUC. Leta 2022 je organizacijo vsakoletnega večera Suzana Tratnik prepustila pesnici Veroniki Razpotnik, ki ga je letos spet izvedla v tandemu z moderatorko Špelo Setničar.

Veroniko Razpotnik sem spoznal na pesniških delavnicah, ki jih v prostorih pisarne ŠKUC že vrsto let organizira Brane Mozetič. Začel sem se jih udeleževati po tem, ko sem ob koncu dodiplomskega študija primerjalne književnost in anglistike o Mozetičevi poeziji napisal diplomsko nalogo in mi je Mozetič sam pisal, ali mu jo lahko pošljem v branje. Približno takrat sem od Toma Vebra, ki je delavnice že obiskoval, izvedel, da delavnice sploh obstajajo, in sem Mozetiču v odgovor poslal PDF datoteko svoje naloge ter ga vprašal, ali se delavnic lahko udeležim. Zdaj že približno tri leta obiskujem te delavnice, ki se odvijajo približno enkrat mesečno na nedeljo. Sestavljajo jih kritično paranje slabih pesmi, konstruktivni predlogi za izboljšave, pohvale ob dobrih verzih, a tudi kramljanje in druženje. Vedno sem iskal neko skupnost in te delavnice so mi omogočile, da sem do te svoje, pesniške tudi prišel. Z Veroniko Razpotnik, Špelo Setničar in Saro Fabjan, ki prav tako obiskujejo delavnice, sem se takoj najbolj povezal in predvsem Veronika mi je bila v izjemno pomoč pri urejanju mojega prvenca Trgetanje, ki izšel pri založbi Črna skrinjica (ki jo je dve leti tega zagnal pesnik in urednik Dejan Koban) in za katerega sem na 38. Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za literarni prvenec. Za isto nagrado je bila nominirana tudi Veronika s svojim prvencem Krekspot na požarnih štengah, ki je izšel pri Hiši poezije. Sara Fabjan pa je letos izdala pesniški prvenec zaroletano pri založbi LUD Literatura. V letu 2024 bomo Veronika, Špela in jaz v Branetovih zbirkah izdali nove knjige – nekateri v zbirki Lambda, nekateri pa v zbirki Aleph.

Na delavnicah sem spoznal še mnoge druge kvir pesnice_ke in mešanica zelo različno izkušenih pisk_cev mi je veliko pomenila. Spoznal sem Milana Šelja, ki je letos izdal zbirko Jezik je ključ pri ŠKUC-u. Bolje sem spoznal Toma Vebra, ki je leta 2022 izdal že svojo drugo pesniško zbirko Do tu sega gozd pri ŠKUC-u. Spoznal sem tudi Tanjo Matijašević, Elo Potočnik, Jelko Zorn in druge občasne soudeleženke_ce. Kmalu bo izšla tudi pesniška zbirka Vidno polje Maje Miloševič Čustić, ki se sicer ne identificira kot kvir, a iz trme in želje, da bi bil Brane njen mentor, obiskuje delavnice že od samega začetka.

V zadnjih letih opažam porast mlajše kvir literature ne le na branjih, temveč tudi v izdanih knjigah. Aljaž Primožič iz Celja je leta 2022 pri LUD Literaturi izdal prvenec Čisto potiho. Sara Nuša Golob Grabner iz Maribora je istega leta pri Kulturnem centru Maribor izdala svojo drugo pesniško zbirko Dihotomija dihanja. Alex Kama Devetak iz Gorice je kot zmagovalec Festivala mlade literature Urška leta 2022 pri JSKD-ju izdal kratkoprozni prvenec Nedaleč. Aljaž Koprivnikar je svoj pesniški prvenec Anatomija, ki je najprej izšel v Grčiji, v slovenskem prevodu leta 2019 izdal v zbirki Aleph. Centra za slovensko književnost. Nežka Struc je pred kratkim v zbirki Sončnice pri Hiši poezije izdala pesniško zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Urša Majcen je pri Črni skrinjici leta 2021 izdala pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa pesniško dramo Zgodba o bakrenem kralju, ki je bila nominirana za Grumovo nagrado.

Če sta bila včasih neločljiv del kvir literature zakritost in alegoričnost ter je bil njen namen večja vidnost marginaliziranih oseb, bo verjetno prihodnost kvir literature preiskovanje bolj latentne ali podzavestne homo-, bi- in transfobije ter premišljanje, v kakšnem odnosu je kvir identiteta z drugimi deli osebne identitete, tudi v kakšnem odnosu je kvirovstvo z družbeno-ekonomskimi privilegiji. Urša Majcen je na Večeru LGBT+ poezije in proze rekla, da bo situacija idealna, ko nam sploh ne bo več treba stopati iz klozeta, saj bo to, ali si kvir ali ne, povsem vseeno. Kljub mnogim pravicam, ki s(m)o si jih priborile_i, pa nas do te točke čaka še dolga pot (v dokaz si lahko preberemo poročanje o nasilju na letošnji Paradi ponosa).

Na kvir pesniških branjih mnogokrat srečam umetnice_ke, ki se (seveda) ob literaturi izražajo še v mnogih drugih umetniških zvrsteh. Hannah Koselj Marušič se ob pisanju ukvarja še s filmom. Špela Setničar ob pesništvu še s scenaristiko. Margarita Grneva, Ana Lorger in Angela Steiner na dogodkih Ignor in drugod izvajajo performanse.

Se mi je pa ob pošiljanju vabil na Kviropisje zgodilo nekaj nenavadnega – predvsem kadar sem vabil ženske pisateljice, ki se identificirajo kot biseksualke, so bile te zadržane do nastopanja, ker niso vedele »ali spadajo zraven« oziroma ali bi kdo preizpraševal njihovo udeležbo na kvir branju. Pogosto biseksualne osebe (predvsem znotraj scene) slišijo komentarje, da niso v resnici biseksualke_ci, kadar so v raznospolnih zvezah. To je, seveda, čisti nesmisel in posledica vplivov cisheteronormativne družbe na (tudi kvir) ljudi.

V zadnjih letih se na branjih pojavlja tudi vse več trans oseb (tu uporabljam besedo »trans« kot krovni pojem za transspolne in nebinarne osebe). Tako smo lahko slišali pesmi in prozo oseb, ki še znotraj scene malokrat pridejo do besede. Med drugimi smo lahko slišali branja pisk_cev, kot so Lea Aymard, Nilu Zym Jakopin in Ingo Vitman Öri.

Obenem prihaja do cvetenja in premikov tudi na rejverski in zabavni kvir sceni. Drag umetnost (torej umetnost kraljic in kraljev preoblek) se je povsem razbohotila in skoraj vsak konec tedna se vsaj v Ljubljani lahko obišče drag dogodek raznoraznih kolektivov, kot so House of Vulva, House of Kunt in House of Tailors. Tudi kabareti so v polnem zamahu – vsak mesec se lahko obišče novo predstavo Tehnoburleske oziroma Tatov podob in predstave zavoda Emanat. Poleg ustaljenih klubov Tiffany in Monokel ter Roza večerov v K4 pa so raznorazni rejverski dogodki, kot so Ustanova, Cosmic Sex in Nimaš izbire, varni za kvir ljudi ter s pomočjo projekta Rejv Utopija tudi varni pred spolnim in drugačnim nasiljem.

Zdi se, da smo v zlatem času za slovensko kvir umetnost, in le upamo lahko, da vsi ti glasovi iz kakršnihkoli vzrokov ne bodo spet potihnili. To pa najlaže preprečimo tako, da, kadar lahko, obiščemo umetniške dogodke, ki so nam (ponavadi zastonj) na voljo. Pustimo, da nas namesto svetobolja v odnosu do pestre scene vodi beseda, ki sem jo prvič prebral v zbirki Kurc pesmi Tomislava Vrečarja – sladostrastje.