Angel je stopil s police z angeli. / Stvari v tej hiši se tesno naslanjajo / druga ob drugo, med seboj so povezane / kot mreža razpok v zidu.

V molku ni žalosti, ni smeha. Omet odpada. Ni druge strani: le prosojnost, prožna kot gibanica. Kdor seže noter, ne bo mogel izprati medenine iz rok

Aves negras sobre mi cabeza vuelan
sobre mi cabeza vuelan aves negras.

Tvoje oči so kot kristal,
ki ga osvetljuje sonce

Aves negras sobre mi cabeza vuelan
sobre mi cabeza: vuelan aves negras.

In ta realnost gori
razdrobljena… in tebe vidim.
Zaradi tvojih oči,
bi rad vse vedel o kristalih:
oblike svetlobe: svetloba oblik.Preberi

zakolesaril je v svet / če dobro goniš daleč prideš / med pumpo in tlačilko / se skriva primat / z grdimi nameni

Jutra so zdaj zopet hladnejša moč svetlobe počasi pojenja / barve listov drevesne skorje postajajo intenzivnejše a trše

ponoči se lahko stisnem med vaju, / brez odeje, ki bi me pokrila, / natančno na sredino

Ladja

Svetilnik je Kiklop z vrtečo glavo-

s svojim svetlobnim očesom vidi milje daleč.

Noč prebadajo snopi bliskov.

Moja samota je „mornarjev dnevnik».

Intervali luči mi določajo smer-

„pesem hoče biti luč»…

Lorca in španski borci,

stihi in morska stihija-Preberi

rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

imela sem majhno telo / deška ramena / z veliko svetlobe / ki je polnila zemljo

Čutim ljudi. Mnogokrat premočno. / Izčrpajo me. Izčrpam se. / Polniti se moram v miru in tišini.

Ostal je v njegovi glavi / s fleši fusnot in odrezanih scen / praznih mest po sili razmer / da jih lahk sam zapolniš

V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

V zapleteni vzorec misli / bom oblekla okroglino zemlje, / da je ne bo zeblo. / Kako preprosto.

zaprem oči in vidim / notranjost telesa / lev se drgne z licem / ob moje notranje lice

Zadrtost v trup / ranjene vrane / te sili v molk.

Tako vsakdanji je, tako naš, / tako prepolno ga je, / da ga ljubimo iz dna sovraštva.

kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.