Homo carbonensis

Elipsasti avditorij je razsvetljen z umetno svetlobo, ki enakomerno žari iz gladkega, ravnega stropa in oponaša opoldansko sonce. Udobni naslanjači, mehke preproge in blazine na vseh dvignjenih podestih so polni ljudi, ki žvečijo različne prigrizke. Vsi tisti, ki sedijo v vrstah stran od sredine, imajo na enem ali dveh ušesih elektronske naprave lijakaste oblike. Na sredini prostora, na najnižji točki, je raztegnjena velika blazina, na kateri leži šest ljudi, z glavami, oprtimi na dlani.

 

 

1. prizor

 

 

Predstojnik (iz polležečega položaja na sredinski blazini se počasi usede in odkašlja): »Dragi rojaki! Razprava se bo začela! Vklopite svoje sprejemnike zvoka, da boste lahko dobro slišali.

Po vsem prostoru zašumi od premikov rok, ki sežejo k sprejemnikom na ušesih, glave se obrnejo k sredini avditorija.

Predstojnik (s suvereno profesorsko retoriko z veliko premori): »Danes je na vrsti težko pričakovana razprava Ministrstva za antropologijo. Tematika je … Homo carbonensis (nekaj veselih vzklikov), izumrla vrsta človeka, ki je Zemljo naseljevala pred približno 3000 leti. Vsi vzroki za popolno izumrtje še vedno niso znani, znan pa je glavni končni vzrok … kot že ime pove – zažiganje fosilnih goriv, bogatih z ogljikom, kar je privedlo do katastrofalnih okoljskih sprememb. Prosim za besedo doktorja Liuja, da nam predstavi današnji razpravljalni red.

Dr. Liu (nestrpno, še preden predstojnik konča): »Da, najprej bomo razpravljali o nekaterih psiho-fizično-kulturnih lastnostih homo carbonensisa in preko njih o vzrokih za izumrtje vrste. Nato pa nas čaka zelo kočljivo vprašanje o dopustnosti metode kloniranja primerka ali primerkov te vrste, ki ga je predlagal pokojni doktor Ehutu. (Nemir v dvorani.) Torej, preprosto povedano, šlo bi za laboratorijsko vzrejo živega osebka.«

Predstojnik (žveči rozine): »Hvala, doktor Liu. Doktorica Sonita, boste vi začeli?«

Dr. Sonita (še vedno leže): »Hvala, predstojnik. Tako. Začela bi z vprašanjem o zavesti. Najtežjim vprašanjem. Ali lahko vrsti homo carbonensis pripišemo zavest in samozavedanje? To se seveda navezuje tudi na vprašanje izumrtja. Torej, ali so se zavedali, da s kurjenjem fosilnih goriv svojo vrsto in še marsikatero drugo vodijo v smrt?«

Dr. Liu (arogantno): »Odgovor že leži v vašem vprašanju, Sonita. Če bi se tega zavedali, bi to najbrž nehali početi! Pravo vprašanje je, ali so imeli dovolj napredno tehnologijo, da bi prišli do te informacije.«

Dr. Chitchulas: »Če smem, arheološka izkopavanja kažejo na to, da se je njihova tehnologija proti koncu usmerila v mikro smer. Na makro nivoju, na primer pri gradnji, obvladovanju samih okoljskih sprememb ali vesoljskih osvajanjih, so precej stagnirali, ogromno pa so vlagali v tehnologije procesiranja podatkov. In očitno jim je bilo pomembno, da so te naprave postajale čedalje manjše.«

Dr. Vedrana (smeje): »In zelo zanimiv vzporedni podatek je, da so se v istem času tudi spolovila moških homo carbonensisov manjšala iz generacije v generacijo.«

Dr. Liu (zavije z očmi): »Se lahko vrnemo na temo?«

Dr. Vedrana (živahno): »Saj smo na temi! Poleg tega pa je v zadnjih generacijah vrste močno upadalo tudi število semenčic v njihovi spermi.«

Dr. Liu: »Ampak saj vemo, da niso izumrli zaradi tega! Ubila jih je okoljska katastrofa! Vprašanje je, kaj je privedlo do nje, oziroma še natančneje, ali so vedeli, da delujejo avtodestruktivno.«

Dr. Vedrana (ležerno naslonjena na komolec): »Mogoče so samomor delali zato, ker so se jim penisi krčili!« 

Dvorana v smeh. Liu zmajuje z glavo, ostali razpravljavci se smehljajo Vedrani. Predstojnik zadržuje smeh.

Dr. Edvard: »Jaz mislim, da so se zavedali, kaj počnejo, a se niso mogli ustaviti.«

Dr. Liu (ga pogleda z zanimanjem): »Zakaj to mislite?«

Dr. Edvard: »Moja hipoteza je, da so izgubili voljo do življenja. Oziroma vsaj gon po preživetju.«

Vseh pet na blazini gleda vanj, tudi poslušalci so začeli malo manj cmokljati.

Predstojnik: »Nam lahko razložite več?«

Dr. Edvard: »Po vseh naših izsledkih, doktor Chitchulas bo to potrdil z arheološke plati, doktorica Vedrana s strani fizične antropologije, vemo, da so bili tako napredni, da so imeli tehnologijo, s katero so ugotovili, kam vodi njihovo početje. Mislim … imeli so vesoljsko tehnologijo, na Mars in druge planete so peljali avtomobilčke na daljinsko upravljanje in tekmovali z njimi, imeli so kvantne računalnike, imeli rakete dolgega dosega z jedrskim tovorom, da so si najbrž lahko instantno pošiljali jedrsko gorivo, če ga je v kakšni elektrarni zmanjkalo. No, to žal ni bilo dovolj, da bi jih rešilo, ampak še vedno. Mislim, da je bil razlog za njihovo izumrtje bolj psihološko-kulturne narave.«

Dr. Liu: »Ampak kaj točno?«

Dr. Sonita: »Ja, doktor Edvard. Kaj bi lahko povzročilo, da bi izgubili gon po preživetju?«

Vedrana se spogleda s Chitchulasom in mu pomežikne. Pridušeno se zasmejita.

Dr. Edvard: »Poglejte, njihova civilizacija je še nekaj stoletij pred izumrtjem dosegala kar zavidljive višave. Ne samo tehnološko, ampak tudi kulturno, sociološko, politično. Iz redkih ohranjenih tekstov lahko beremo o boju za enakopravnost in solidarnost, za pravično razdelitev dobrin in dela. Stavbe, ki so jih imenovali banke, so verjetno hranile velike količine njihovega menjalnega sredstva, po katerega so lahko prišli revni in vsi tisti, ki v danem trenutku niso imeli hrane ali drugih neposrednih dobrin. S tem menjalnim sredstvom pa so lahko prišli do njih. Potem – zame so ena izmed najbolj fascinantnih stvari njihovi stadioni! To so bili ogromni objekti s prostorom za tisoče ljudi in s trdimi, neudobnimi stoli. Najbrž so bili namenjeni skupinski meditaciji, ljudje so morali sedeti vzravnano in mirno ter gledati v velik osrednji prostor, kjer je bil velik vrt s pravilno pokošeno in v vzorce pograbljeno travo. In samo gledali so v to travo in meditirali. Temu so rekli zenovski vrtovi. A ni neverjetno?!«

Dr. Vedrana: »No, in?«

Dr. Edvard: »Ja, in! In po drugi strani malce kasneje v njihovi zgodovini vidimo dekadenco! Vidimo malo tehnologijo, male ambicije, vidimo verjetno zmanjšanje socialnih stikov, zmanjšanje pogovarjanja in dialoga ter povečanje pisanja in komunikacije preko računalniških tehnologij, povečanje enosmerne komunikacije, na prvo mesto je stopila želja povedati oziroma napisati svoje mnenje, svoje misli, ne pa slišati drugih …«

Dr. Chitchulas: »Kako pa to veste, doktor Edvard? Iz arheologije zagotovo ne. To so že kar močne spekulacije!«

Dr. Edvard (sedé obrne glavo k njemu): »Imeli so naprave za ojačenje zvoka!«

Dr. Liu (začudeno): »Kakšne naprave?«

Dr. Edvard: »Povejte, Chitchulas, odkrili smo, da so najbrž imeli veliko takšnih naprav. Govorili so v eno elektronsko napravo, druga naprava pa je predvajala njihov ojačeni glas. In to so uporabljali tudi, če so bili skupaj, tudi če so bili v istem avditoriju! (Val začudenja po dvorani.) Njihova logika ni bila kot naša – narediti napravo, da bom bolje slišal druge – njihova logika je bila narediti napravo, kako biti bolj glasen!«

Dr. Chitchulas: »Ampak to še ne pomeni …«

Dr. Edvard: »To pomeni, da so želeli biti slišani, kot jaz sedaj!« Z nerodnim smehom Edvardu ne uspe nasmejati ostalih. Opazi neprimernost in hitro nadaljuje.

Dr. Edvard: »Bilo jih je preveč in vsi niso bili slišani, vsi niso bili odločevalci, niso imeli demokratičnosti kot mi. Mi imamo razprave, razpravljamo, vsaka stroka na svojem področju, dokler ne pridemo do najboljšega možnega zaključka za vse. Kjer pa je več možnih zaključkov, o tistem odločimo vsi, v javnem glasovanju. Kot bomo naredili danes glede kloniranja homo carbonensisa.«

Predstojnik: »Počasi, doktor, počasi! Nismo še tam.«

Dr. Liu: »Mislim, da se ni smiselno pogovarjati o nas in našo kulturo primerjati z njihovo. Njihovo kulturo moramo gledati iz nje same, le tako bomo kolikor toliko objektivni.«

Dr. Edvard: »Še vedno smo vsi ljudje. Tudi oni so bili, in mislim, da so primerjave povsem primerne.«

Dr. Liu: »Njihova civilizacija je bila veliko bolj primitivna. Primerjati jih z nami je kot …«

Dr. Edvard: »Po katerem kriteriju primitivna?! Zdaj pa jih vi, doktor Liu, primerjate z nami in jih sodite po naših merilih.«

Dr. Vedrana (smeje kima z glavo): »Res to dela, ja!«

Dr. Liu: »Ni res! Da so primitivni, ni sodba iz naših meril, to je preprosto sodba naravnega, živega sveta. Izumrli so zaradi svojih lastnosti, sami so se uničili in ni jim uspelo preživeti. Ni jim uspelo uresničiti smisla življenja – živeti!«

Dr. Vedrana: »Tudi to je res!«

Dr. Edvard: »Rasist ste, Liu. To pa ni objektivno!«

Predstojnik (medlo dvigne roko): »No …«

Dr. Edvard (neprekinjeno): »Ni rečeno, da so izumrli zaradi svojih notranjih lastnosti. Mogoče bi mi v enakih zunanjih okoliščinah, če bi se znašli v njih, prav tako izumrli.«

Dr. Liu (razočarano dvigne obrvi): »Zunanje okoliščine so si ustvarili sami in tako umrli zaradi sebe.«

Dr. Sonita: »Mogoče bi se bilo na tem mestu pametno vrniti …«

Dr. Edvard: »Doktor Liu, me spoštujete?« V avditoriju nastopi smrtna tišina, vsi nehajo brskati po prigrizkih in se ustavijo sredi žvečenja.

Dr. Liu (zardi): »Kako?«

Dr. Edvard: »Rekel sem – ali me spoštujete? Ali me cenite kot znanstvenika in mislite, da sem normalno inteligentno človeško bitje?«

Dr. Liu (utesnjeno): »Seveda! Doktor Edvard, prosim vas, ne bodite užaljeni, saj je samo razprava.«

Predstojnik (kot bi govoril z otrokom): »Doktor Edvard …«

Dr. Edvard (pomirjeno, resno): »Ne gre za to.« (Pogleda po obrazih sogovornikov in v obraze poslušalcev.) »Gre za to, da upam, da boste ohranili to mnenje o meni, ko vam povem,« (oblizne si ustnice in vdihne) »da sem jaz homo carbonensis.«

Dolga smrtna tišina. Najprej se začne smejati Vedrana, nato Chitchulas in predstojnik, nato pa še vsi ostali. Vsa dvorana se zdaj krohota in tolče z rokami po blazinah in sedežih. Ljudje se dotikajo svojih slušnih naprav in jih ugašajo zaradi hrupa smeha. Edvard namrščeno čaka, da se umirijo.

Dr. Edvard: »Ne šalim se! Jaz sem produkt tajnega eksperimenta doktorja Ehutuja, moj genski material je popolnoma homocarbonenski, rojen pa sem bil po naravni poti, saj je umetno oplodil žensko naše vrste …«

Dr. Liu: »To ni mogoče! Grdo se šalite z nami. Doktor Ehutu vas ni mogel klonirati! Saj ste čisto enaki kot mi!«

Dr. Edvard: »Skoraj.«

Dr. Vedrana: »Vedela sem!«

Chitchulas in Liu jo čudno pogledata.

Dr. Vedrana (se zadržuje, da ne izbruhne v smeh): »Nisem ga še videla, da bi obdržal kakšno punco ali fanta za dlje časa. Očitno ima res malo tehnologijo!«

Liu zavije z očmi in spet pogleda Edvarda, Chitchulas pa se nasmehne in vanjo vrže lupino oreščka. 

Neki glas iz občinstva vpraša Edvarda, ali govori resnico, nato začne to vprašanje skandirati celotno občinstvo.

Dr. Edvard: »Res je. In zdaj, ko je ta šok za vas mimo, vas ne bo toliko šokiralo, če vam povem, da je doktor Ehutu kloniral dva homo carbonensisa.«

Dr. Vedrana: »Ooo, sranje!« (S prstom kaže na Chitchulasa in mu vprašujoče kima.)

Dr. Liu, dr. Chitchulas in dr. Sonita: »Kaj?!«

Predstojnik: »Doktor Edvard, prisežete, da govorite resnico? V imenu znanosti in skupnega dobrega?«

Dr. Edvard: »Da, prisežem. Drugi homo carbonensis je doktorica Sonita.«

 

 

2. prizor

 

 

Majhna, temna sobica, vsa v lesu. Debela in mehka rdečkasta preproga pokriva celotna tla. Sonita sedi na tleh, naslonjena na steno zraven okna, zre v tla in si poka prstne členke, Edvard je naslonjen na masivna lesena vrata in nanja prislanja uho.

Dr. Edvard: »Zdaj so zaključili obravnavanje prehranskih vzrokov za izumrtje civilizacije. Izglasovali so, da je velika verjetnost, da je k izumrtju vrste pripomoglo dejstvo, da so spreminjali rastlinske vrste tako, da niso več imele semen, in med obdobjem velikih okoljskih sprememb potem niso imeli dovolj hrane. Omenjali so še neki fenomen fast food, ki ga ne poznam in ki naj bi tudi pripomogel k njihovemu zatonu. Mislim, da se mnenje bolj nagiba k temu, da niso bili preveč inteligentni in da niso premogli visoke stopnje samozavedanja …«

Dr. Sonita: »Se ti ne zdi nezaslišano, da so naju zaprli sem in da razpravljajo brez naju?«

Dr. Edvard: »Da, toda moraš jih razumeti …«

Dr. Sonita: »In ne da bi preverili, ali sva res homo carbonensisa!«

Dr. Edvard: »Pssst! Zdaj začenjajo razpravo o tem, kaj storiti z nama, če se res izkaže, da sva.«

Sonita ga bledo in brezizrazno gleda v obraz. On počasi odmakne glavo od vrat, požre slino in stopi bliže Soniti.

Dr. Edvard: »Sonita, pobegniva, preden se odločijo!«

Sonita se zdrzne in ga zaprepadeno pogleda.

Dr. Sonita : »Da bi bežala kot kakšna športnika? Kaj ti je?! To ni v skladu z našo tradicijo dialoga. Ali tradicijo konsenza. Pogovoriti se moramo, predstaviti argumente. Doseči moramo konsenz, najboljši za vse.«

Dr. Edvard: »In če bo ta konsenz, najboljši za vse, terjal najino smrt?«

Dr. Sonita (užaloščeno): »O čem govoriš?! Nikoli ne bi prišlo do tega! Ne bi naju ubili!«

Edvard stopi še bliže, poklekne na tla pred njo.

Dr. Edvard: »Ampak konec koncev ta tradicija dialoga in konsenza niti ni najina. Njihova je. Midva sva druge vrste. Pojdiva ustvarit ali odkrit najino tradicijo!«

Dr. Sonita (sumničavo): »Doktor Edvard, od kod pa vam takšna volja do življenja? Rekli ste, da je pripadniki vrste homo carbonensis niso imeli.«

Dr. Edvard (se nasmehne): »Na koncu njihove civilizacije je niso imeli. Dolga tisočletja prej so jo očitno morali imeti. Midva pa sva, tehnično gledano, na začetku nove civilizacije. Polna moči sva!«

Prime jo za dlani in jo stisne. Sonita zre vanj, nato pa odkima.

Dr. Sonita: »Edvard, tole je preveč zame, jaz se ne počutim nič drugače. Oziroma popravek. Počutim se zelo zmedeno in čudno. Ne počutim pa se kot druga vrsta človeka. Ne čutim svoje identitete.«

Edvard se usede poleg nje in se nasloni na steno.

Dr. Edvard: »Ali nisi nikoli čutila, da si drugačna od ostalih? Že v otroštvu? Nisi čutila tega žara, te notranje sile, ki te je vlekla drugam?«

Dr. Sonita (omahujoče): »Ne vem. Mogoče. Ne vem. Ti si to čutil?«

Dr. Edvard: »Sem, ja. In čutil sem tudi, da si ti drugačna. Čutil sem, da sva na neki neznan način povezana, da sva …«

Prestraši ju trkanje po vratih.

Predstojnik: »Odprita, prosim.«

Dr. Sonita (šepetaje): »Kaj hočejo? So se že odločili?«

Dr. Edvard: »Ne vem, ne čakajva na to.«

Dr. Sonita: »Jaz ne morem tega! Vrgla se bom skozi okno!«

Dr. Edvard (prestrašeno): »Kaj? Ne, Sonita, vse bo v redu, poslušaj me!«

Objame jo okoli ramen. Spet trkanje po vratih.

Dr. Edvard: »Skupaj sva v tem in skupaj bova zmagala …«

Dr. Sonita (hlipajoč): »Nič ni za zmagati! Pračloveka sva, fosila! Izumrli kurioziteti, laboratorijska poskusa! Že vidim obraz doktor Liuja. Z gnusom bere sodbo, da morava kot primitivna življenjska vrsta umreti!«

Dr. Edvard: »Sonita! Ne! Ne razumem … vse bo v redu, vse …«

Predstojnik (glasneje): »Doktorica Sonita in doktor Edvard, prosim, odprita vrata, da se pogovorimo.«

Sonita ihti objemajoč svoja kolena. Edvard jo živčno boža po hrbtu in se obrača od vrat do nje.

Dr. Edvard (jecljaje): »Dobro, Sonita, dobro … Poslušaj me. Poslušaj me dobro! Ti nisi homo carbonensis! Samo jaz sem. Ti nisi! To sem si izmislil.«

Dr. Sonita (dvigne objokan obraz): »Kaj?«

Edvard prestrašeno kima.

Dr. Sonita: »Nisem? Zakaj si potem to rekel?«

Edvard jo spusti iz objema in glavo nagne nazaj, da trdo prileti v steno.

Dr. Edvard (tiho): »Ker si mi všeč. Ker sem hotel pobegniti s tabo. Ker sem vedno čutil, da sva sorodna uma. Ko sem odkril, da sem homo carbonensis, sem razumel, zakaj sem se vedno počutil drugačnega od drugih, in ker sem čutil, da si tudi ti drugačna, sem predvideval, da si tudi ti homo carbonensis. Takrat sem začel sanjati, kako bova skupaj odšla na svoje … ustvarit svojo civilizacijo. Ko sem izvedel, da nisi, sem bil razočaran, a še vedno sem te želel in nadaljeval sem s svojim načrtom.«

Predstojnik: »Doktorja! V imenu znanosti in skupnega dobrega vaju prosim, da prideta na razpravo!«

Sliši se močnejše trkanje in premikanje kljuke na zaklenjenih vratih.

Dr. Liu: »Edvard, Sonita! Odprita, če ne, bomo vdrli!«

Dr. Sonita: »Edvard, midva nisva sorodna uma, midva nisva …«

Dr. Edvard: »Ne govori tako, zdaj si razburjena, boš videla. Vse se lahko še vedno tako lepo poklopi!«

Dr. Sonita (vstaja): »Ne, Edvard, med nama ne.«

Dr. Edvard (skoči na noge in stopi prednjo): »Sorodna uma sva in še iste spolne usmerjenosti sva!«

Dr. Sonita: »Kaj?«

Dr. Edvard: »Da, slišal sem te enkrat na hodniku, ko si se pogovarjala z doktorico Vedrano, da si, tako kot jaz, analne spolne usmerjenosti. A ni to čudovito?«

Dr. Sonita (zardi): »Spolna usmerjenost je zasebna stvar! Pusti me zdaj!«

Odrine ga in stopi proti vratom, ki se tresejo od divjega razbijanja po njih.

Dr. Edvard: »Sonita, ne! Prosim te!«

Sonita stopi do vrat, prime za ključ, še enkrat pogleda Edvarda in nato odklene. Noter skoraj pade Liu in za njim še predstojnik, Chitchulas in Vedrana. Pogledajo proti oknu in vidijo Edvardovo telo, kako se vzpne na okensko polico in brez premisleka skoči v globino. Zasliši se krik, ki se nenadoma konča s topim zvokom.

Dr. Liu (jezno): »Doktorica Sonita, obsojeni ste na smrt zaradi izdaje načel naše civilizacije!«

Sonita zaprepadeno gleda v Liuja in nato proti oknu. Naenkrat se odloči in steče proti oknu. V enem skoku se vrže skozi in divje in kratko zakriči.