Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

preobrne se merodajnost mas / hitrosti gibanja snovi / preobrneš se v kontinent / ki zabinglja v vesolje

Zaprla sem se v prisilni jopič / na zunaj spim / opletam in se derem v zakrčenost / nič ni narobe ker je prav vse

Kako naj vem, da svet obstaja, če imam zaprte oči?

obrazi afriških mask / v skali / v drevesnem deblu / v marmornatih stebrih hodnika / v kopalničnih ploščicah // poznam jih že dolgo / od nekdaj

ezra ve, da je rov jezika širok. jaz se ne opredeljujem. tipam trebuh, čeprav je že izpraznjen. pokrajina raste iz rešetk niča.

Nič / na tej / samini / osemenitvi / v samoti / rdeča zona / slab film / tarantina / »ženska in / moški / ne moreta / seksati / po 9. uri / zvečer / izven / svoje / regije / šokantno!«

Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don't do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Ne da bi te kdo kaj vprašal, si izpljunjen v kaos, ki ga nekaj časa skušaš oploditi z efemerno logiko ali vsaj s prežvečenimi aksiomi. Z malo sreče ljubiš. Prej ali slej si znova sam, tokrat brez orientacije.

Prenašam prenesene pomene nazaj na začetek. Skrijem jih pod plašč in se usedem na avtobus. Kot starke držijo cekarje s trga, tako se jih oklepam. Nakupovalni seznami so zgolj besede. Pesmi so zgolj besede. Solata je zgolj beseda.

V aprilu so se naši robovi vihali z vlago, pili smo, na zalogo, fatamorgano smo sipali v usta, preden bi začutili pesek, upali, da bo plesen plemenita, ker plesen bo.

Če pobegneš čez polje, te ljudje vedno najdemo. Odpremo ti svoje domove, odpremo dvorišča in TV zaslone, zarišemo te v pravljice na gozdnih jasah.

tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

z grozdi grenadiram / spredaj papirnato restavracijo natakarja preprost plesni korak / nadalje pladnje plazovje svoj prenapolnjeni pisker klovna ki / nema ama veze o eni meni sicer imam navadno vedno rada / masakerske kalorije kozlarije koktejle ahja jasno ane

nebogledi smo / in to je / smisel / ko med dlanmi / držiš aviončke / ki so nekoč / v nekem drugem vesolju / drgetali na drevesih