Leticija in Silvester
Dramska skica
Rok Vilčnik rokgre
PRIJATELJSTVO
Leticija: Leticija in Silvester. Kako romantično.
Silvester: Zakaj si združila?
Leticija: Da vidim, če paševa skupaj.
Silvester: In?
Leticija: Čudovito. Kakor naslov otroške knjige.
Silvester: Ali pa v cirkusu: Pozor! Pozor! Cenjeno občinstvo, dame in gospodje, mali in veliki, suhi in debeli, prisotni in odsotni! Danes je veliki dan. Tuš! Kajti danes vam, ja, danes vam v svojem cirkusu Il grande cuore predstavljamo velika virtuoza cirkuških višav, neprekosljiva mojstra hrepenenja in drugih nihajočih pripomočkov, vrhunska telovadca: tuš!: Poskočna Leticija in Leteči Silvester! Aplavz, dame in gospodje! (Zaploska.)
Leticija: (Se smeji in ploska.) Bravo! Bravo! Danes, še posebej za vas, moji dragi, bosta prvič v zgodovini človeštva in drugič v zgodovini cirkusa izvedla trinajstkratni štrlup unklungen trlup skok!
Silvester: Smrtno nevaren!
Leticija: Smrtno nevaren tudi za navzoče!
Silvester: Aplavz, dame in gospodje! (Oba ploskata.)
Leticija: Bravo! Bravo!
Silvester: Bravo! Bravo!
Leticija: Že od nekdaj sem si želela nastopati v cirkusu.
Silvester: In jaz, da bi bil klovn. Da bi se ljudje smejali, smejali, smejali … (Vse glasneje.)
Leticija: Psst!
Silvester: In na koncu počili od smeha.
Leticija: Se razpacali po šotoru.
Silvester: Čistilke bi jih po predstavi sestavljale in se motile, tako da bi nastale kaj čudne prikazni. Otrok starec, debeli suhec, grd lepotec, nežni grobijan …
Leticija: Tete z brado ….
Silvester: Saj to že je, saj to že je!
Leticija: Gasilci s čelado.
Silvester: Saj to že je, saj to že je!
Leticija: In policaji z brki …
Silvester: No, to pa je prvič …
Leticija: In vojaki z rožami!
Silvester: Ja kaj takega pa res …
Leticija: Pa dve riti skup zašiti, tri glave, pa nobene prave, gospe s tički in gospodje s prsmi.
Silvester: Kar v cirkusu bi ostali in kazali bi jih gledalcem kot največjo atrakcijo. In ti bi se smejali, smejali, smejali …
Leticija: Dokler še njih ne bi razneslo.
Silvester: In na koncu bi ostal le jaz – normalen.
Leticija: Potem bi bil ti atrakcija. Poglejte to ostudo, dve roki ima in samo eno glavo. Ogabno! Glej, glej, na vsaki strani po eno uho! In en sam nos. Fotografiraj ga!
Silvester: Vedno sem si želel biti klovn.
Leticija: Saj si.
Silvester: Misliš?
Leticija: Poskusi.
Silvester: Ne vem …
Leticija: Daj, Silvester. Zame.
Silvester. Prav. Ime imam že dolgo. Žalostni klovn Federico.
Leticija: (Se nasmeji.) Pa si res žalosten.
Federico: Še enkrat. (Svečano oznani.) Žalostni klovn Federico!
ŽALOSTNI KLOVN FEDERICO
Federico: Nikjer žive duše. Le jaz in moje srce. Srce! Ta zaganjajoči pes, ki laja na vse in vsakogar. Le kam letijo vse te ptice? V toplejše kraje, na jug. Sneg voham in nebesa. Najprej bo snežilo, potem cvetelo, nato dehtelo in zatem odpadlo; in spet bo sneg. Da, vrti se ta naš svet.
Srce je pes
in pes je srce,
ali je v glasu
čutiti bolečino
ali ne?
Vprašam zvezde,
če rade so same,
in leva je lepša od desne,
kakor se vzame.
Burja, burja,
piha po cestah,
čas je za balone,
veter in prah.
Sto in sto let
bomo še čakali,
da le leteti
po širnem nebu
bi znali.
Žarek prijatelja sonca
napihne mi pamet,
kaj je bit bolje:
hudournik al’ žamet?
Cirkus, cirkus,
prihaja v mesto!
Daj, postavi
na cesto nevesto.
Se okna smejijo,
se vrata režijo,
majejo strehe
in gorovja valovijo.
Ljudje – ljudje!
Domov si želijo.
Skrivnost. Skrivnost! Kaj je to: skrivnost? Tisto, česar ne vemo, to kar le slutimo? Ali pozna kdo vse skrivnosti? Tega ne bomo nikoli izvedeli – je skrivnost.
Nekoč je živela uboga ulična pevka. Uboga, ker je imela samo en zis, in še ta ni bil bogve kako izbočen. Ampak pela, pela pa je čudovito. La, la, la, la! Njen glas je bil iskren, tako ga opišem. Še vrabci so jokali in golobci so prenehali jesti. In takoj, nekaj časa za nekoč, je Marie Polovička, tako so jo klicali, spoznala harmonikarja Jeana, ki imel je samo eno modo. Njega so klicali preprosto: Jean, si jo dal na stran? Ljubezen pristaniščnih beznic in uličnih popevk se je rodila, drobna lučka vseh lučk, a dovolj močna, da osvetlila jima ves je svet. On je igral in ona pela. Bolj pijana kot sita, še kar lepo sta se imela, dokler, dokler, dokler! Dokler Marie Polovička ni s Črnim Franzem dimnikarjem jo ucvrla. Za piškave uhane in debele goste brke se je dala pretentati in za … gumb sreče – sajast ter štirikrat preluknjan, zbledel pa kakor življenje, ki se z vsakdanjostjo otepa. A ujel jo je Jean moški in jo vprašal: Kaj, Marie, kaj ima on takega, česar jaz nimam?
Jajce! Mu je odgovorila. In s steklenico ji razklal je glavo. Vendar doktor Mazač jo reši nemudoma – poceni in kakovostno, le da brez nosu ostane Marie Polovička in že beži proč kot ptička, kot ptička! V novo! Življenje! Če je kaj takega še v zgodbi sploh mogoče?
In nato kar dva dojenčka je rodila, ki klicali so ju za dvojčka. Pa ne za dolgo, ker eden je prav hitro šel. Samo en zis, reva mogla ni obeh dojiti. Zato pa ta, ki je ostal, imel le eno modo je in dva … saj veste. Ženskam je prav čuda delal, a grd je bil kot od hudiča zadnja plat. In s svojo mamo, polovično pevko, je imel cel kup otrok. Pravijo, da tako so opice nastale. Ja vrti se ta naš svet!
In koder stopi noga
stopi tudi druga
in koder se proda ljubezen
se proda še duša
a kdor ne verjame mi
naj le poizkuša!
Pssssst! Nikomur povedat. Tukaj izdajamo skrivnosti. Tako kot tisto, da je neki moški psa ugriznil in je pes potem od vodenih koz poginil. Še prej se je spečal s sosedovo kuzlo, pes, ne moški, da je reva potem male koze skotila. In tista skrivnost, ki to sploh ni. Pa tista, ki še pride in je še ni. Vse te bi nam lahko toliko pomagale. Kot tista o smrti … ops, to ne sodi sem, v to debato. (Pripelje se Leticija na kolesu in kroži okoli njega.)
Leticija: Federico! Federico!
Silvester: Moja prijateljica mala!
Leticija: Kaj bo dobrega, Federico?
Silvester: Vse, vse bo dobro.
Leticija: Ali res, Federico?
Silvester: Seveda! Seveda!
Leticija: Povej, Federico, si srečen?
Silvester: Sem. In ti?
Leticija: Kako lep dan. Trinajst dni pred zimo smo.
Silvester: Da. Sneg se voha.
Leticija: Sneg in smrt.
Silvester: Smrt smrdi.
Leticija: Smrd smrti. Kakor komu, kakor komu.
Silvester: Življenje, smeh, veselje!
Leticija: Nekdo bo postal leseni mož. Ali veš, Federico, kaj je leseni mož?
Silvester: Mož iz lesa?
Leticija: Ne, Federico! Mož v krsti, mrtvec. To je leseni mož. Ha, ha, ha! (Leticija se ustavi.) Izvoli. Boben sem ti prinesla.
Silvester: Hvala. Tudi jaz imam nekaj zate. Izvoli. (Federico ji da kamen.)
Leticija: Kamen! Hvala, že dolgo sem si ga želela.
Silvester: Kamen za fračo.
Leticija: Zaigraj.
Obaskupaj: Ta ta! Ta ta! (Korakata. Federico igra na boben.)
Ta ta! Ta ta!
Taratatatata!
(Vse hitreje dokler ne padeta.)
Ta ta! Ta ta!
(Smejita se iz srca.)
Leticija: Federico! Ta ta! Ta ta!
Silvester: Ta taratatatata! Ta ta!
Leticija: Ta, ta, ta! Federico, Federico! Ta ta! Ta ta! (Utihne.)
Silvester: Ta, ta, ta … Kaj je?
Leticija: Moj žalostni klovn. Si me pogrešal? (Tišina.) Močno?
Silvester: Tako, tako.
Leticija: Kako tako?
Silvester: Tako, tako.
Leticija: Veš, kje sem bila?
Silvester: Ne.
Leticija: Poglej me, kadar govorim s teboj. Veš, kje sem bila?
Silvester: Ne vem.
Leticija: V Zavod so me vtaknili. V Zavod. Grozno je bilo. Ne obračaj se vstran. Si še vedno moj prijatelj? (Tišina.) Tako sem se bala zate. Da me boš pozabil. Saj me nisi? Reci, da me nisi.
Silvester: Nisem.
Leticija: Menda ni bilo tako slabo. Vsak je lahko, kar želi, in počne, kar se mu zljubi.
Bil je mož, ki vse dneve ni počel drugega kot paral noja. In nam znova in znova to tudi dal vedeti: da para noja, para noja, para noja …
Spoznala sem kapitana vesoljske ladje. Ves čas je brnel z ustnicami in cvilil v ovinkih. Potem je vstal, napravil par zelo počasnih korakov po prostoru in izjavil: Da je to pač mali korak za njega, za večino ljudi na Zemlji pa ogromen. Bila je gospa, ki je lovila muho. Nekega dne jo je končno ujela in mi jo pokazala – bila je res velika. Potem je šla domov, kjer je zabingljala.
Neki mlad fant je neprestano ponavljal, da on ne bo dihal tega zraka in naj mu prinesejo drugega, po njegovem receptu, ki pa ga je ljubosumno skrival.
Silvester: In ti? Kaj si ti počela?
Leticija: Z balonom sem se vozila. Malo strah me je bilo same tam zgoraj.
Silvester: Danes zjutraj sem ga videl, balon, tam zgoraj.
Leticija: Res? Kakšen je bil?
Silvester: Rumen kot sonce in velik kot hiša.
Leticija: Nisem bila jaz.
Silvester: Zdaj to vem.
Leticija: Škoda, da nisi imel frače.
Silvester: Škoda.
LJUBEZEN
Leticija: Silvester, moj ljubi Silvester, koliko stane dandanes življenje? Koliko pride sreča na vsej tej razriti poti? Vedo knjige? Vedo pesmi? Vedo modrinjaki znanstveniki? Morda vedo stoletniki? Morda umrli? In morda nihče. Življenje vržeš in se zakotali, nagiba se zdaj na eno, zdaj na drugo plat. Tako prej ali slej konča v jami.
Silvester: Želim umreti nenadoma. Da se bom le še zdel. Da bom le še kot drobna sapica spomina pojenjaval zmeraj bolj in bolj, dokler še sam ne pozabim. In ko bom umrl, naj me raztresejo po tvoji večerji. Pojej me, moja mila. In ko »podreš kupček«, izpustiš mojo dušo v prostranost.
Leticija: Jaz pa nočem, sploh nočem umreti, čeprav se včasih zdi drugače. Ampak tisto je bolečina.
Silvester: Skupaj bi nama bilo tako lahko.
Leticija: Poskusiva.
Silvester: Se obesiva?
Leticija: Joj, ko pa je tako grozno, če se ti zlomi tilnik.
Silvester: Imaš prav. Vse to je povezano z bolečino. Plin, bi rekel, da je najprimernejši. Ali pa si poreževa roke. Drug drugemu. To se mi zdi zelo lepo.
Leticija: Lahko si narediva slastno večerjo, se ljubiva in potem …
Silvester: … nikoli več.
Leticija: Brrrr, kar strese me. Zdaj si ti moj razlog. Če kdaj ostanem sama, vem, kaj bom naredila.
Silvester: Kaj?
Leticija: Pojma nimam. Enostavno sploh ne vem, kako bi, kako je sploh mogoče.
Silvester: Če ni mene, tudi tebe ni. Tako je to. In če tebe ni – ničesar ni.
Leticija: Si kdaj pomislil, da sem jaz smrt?
Silvester: Velikokrat.
Leticija: In?
Silvester: Si. Ti si moja smrt.
Leticija: Spet te ljubim.
Silvester: Spet in spet in spet!
Leticija: Vrti se mi.
Silvester: To je zemlja.
Leticija: Ne, to so zvezde. Vidiš, tukaj je razlika med nama. Ti si na zemlji.
Silvester: A vendar segam.
Leticija: Vidiš, tukaj je razlika. Lebdim.
Silvester: Rešil te bom.
Leticija: Nervozna postanem, ko tako govoriš.
Silvester: Bom.
Leticija: In me prav duši.
Silvester: Ti grem po škatlico?
Leticija: Ne, ne bom jih več jemala. Nazaj bom morala.
Silvester: Kdo je rekel? Ne dam te.
Leticija: Oni.
Silvester: Kateri oni?
Leticija: Oni v moji glavi. Ne razumejo srca. Srce razume le tebe. Oni pa ne razumejo. Pravijo, da bom morala oditi.
Silvester: Zakaj?
Leticija: Ker sem preveč srečna.
Silvester: Ubijva se skupaj, ubijva. Tam je vse drugače, lepše. Tam jih ni. Tam bova eno.
Leticija: Tudi tukaj sva eno. Zato tako boli.
Silvester: Potem se ne moreva ločiti.
Leticija: Moreva. Sladkost bolečine je v izviru pretrgane sreče, sem nekje prebrala, slišala ali si izmislila. Sladkost tvojega poljuba je v najinem slovesu. Ne morem imeti toliko. Nisem navajena.
Silvester: Vse, prav vse lahko imava. Ljubezen nama daje pravico biti pohlepna in sebična. To je najvišja zapoved. Ni ga boga, ki bi se mogel s tem primerjati.
Leticija: Je pa resnica.
Silvester: Resnica, neresnica, laž.
Leticija: Resnica, da ne morem biti več s teboj, ker se bom kmalu spremenila.
Silvester: V kaj se boš spremenila, Leticija?
Leticija: V metulja, Silvester. Metulj bom. To sem si vedno želela. In tako blizu sem. Le ti še mi stojiš na poti.
Silvester: Mislil sem, da me ljubiš.
Leticija: Ne, ne ljubim te. Ker temu kar, jaz čutim, se ne reče ljubezen. Ampak nekaj več, veliko več, neko čisto novo stanje, za katerega sploh ni besede, ki bi se izoblikovala v misli in spolzela skozi usta v pomen. To ni ljubezen. Ljubezen je le največji približek temu, kar me preveva. In jaz temu pravim … le tvoje ime.
Silvester: Potem bom tudi jaz metulj.
Leticija: Saj si že, moj ljubi Silvester. Ker si svoboden.
Silvester: Odkar imam tebe, imam sladko svobodo nenehnega pričakovanja. Vse, kar sem jaz, si ti.
Leticija: Drugače je – jaz moram proč. Takšna, kot sem, sem zapletena, kot sviloprejka, v svoje utvare in strahove. Takšna sreča sem in tako trpim. Ker te imam.
Silvester: Ali ni lepo trpeti?
Leticija: Vidiš, zato.
Silvester: Saj je še čas.
Leticija: Zame ne. Neozdravljivo bolezen imam. Nemir. To izhaja iz ljudi. In če ne pojdem, znorim.
Silvester: Urok te drži. Zdaj vem.
AFRIKA
Silvester: Afrika. Dolga noč brez spanca. Na obzorju vzhaja peščeno savansko sonce. Žari v vse večjih krogih, ki se razpolavljajo čez horizont in počasi odkrivajo dogodek. Star lev ponosnega in premišljenega koraka zapušča še pravkar znova raztrgano mrhovino, ki niti krvava več ni. V senci starega brezlistnatega drevesa, ki le z rogovilami pokriva ožgano travo, najde svoje zatočišče.
Sloni se vznemirijo.
Lovec stopi na tla. Pogled mu zatava. Zbere ga in pljune. Ptič na drevesu se splaši in s predirljivim krikom odleti. Svetloba zatrepeta v svarilo. Lovec je črta. In lev pod drevesom mu nakloni zaspani pogled.
Kaj hočeš, tujec?
Lovec si pomakne klobuk na tilnik, obriše s čela pot in spet pljune. Na škorenj. Skomigne z rameni in dvigne puško. Lev ga nepremično gleda. Črna luknja cevi se sklada z razmakom med očmi zverine. Lovcu se zdi vse večji in večji, bliže in bliže. Dokler … lev ne obrne glave. Lovec zakolne. Pogled veličastne živali zajame horizont. Gazele v daljavi so prehitre in njegove šape prepočasne. Strese z grivo in se vrne k lovcu. Ta trmasto meri. V daljavi zatrobi slon – nekam otožno. Strel!
Leticija: Ne!
Silvester: Človek in žival se nepremično gledata. Beg antilop. Prestrašene drvijo prav v smeri proti lovcu. Pred džipom se čreda preusmeri. Odvihrajo proti soncu, ki je že na nogah. Lovec spusti pogled in orožje. Lev je kip. Lovec nakrmi puško z novim nabojem. Revolver ima za pasom in do kolen segajoče usnjene škornje. Ko znova nameri, lev že leži. Iztegnjen na zemlji, nepremično zroč v lovca.
Sem ga.
Pomisli ta.
Pripelje se z džipom do trupla in ga s pomočjo škripca zvleče nanj. Na kopito puške zareže dvajseto črtico. Odpelje se. V kantini bo veselo. Smehlja se. Dokler se po nekaj kilometrih ne obrne, in kri mu zaledeni v žilah. Truplo leva se je spremenilo v mladega fanta, kakšnih dvajsetih let, s prestreljeno glavo in globokimi žalostnimi očmi, ki strmijo v cev puške, položene preko zadnjega sedeža. Lovec ustavi vozilo in zgrabi za puško. Nič se ne zgodi. Le oči se iskrijo, kakor žive sledijo puškini cevi. Mož se prime za potno čelo in zagrize v ustnice. Neka ptica prijadra mimo in zakriči. Lovec se zdrzne. Skloni se k fantu in mu zapre oči. Nato vstane in ga porine z džipa. Top udarec in spet odprte oči. Strmo so uprte v lovca. Zadnji del džipa je ves pomazan z krvjo. Topot črede velikih živali se oglasi nekje v bližini. Džip se odpelje in z njim se odpeljejo tudi oči.
Zakaj jočeš?
Leticija: Ker je tako lepo jokati. Zame je solza lepša kot smeh. Smeji se lahko vsak, jokati pa ne more vsak.
Silvester: Ampak kakšen vzrok?
Leticija: Tepček. Jočem za tvojim levom in tvojim lovcem. Jočem, ker včasih sneži namesto pomladi in včasih cveti namesto snega. Jočem, ker se roža odpre in tudi ovene. Jočem, jočem, ker sem tako žalostna v sebi, da bi lahko umrla, ker ne vem kaj je vse to okoli mene in ker se mi zdi, da sem z drugega sveta. S tega drvečega že ne. Jočem, ker živim tuje življenje in ker imam tebe.
Silvester: Moja mala punčka. Ne joči več, princeska moja. Mene imaš.
Leticija: Vse imam.
Silvester: Veš, kako se je končala zgodba?
Leticija: Kako?
Silvester: Lovec je spoznal, da nikoli več ne bo mlad.
Leticija: Nehal je ubijati?
Silvester: Ne. Postal je dober človek.
PISMA
Vsako nasprotje tišini naj bi bila sreča.
Leticija je umrla.
Ne tako prav. Le odšla je – proč – od mene. Nisem kriv in ne ona. Ni kriv svet in ne usoda. Nikogar ne gre kriviti zato, ker živi. Ker enostavno živi, ne moreš nikogar kriviti. Pa če še tako slabo in neumno. Koga naj kriviš?
Ko pa je bog le človek v rezervi. Vedno pride prav, ko nas bolečina upogne.
Leticija je odšla?
Razumete, zakaj?
Če bi bila ostala, bi bila kriva. Jaz, in ona pred menoj. Človek si je sam naložil krivdo, da mu ni treba razumeti svojega mučenja – absurda obstoja.
Ali imam še kakšno tako Leticijo v sebi? Ali ni ljubezen le privid nas samih in ali ni le ena sama duša na tem svetu z nešteto tipalkami? Ali je nekje snov, iz katere je vsakomur mogoče sestaviti par? Ali ne rušimo, le rušimo? Leticija.
Ljuba moja deklica, moje poslovilno pismo je tako kratko. Saj ga sploh ni. Ker … čemu slovo, ko pa sva za vse večne čase. Ali te ni prav to upogibalo ves ta kratek čas, ki si ga namenila našemu svetu in drobec meni? Ali ni, zdaj skušam razumeti, tvoja drugačnost bila v istosti nas vseh, ki si jo ti tako močno popolnoma razumela? Vem, da nisi zato ušla, da bi mi prikrajšala bolečino, ne, tega si se veselila.
Človek v strahu, da znori, nori. Vem. Ali je kaj bolje, ko si enkrat tam?
Leticija, moja mila. Pustila si mi ta dvom, ga vcepila. Dvom do sveta. Samo tvoja pot je prava.
Te zabrisane pokrajine mojega uma …
––––––––––
Dragi Silvester,
upam, da zmoreš dojeti, kaj ti pišem. Odkar so te odpeljali, mi je bolje. Vpisala sem se nazaj v šolo in videla sem mamo. Pravi, da se lahko vrnem. Tudi tablet ne jemljem več. Žal mi je, in … moraš mi verjeti, zelo zelo hudo, da si zašel tako daleč vame. Jaz bi morala biti tam, kjer si zdaj ti. Ne vem, in še enkrat, oprosti mi, da sem nekoč tako zelo uživala v bolečini. Tvoj napad me je zelo prestrašil. Se spomniš vsega, kar sva se pogovarjala in skušala dojeti – te zabrisane pokrajine uma … Ampak vseeno, najina ljubezen, vem, je prispodoba za mir, srečo … ne morem več, jočem …
––––––––––
Leticija,
Čakam te.
––––––––––
Moj žalostni klovn Federico,
kako sem neumna. Ubežala sem norosti, da. Ampak kakšni norosti. A je kje večja norost, kot je ljubezen? Močnejša? Saj ne vem, ali sem bila prej nora ali zdaj? Vem, samo, da te pogrešam. Hitro bom doma.
––––––––––
Jutri … jutri, Leticija.
––––––––––
Danes, Silvester.
URADNO POROČILO
Iz priložene korespondence je jasno razvidno, da sta bolnika že od vsega začetka vso reč skrbno načrtovala. In res nam ne more biti jasno, kako to, da ni že prej nihče na to polagal pozornosti. Saj je iz vsega podanega materiala zlahka razvideti, da je dotičnega pacienta in pacientko vezalo nekaj čustveno zelo napetega, kar se je v prihodnosti nujno moralo razviti v nekaj tako negativnega, kot se tudi je. Svetujemo vam in nujno ukazujemo, da strežnika, ki je vse skupaj videl na lastne oči, kot je sam dejal, strogo zadržite na opazovalnem oddelku in po možnosti vso zadevo prijavite kriminalistični službi, katera naj vse skupaj zelo diskretno preišče, ter nam takoj podajte njihove izsledke. Sledijo tudi kadrovske spremembe. Nikakor pa ne moremo sprejeti, in jo tudi avtoritativno in absolutno zavračamo – teze, da sta bila dotična v resnici angela. Kljub njunemu jasno opredeljenemu poslovilnemu pismu ter razblinjenju v svetlobo.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.