draga gospa, ne skrbite / delavci bodo počistili // krti vsak ponedeljek / pripravijo presenečenje

Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Morda le nisva cenila simetrije, / ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala; / prezirljivost lastna pa na pol razklala / telo v telesu je; ko eno bije, / drugo drugega slavi, ko v slapu lije / in se toči ona vame in vanjo jaz, / ko ji zopet padam pred obraz, / se vse konča in v naju zgnije

čokoladni sladoled // in sicer jesti ga / kar tako, z žlico iz banjice / pri odprtih vratih zamrzovalnika: / višek drznosti.

Nepopoln vakum sva, vesolje in jaz.

Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

nikakor nimamo dovolj prijaznosti.

daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.

Ne znam živeti v dimenzijah / prostor-čas – / moje stanovanje / je poddimenzionirano.

Dorian je lep dovolj lep zame kotički ust obrnjeni v nebo mošus v besedi lasje nebesa oblakov vejevje.

Bil disident v svoji vasi videl kako so naenkrat postavli ograje verige in žice kjer so prej bile restavracije in so posebni ljudje čisti in svobodni ležali mučeni na makadamih

tvojo fotografijo sem si z žeblji nabila na vagino, da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame, v resnici nabijajo v nebo tvojih ust