Javno. Skupno. Osebno. Zasebno. 

Andrej Blatnik

Pojem javnega smo v zadnjih desetletjih zelo diskreditirali. Saj veste: ko kdo reče kultura, zgrabimo za pištolo ali slovar; ko začne govoriti o javnem interesu, se primemo za denarnice. Iz izkušenj sklepamo, da gre zanesljivo za izgovor, s katerim hoče preusmeriti kapitalske tokove bližje sebi, pa naj gre za hotelirstvo ali kulturno politiko. S pojmom javno več ni mogoče razlagati in utemeljevati ničesar, označevalec je prazen. Skozi osebno razumemo vse.

    • Čez telo

      Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas. Center za slovensko književnost, Ljubljana 2021 (zbirka Aleph)

      Aljaž Krivec

      Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

      Preberi

      4. julija 2022 | Kritika, komentar

    • S pišem vetra pišem verze

      Vid Karlovšek

      kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

      Preberi

      1. julija 2022 | Poezija

    • Nemile sočasnosti

      Politika potrebuje sodelovanje avtonomne feministične inteligence

      Renata Šribar

      13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

      Preberi

      30. junija 2022 | Esej, kolumna refleksija

    • Trznil je, odprla je oko (odlomek)

      iz prihajajoče knjige, ki bo izšla pri Cankarjevi založbi.

      Vesna Lemaić

      Prikimala je, jo razgrnila. Sestra in brat sta se zagledala v podobo na ruti. Na belem ozadju sta bila natisnjena fazan in fazanka, nekoliko skrita za grmičevjem, srečen par, zasačen med ljubimkanjem. Marici so oči ušle nazaj k poženščenemu fantu in kratkolasi punci.

      Preberi

      29. junija 2022 | Proza

    • Jama ena

      kolumna

      Esad Babačić

      Vsi smo na jami. Nosimo jo v sebi, skačemo po njej, se igramo z njo, predvsem pa nas je strah, da v njo ne pademo. Pregovor »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, je prej slaba tolažba kot pa morebitna rešitev edinstvenega totalitarizma, nizkotnega človeka, ki raje pomaga drugemu, ki pada v jamo, kot pa da bi se sam soočil s svojo.

      Preberi

      28. junija 2022 | Esej, kolumna

    • »eno samo odprto obzorje«

      Ana Svetel: Marmor. Beletrina, 2022

      Diana Pungeršič

      Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

      Preberi

      27. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Skalpel je zapel

      Hana-Uma Zagmajster

      Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

      Preberi

      24. junija 2022 | Poezija

    • Čas nesorazmerno povečane sedanjosti *

      Iva Božič

      Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

      Preberi

      23. junija 2022 | refleksija

    • S(po)tik

      Vinku Möderndorferju

      Tinkara V. Kastelic

      Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

      Preberi

      22. junija 2022 | Poezija

    • Mensa in corpore sano

      uvodnik iz prihajajoče številke revije Literatura

      Ana Marwan

      Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

      Preberi

      21. junija 2022 | Uvodnik

    • Pisava, posameznik in družba

      Dijana Matković: Zakaj ne pišem. Cankarjeva založba, Ljubljana 2021

      Silvija Žnidar

      Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

      Preberi

      20. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Požigalec

      odlomek iz romana "Titov sin", ki v kratkem izide pri založbi Goga.

      Andraž Rožman

      Danes za spremembo častim jaz. Častim ti mesto na tejle zeleni klopci in prvi poskus, da nažicaš za liter vina. Hahaaaaa. Ne glej me tako zabodeno. Tukaj, ja, tukaj nasproti hiše pravice sem preživel najhujši čas. Ti bom razložil, zakaj sem pristal na betonu, pokrit s kartonom. Imel sem vsaj dobro družbo.

      Preberi

      17. junija 2022 | Proza

    • Ne govorit psihiatru v metaforah!

      iz revije Literatura 371

      Davorin Lenko

      Večkrat te kontaktirajo neznanci ali polznanci in te povprašajo o tem, kako uspeti kot pisatelj, kako napisati dober tekst in, še pomembneje – tako oni –, kako čim hitreje objaviti napisano delo pri po možnosti čim večji založbi. In ti se znajdeš v skrajno neprijetni situaciji, saj moraš ohraniti nivo profesionalizma – ali pa vsaj njegovo iluzijo –, obenem pa si nekako zavezan, da poveš resnico, torej: da ni pravil, ni enačbe in da ni univerzalnega nasveta.

      Preberi

      16. junija 2022 | Esej, kolumna

    • Potovanje

      Mateja Polona Wallas

      Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod.

      Preberi

      15. junija 2022 | Proza

    • 308. člen kazenskega zakonika, kolokvialno imenovan meja

      kolumna

      Lara Gobec

      Zame je poezija revolucionarna ravno v tej arhitekturi, postavitvi življenjskega prostora, ker ima vso sposobnost, moč, zamenjati brleč zaslon, zamenjati pisane bonbone na ekranu, ki sinkopirano padajo v vrsticah. Po ljudeh posega v intimi njihovih sob, v tistih kotih, kamor ne zaidejo niti njihovi bližnji.

      Preberi

      14. junija 2022 | Esej, kolumna

    • Ženska želja na bazarju glasov

      Perumal Murugan: Delno ženska, Cankarjeva založba, Moderni klasiki, 2021. Iz angleščine prevedla Irena Levičar.

      Ana Lorger

      Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja.

      Preberi

      13. junija 2022 | Kritika, komentar

    • Cikel o emancipiranosti

      Ema Odra Raščan

      Ko me je bilo / najbolj strah, / sem se skrila. / V tem neizmerno / neemancipiranem / dejanju sem se / spoznala.

      Preberi

      10. junija 2022 | Poezija

    • Sanje nič ne stanejo

      Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih. Prevod: Tatjana Jamnik. KUD Police Dubove, 2021 (Eho)

      Sanja Podržaj

      »V nadlogah, stiskah, večnem pomanjkanju se najbolje sanjari. Sanje nič ne stanejo in se včasih izpolnijo.« Hrepenenje prežema poetične novele, ki gradijo triptih o osamljenosti in nenehnem iskanju pravega doma ter življenjskega smisla. Želja poganja delovanje protagonistov, a je zanje hkrati pogubna, ker bodisi ne vedo, kaj v resnici želijo, bodisi vedo, a je to nedosegljivo, bodisi so to že dosegli, a se pred njimi sesuje v prah. Preberi

      9. junija 2022 | Kritika, komentar

Izdelava: Pika vejica