Tri pesmi

I

na katera vrata naj potrkam?

vsaka kava slaba diagnoza
vsak pogovor rekviem
vsako iskanje zavetja
ekspresna spirala
naravnost do mračne
srhljive stene na obzorju
pred katero se skušam skriti
vsaj v petek zvečer

izgubili smo zavetje bližine
fronta je vsiljena
ker ne preslišimo
kričanja in pokanja
ker ne tajimo obupa
in vsak po svoje
zberemo dovolj poguma
da se spogledamo na dnu

solze sproti spirajo
pesek iz oči
da smo si le
z dežja pod kap

II

dobro in zlo
rojevajo
dobre in zle misli

moje misli
ni|so trudne

rože cvetijo
ko so zalite
ne od skrbi
da voda ni okej

zalivam
zmrzlo zemljo
primerjam
razne kanglice
ponosen
da je moja
pisana
bruham
nad tistimi
iz sivega jekla

nebesa sem pozabil
še neba ne vidim jasno
z motnimi očmi
polnimi mrenastih oblakov

pleskam zdrizast
svet barvam
z žejno lakoto

III

po dveh tednih se spet zavem
predmetov in ljudi pred sabo

v kotičkih sobe čepijo kupčki prahu
posoda postaja hrapava v koritu
kupi nogavic skupaj z oblekami na stolu
osvajajo zadnje drobtine prostora

ne spomnim se kdaj sem zadnjič vprašal
z nezasedenimi mislimi in odprtimi očmi
svoje prijatelje ali se dobro držijo
ne da bi bil slep od ostrih idej
ki so v nekaj mesecih postale lesene
da sem pod njihovimi pridigami
sam podlegel in vsak trenutek lezel
za svetle barve telefonskega ekrana
pač iz navade da sem na tekočem

zdaj čutim jasno tja do dva trideset
in v mučnem a milem zatišju
negujem vztrajnost v obnošenem