Nihče te ne bo silil s sokom in napolitankami
Rok Vilčnik rokgre
To ne bo nikoli tvoja hitrost
Občutljiv delček si –
viskozno vlakno časa.
Sumiš, da nisi resničen,
a vse, kar veš, je to:
da ne potuješ ti,
ampak te nekaj nosi.
Zato se sproščeno namesti.
Nevidni volan
bo že obrnil
tvoje roke.
Neutemeljeno pričakovanje
Nekoč boš moral
v njegovo stanovanje –
sprazniti omare
in ga urediti.
Tiho bo.
Nihče te ne bo silil
s sokom in napolitankami.
Takrat boš vesel tistega vonja,
ker bo vsaj nekaj prisotno:
sivka od oblačil,
vlaga od starosti.
Našel boš škatlo fotografij,
ki ti jih je bilo tako tečno
gledati z njim.
Tvoja bo na vrhu.
V štrikani jopici in kapi
stojiš ob sankah
in jočeš.
»Rad si jokal brez razloga« –
se spomniš njegovih besed.
Preletiš nekaj pisem.
Nekoč je verjel v ljubezen.
Šele zdaj vidiš,
kako sta si podobna.
Zadnja so tista,
ki si mu jih ti pisal iz vojakov—
kot da bi bilo
eno samo.
Zunaj se bo začel
spuščati mrak
in nekje bo zatulila
policijska sirena.
Jutri pridejo prvi kupci.
Rosi.
Ko si na ulici,
se še zadnjič obrneš.
Tema je na oknu.
Kaj si pa pričakoval?
Da bo večno živel.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.