Nad rušo

Izola – Isola

Iz številnih italijanskih grobov
v klasicističnem slogu
kuka plevel.
Na redkih obiskanih
se plastične rože in elektronske sveče
nikakor ne skladajo z obeliski in kipi angelov.
Občutek zapuščenosti
prekine prihod dveh grobarjev,
eden ima v ustih čik.
Strokovno si ogledujeta grob in
z lopatama označujeta mesto izkopa.
Ima me, da bi se kot Hamlet
pošalil z njima
in pregnal puščobni duh,
a se zavem,
da nisem princ,
še manj Shakespeare.

Pokopališče Stadion

Še nikoli me ni spreletel takšen srh
kot na sarajevskem pomožnem nogometnem igrišču,
spremenjenem v pokopališče.
Skupni imenovalec na nagrobnikih so letnice smrti,
letnice rojstva krvnikom niso bile prav nič mar.
Naproti mi pride svojec,
ki me prijazno pozdravi.
Odzdravim mu z občutkom sramu.
Samo upam lahko,
da me nima za zvedavega turista,
kar do neke mere tudi sem.
Da sem pesnik,
navdahnjen z grobovi,
ni kdo ve kakšno pojasnilo,
uteha pa bržkone tudi ne.
Hitro odidem.
Lučaj stran
tudi razpadajoča športna dvorana Zetra
priča o jalovosti olimpijskega miru.

Riga

Ko hodim
med grobovi
na gozdnatem pokopališču,
se počutim kot Janko brez Metke.
Občutek imam,
da bom vsak trenutek
pred seboj zagledal
hišico iz medenjakov,
zato začnem pri priči
brskati po nahrbtniku,
da bi našel piškot,
ki sem ga dobil
ob jutranji kavi,
in si označil pot nazaj.
Večina spomenikov nima
letnic rojstva
niti letnic smrti.
Popade me strah,
da sem ostal ujet v brezčasju.
V resničnost me povrne
vreščanje vran,
ki ni prav nič prijazno.
Zavem se, da nisem Janko,
da gozd ni zaklet,
ker je v njem toliko križev,
da bi mi vrane rade povedale,
da se nimam česa bati,
da se iz vsake smrti rodi
novo življenje.