Ustvariti lasten ekran, kamor bodo svoj pogled lahko upirali knjigogledi.

iz vsakega dela ljubljane / lahko prideš do čolnarne / v pol ure

Zaradi tega, ker so uporabljeni čisto vsi prijemi za razgibavanje monotonosti, je učinek sicer ravno obraten.

Že mnogo let nikogar nisem imela rada na ta način.

Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Pri tem je toliko očitneje, da pripoved favorizira določene klišeje in se ujame v past pridiganja o spodobnosti.

če bi me vsi ubogali / bi bili vsi ubogi / jaz pa bi bila bog

Poezija sama ves čas teži k temu, da išče svoje mesto v družbi.

Moja soproga verjame v neznane leteče predmete.

Vsi smo verjetno že kdaj slišali, da korelacija ne pomeni vzročne povezave. A nisem prepričan, da to razliko vedno dobro razumemo.

Težko se je otresti vtisa, da intelektualci v primerjavi s šestdesetimi leti 20. stoletja danes govorijo z veliko bolj negotovega položaja.

Pridi, greva se igrat. / Slepe miši? / Ti loviš?

Čari Prage so tudi danes literarne kavarne.

Na zarošenih oknih avtobusa strmijo vanjo bebavi obrazi, njega pa nikjer.

Prehitevanje po desni je uporabna prispodoba mojih dolgoletnih nečednosti v razmerju do knjig, ki mi mežikajo z domačih knjižnih polic.

Vsi dobri pisatelji nas zapustijo prehitro, a nekateri nas zapustijo še bolj prehitro.

Na krhkih, neobstoječih nitih, ki jih v tebi tke / Ta jezik skrivnega bratstva, poezija

Sama si želim, da bi bilo podob Slovenije na Poljskem več, torej ne le ta, da gre za del bivše Jugoslavije in spomine nanjo.