Dinozavri

Dinozavri so umrli spomladi tako kot
tudi mi krepamo od sonca.
V glavnem mestu srkam Whiskey
in bulim v baročno krhkost boja.
Na najbolj temni strani sence
Patty Smith dela reklamo
za kovčke;
nihče ni zloben, vsi smo le
zelo nevarni.Preberi

Če bi lahko napisala vodo, bi plaval / ali pil, ko bi napisala morje, ocean, / bi popil poln kozarec.

Kako povzet življenje človeka v parih stavkih, v nekaj besedah?
Kako se zahvalit, kako se oddolžit, kako povrnit desetletja ljubezni
nekomu, ki je svoje življenje posvetil ohranjanju tvojega? Nekomu, ki je
nešteta leta skrbel zate, te hranil (pa ne samo s hrano), te poslušal, te
omogočal in razumel.
Nekomu, ki je svojim najbližjim omogočal svobodo, ki je sama kot otrok
ni imela? Kako?
Albina, babi, je bila in je, nenehna sila podpore,
najvztrajnejša sila radodarnosti,Preberi

Dišalo je po kislih mandarinah s peškami in postani nirvani. Ničesar na ni treba razvozlati. S palcem in kazalcem si je iz roba očesa odstranil velik krmiželj. Pogledal ga je in odvrgel. Gmota, ki je bila pred kratkim del njega, se je odbila od stopnice in obležala.

Dobrodošel v središče brutalizma, / moj hrabri popotnik.

Prah je viden le skozi rolete / V partnerstvu z zastrtim soncem oblikuje / obrisne črte relevantnosti

Nismo še odprli / vseh vrat tega sveta / trkamo na njih / z različnimi načini / dvoumnega pristopa

Pomlad narašča, / melanholija tudi. / Duše begajo po svetu gole.

Jedki želodec si zatlačil v moje prazne prsi,/ junijska ptičja gnezda. / Iz trsja so spolzele kaplje / škrlatnih tulipanov. 

če bi trdil / da poznam krajnčev opus / bi lagal / a možak piše 40 let / tole je njegova / sedeminpetdeseta pesniška knjiga / a je še vedno / jebeno mlad / kar mu zamerim / pošteno povem

Nihče me ne mara./ Maroge so zunaj. / Šalčka je snažna. / Šum na dlani. / Rožljanje z orožjem.

tu, / oči so se mi zgodile, / glej, tu.

En dan veš, da živiš, drug dan / imaš že težave. // Veš, človek – / na tem svetu ni lahko.

ne prenesemo več / teže misli / na stopnice / ki goltajo / pusto zemljo

Ljubezen se mi je formirala v jeziku / in se razraščala v spominu, ki je prihodnost informiral / resoniral skoz možgane/ v prostor navzven

Pulj

Marina je ″samba de las naves″ –
vrvi držijo mesto,
da ne potone v filmski strasti.
Kolosej je začaran kraj:
sprana kri na ruševinah
in japonske kamere.
Napenjam strune čez ladijske boke.
Kitara je vlak brez postaje.
Drevored je sto let staro poletje in slutnja nevihte.
Neonske žile svetijo skozi pozlačene katakombe.
Kamnite mačke mi ližejo podplate, ko sem sončna ura.
Ni Vergilijeve sence.
Skozi lobanjo jadrajo galebi in vojna je daleč.
Vse moje vrnitve bojo valovite.Preberi

Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.

Moj alien je mucek. / V tortikolis so ujeti rilci. / Zapletli so se v izdihe devičnikov. / Kazalec mi trza na mestu.

preobrne se merodajnost mas / hitrosti gibanja snovi / preobrneš se v kontinent / ki zabinglja v vesolje