Bilo je nekakšno vnetje. Ampak v takih obdobjih se počutim živo. Ker sem vsrkana v sedanjost. Ali pa v obsesije, saj ne vem. Izgubim orientacijo. Ničesar več ne načrtujem. Morda celo ničesar ne pogrešam. Kot kadar potuješ brez vnaprej določene poti, brez obveznosti, brez prihodnosti. In ne veš, kje boš spala; ob kom se boš zbudila.

Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.

na primer ko mi doma / kjer mimogrede povedano živim / moja partnerka velikodušno zaupa / včasih kar brez besed / da me obožuje in ljubi / pa čeprav si objektivno gledano zaslužim brco v rit 

Sanjam o svojem telesu, / pokončnem, / sproščenem, / svobodnem.

To je namreč ključna funkcija umetniškega dela: ne to, da nosi “glavno sporočilo”, temveč da pripravi oz. je pot, po kateri lahko bralec in bralka dostopata do določene človeške izkušnje. In če govorimo o poeziji, je ta izkušnja kodirana z besedami, z mrežo njihovih pomenov, barvo, in predvsem z ritmom besed.

Proces pisanja o temah, kot je splav, poseduje brutalizacijo do te točke, da ti izčisti pisavo in se potem posledično tudi manj obremenjuješ s pokroviteljskimi in podcenjujočimi odzivi ob samem izidu knjige, ne glede na nasilje z vseh strani, ki te želi prisiliti, da izgineš. In pač pišeš stvari naprej. Četudi kot en lep pozdrav iz podzemlja. 

To je zgodba o žalovanju in ljubezni, o surovosti in neprodušnosti poznega kapitalizma. O spuščanju. Zgodba o ženski, njeni gibalni oviranosti, o luščenju, dotikanju in ljubimkanju.

Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

Toda bilo je jutro in ostal si v Ljubljani. / Tako si postrgal spanje iz svojih oči in posegel po svojih / očalih, / kot bi ostrejši vid lahko prevedel / kraval / v nekaj znosnega.

In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.

Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

Roke se nama izmuznejo / drug proti drugemu. / Rdečica mi sili v beločnice, / da morava iti, rečeva skoraj hkrati.

Slovenski klasiki v stripu Tomaža Lavriča so po eni strani mojstrski in razkošen prikaz različnih likovnih slogov in po drugi zajeten in raznolik mimohod satiričnih priredb literarnih in drugih umetniških del slovenskega parnasa, ki jih avtor brez rešpekta secira in razgalja ter iz zapovedanih šolskih učbenikov in nacionalnih kanonov naredi kratkočasno in duhovito branje domačih umotvorov, po katerih ne bo segala zgolj bolj ali manj ukaželjna mladež zavoljo obveznega čtiva in bralne značke, ampak tudi in predvsem vsi ljubitelji slovenske književnosti in umetnosti nasploh. 

Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerem so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

Ko boste naslednjič koga želeli povprašati o tem, kam se odpravlja na smučanje, vam zato svetujem, da se ugriznete v jezik. Za vsako človeško izbiro namreč ne stoji prostovoljna odločitev. Za prav vse, kar nas kot ljudi oblikuje, nam ni treba prevzeti odgovornosti – nekatere stvari se nam enostavno zgodijo.

obstaja moški ki te na neki točki v življenju seznani
s tem kaj je dobra glasba te zaznamuje te rani
enkrat pride tak moški in te pogleda in mu je
vse jasno in tebi nič je moški ki pride enkrat in
gre čeprav ostane in te razvaja ponižuje boža
pride tak moški enkrat v življenju ki te zna negovati
zna skrbeti zate in podreti kar imaš je tak moški
mogoče ostane nekaj dni mesecev letPreberi

Seveda pa obstaja tudi slaba plat celotne zadeve, namreč, bralec v nekem trenutku prispe do konca dela. Zato mislim, da lahko brez pomislekov in v imenu vseh bralcev, še posebej odvisnikov od interneta, izrazim upanje, da nam bo avtorica kmalu postregla z novim, prav tako odličnim in obenem pripovedno strnjenim izdelkom.