Onkraj človekocentričnosti.

Pisanje poezije me je marsičesa naučilo, še najbolj pa tega, kako biti potrpežljiva sama s sabo.

Jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje.

Petnajst metrov novega cestišča krajšajo, da popravijo naklon.

Samoto predstavi v vsej njeni večplastnosti in razgibanosti – samota ni le osamljenost, ampak predvsem možnost pristnega bivanja s samim sabo.

V vsej mnogoplastnosti predvsem ne gre spregledati pronicljivega feminističnega poudarka, zavezanosti (zgodovinski) ženski, tudi lezbični izkušnji.

Vsak Slovenec, starejši od tridesetih let, lahko vidi to hišo, to pohištvo, te ploščice, te preproge, lahko vonja ta vonj in skorajda začuti hrapavost sten na konicah prstov.

Pulj

Marina je ″samba de las naves″ –
vrvi držijo mesto,
da ne potone v filmski strasti.
Kolosej je začaran kraj:
sprana kri na ruševinah
in japonske kamere.
Napenjam strune čez ladijske boke.
Kitara je vlak brez postaje.
Drevored je sto let staro poletje in slutnja nevihte.
Neonske žile svetijo skozi pozlačene katakombe.
Kamnite mačke mi ližejo podplate, ko sem sončna ura.
Ni Vergilijeve sence.
Skozi lobanjo jadrajo galebi in vojna je daleč.
Vse moje vrnitve bojo valovite.Preberi

Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.

Naše misli / so kot miške, / ki po kleti iščejo / strupene kroglice.