Včasih / bi ujela drobec / da bi uzrla / kaj vse se skriva / za lupino

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

z ostrim kopjem iztakniti Polifemu oko

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

včasih se je treba uleči med pragove / in iskati bizarne sopomenke izrabljenih / prežvečenih izrazov

nastala je zavest o tem / kako mi oči poskakujejo z atoma na atom

tam svet preteklosti, tu zgoraj balkon, dom in svet nenavadno prekinjena

Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Danes sem se vnovič povzpela / v posebno ozvezdje.