Proces pisanja o temah, kot je splav, poseduje brutalizacijo do te točke, da ti izčisti pisavo in se potem posledično tudi manj obremenjuješ s pokroviteljskimi in podcenjujočimi odzivi ob samem izidu knjige, ne glede na nasilje z vseh strani, ki te želi prisiliti, da izgineš. In pač pišeš stvari naprej. Četudi kot en lep pozdrav iz podzemlja. 

Tatjana Žarova je diplomirala na Moskovski državni univerzi Mihaila Lomonosova. Predavala je slovenski in hrvaški jezik na Moskovski državni univerzi za mednarodne odnose, bila je atašejka za kulturo na veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, dolga leta je delala na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi. Je članica Združenja književnih prevajalcev Rusije. V ruščino je prevedla dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Ivana Cankarja, Andreja Hienga, Matjaža Zupančiča, Draga Jančarja, Milene Mohorič idr. Njen prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl je bil dve leti zapored, 2017 in 2018, nominiran na mednarodno Tolstojevo nagrado jasna poljana.

Erica je šarmantno nekonvencionalna, neformalna in zelo smejoča se sogovornica. Ob priliki pričujočega pogovora me povabi domov. Tam mi najprej pove zgodbe o podnajemnikih, ki živijo v njeni hiši – študentih in mladih pisateljih –, pa še razgrne, da ji njihova mladostniška sproščenost ustreza ter da nikoli ni bila naklonjena obsedenemu pospravljanju, ki bi jo lahko odvrnilo od življenja v takšni skupnosti. Ko me popelje v dnevno sobo in se spraviva k pogovoru, v katerem naj bi mi odgovarjala v angleščini, v kateri je, kot pravi, bolj natančna, me za začetek ogovori kar sama, in to – ne vem, ali se tega sploh zaveda – v slovenščini.

V Berounu pri Pragi, kjer imata skupno domovanje, vodita avtorsko združenje Stranou (Ob robu) in mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki redno gosti tudi slovenska pesniška imena. Za svoje prevajalsko in posredniško delo sta oba prejela Lirikonov zlát in častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«, septembra letos pa sta bila tudi gosta prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Pesništvo zaobjema vse teme, zato ne morem pisati zares monotematskih zbirk. Težko pišem direktno o nekem družbenem problemu, ker sem v poezijo vstopil na drug način. Danes bi rekel, da gre pri poeziji za stalen tok, v katerega samo stopim. Potem lahko dolgo časa sploh ne razmišljam o njej, ampak tok se nadaljuje in na srečo sem do zdaj še vedno našel pri-stop.

Monografija Trije sinovi. Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda je natančna in z obsežnim aparatom podprta študija vpliva Franza Kafke (1883–1924) na tri moderne klasike – številna njihova dela so prevedena tudi v slovenščino. Avtor, sicer germanist in komparativist, mdr. predavatelj na Ameriški univerzi v Parizu, najprej v kratkem, a detajlnem uvodu, podprtem z Bloomovo teorijo o »tesnobi vplivanja«, predstavi recepcijo Kafkovih del, zlasti v nemško govorečih deželah in anglosaškem svetu, nato pa se interpretativno loti izbranih romanov.

Tudi sam se pogosto sprašujem, kdo je ta oseba v ogledalu. Zakaj bi moral vedeti? Odgovori so precenjeni.

Avgustovska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev je bila makedonska prevajalka in publicistka dr. Ivanka Apostolova Baskar (Skopje, 1973). Ivanka Apostolova je samozaposlena v kulturi kot antropologinja umetnosti, kreativna in programska producentka, režiserka video in gledaliških projektov, vizualna dramaturginja, prevajalka, urednica, promotorka.

Otok psov (LUD Literatura, 2022) je po kratkoprozni zbirki Šarm (Cerdonis D.O.O., 2017) ter strokovni monografiji Poročilo o melanholiji: primer Kafka (FDV, 2021) tretja knjiga pisatelja in doktorja kulturologije Primoža Mlačnika ter obenem njegov romaneskni prvenec. Zgodba Otoka psov je postavljena na otok Gran Canaria, kjer na oddelku za politične vede Univerze Las Palmas odjekne eksplozija.

Večino dosedanjega življenja sem pisala predvsem poezijo, potem pa pred nekaj leti precej nepričakovano odkrila kratko prozo in se zelo našla v njej. Večina objavljenih zgodb je tako nastala v precej strnjenem obdobju po tem odkritju. Zgodbe niso bile napisane z namenom, da bi bile objavljene skupaj, kot celota, ampak je šlo bolj za nekakšen eksperiment, raziskovanje forme. Čez čas se je v zgodbah, ki sem jih napisala, začela izrisovati neka skupna tema oziroma atmosfera.

Ruska prevajalka in tolmačka Viktorija Imagulova (1987), junijska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev, je na Oddelku za slavistiko Filološke fakultete Državne univerze v Sankt Peterburgu doštudirala srbski in hrvaški jezik. V svojem diplomskem delu se je posvečala teoriji in praksi prevajanja, in sicer problemom prevajanja ruskega leposlovja, že v tretjem letniku študija pa se je začela učiti slovensko. Znanje slovenščine je redno izpopolnjevala kot organizatorka in prevajalka različnih kulturnih dogodkov v sodelovanju zPreberi

Uroša Zupana ni treba predstavljati. Njegova biografija si ne prizadeva več z obsegom osupniti potencialnega bralca ali bralke, nemara je z leti postala celo krajša in bolj zgoščena, le seznam knjig, ki jo spremlja, se daljša. Na policah pregrete knjigarne Konzorcij lahko te dni najdeš sijajno, povsem svežo knjigo poezije Psica in poletje. Njegovo štirinajsto? Slovenskim bralcem in bralkam je skozi prevod približal pesnike, kot so Billy Collins, Aleksandar Ristović, Abdulah Sidran, Pavle Goranović,Preberi

Madžarski prevajalec in literarni posrednik Zsolt Lukács je zaključil študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v Veliki Kaniži na Madžarskem, kjer dela kot prevajalec iz slovenskega jezika in organizator kulturnih prireditev, ukvarjal pa se je tudi s sirarstvom. V madžarščino je prevedel dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka, Miklavža Komelja, Aleša Štegra idr. Doslej je v madžarščini v njegovem prevodu izšlo 16 pesniških zbirk,Preberi

Poezija je medij, kjer si človek zastavlja in odgovarja na najtežja in najbolj usodna vprašanja svoje lastne eksistence, sveta in resničnosti. Mislim, da je normalno, da se v pesmih soočam s temi stvarmi. Nikoli me ni zanimala lahkotna poezija, pa tudi lahkotna umetnost ne, takšna, ob kateri naj bi se človek razvedril in na površju boljše počutil.

Nedavno je izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho (LUD Literatura), ki nas prijateljsko vabi v mehek, včasih nekoliko zamajan svet. Kot v njegovi dramatiki tudi tokrat izkušnjo odraščanja izpovedujejo mnogoteri glasovi, skoznje nakazuje, kakšne so naše bližine in kaj zares ostane od njih, ko se naša življenja iztečejo. Kljub tišini, v kateri se izreka vse minljivo in boleče, je Primožičeva pisava živa, vse prej kot statična: bralca pritegne, da si z njo deli svoja bolj ali manj prijetna doživetja.

Žiga Divjak je angažiran gledališki ustvarjalec, ki razstira drobovje družbene neenakosti, gledališče pa s sredstvi, ki izhajajo iz temeljnih določil gledališkega dogodka, kot so strnjena časovnost, živa prisotnost in kolektivnost, preoblikuje v prostor za osebno in politično transformacijo posameznika.

Pisatelj in skladatelj Max Brod (1884, Praga–1968, Tel Aviv) je bil od študijskih let pa do Kafkove prezgodnje smrti njegov najtesnejši prijatelj. Srečevala sta se bolj ali manj vsak dan, skupaj sta obiskovala judovsko gledališče, literarne večere in predavanja, potovala po Češki in po Evropi, skupaj prebirala literarna dela svojih favoritov, posvečena sta bila v intimne skrivnosti drug drugega. Brod je bil nazadnje tisti, ki je ohranil Kafkovo literarno zapuščino pred uničenjem in poskrbel zaPreberi

»Marko Brecelj je sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo, saj je v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet in se v slovenski javnosti prikazoval v različnih personifikacijah. Skupni imenovalec teh je nemara performans oziroma performativno v širšem smislu,« je med drugim zapisala skupina predlagateljev za Ježkovo nagrado 2019. Član te skupine, Blaž Lukan, je v razpravi iz leta 2014 opozoril, da je pri Breclju treba uporabljati množino, saj »kot performer ni enoten, v njegovi praksi lahko definiramo vsaj en temeljni prehod ali cross-over, namreč prehajanje med glasbenim in teatralnim performansom«.Preberi

Davorin Lenko (1984) je avtor treh romanov in dveh zbirk kratke proze. Za svoj prvenec Telesa v temi (2013) je prejel nagradi kresnik in kritiško sito. Leta 2016 je objavil zbirko kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis, dve leti kasneje pa roman Bela pritlikavka. Zbirka kratke proze Psihoporn (2020) je bila nominirana za evropsko nagrado za književnost, sicer pa je za kratko zgodbo »Violina in žiletke« nedavno prejel še nagrado Arsova lastovka.