To fantastično ugotovitev, da je Slovenija dežela sočne jezikovne arhaike, nekakšno 10. ali 11. stoletje, preneseno v energično sodobnost, še danes nosim s sabo.

In ne me zdaj vprašati, zakaj potem to počnem.

Opus v nastajanju, torej še kar naprej iz znanega v neznano: to bi mi bilo bolj všeč.

Moje življenje se mi zdi preveč čudno in nejasno, da bi lahko neposredno pisal, da bi imel lahko jasnejše pripovedi o življenjih drugih.

Nekako po naključju sem se znašel v prevajanju in ugotovil, da mi ustreza bolj od tistega, kar sem sprva načrtoval.

Nekaterim razkorakom in zatišjem v odnosu se ni mogoče izogniti, četudi so v odnosu prisotne iskrenost, transparentnost in vzajemna podpora.

Pametne umetne knjige bodo brali programirani pametni umetni bralci, mi bomo brali kaj drugega, in tudi to bo moral nekdo napisati.

Med kritiko in institucijo protislovja niti ni. Institucije moderne vednosti kritično misel ne samo tolerirajo, temveč jo celo pričakujejo.

Priredba, ki se ne bi smela zgoditi? Goran Vojnović: Čefurji raus.

Priredba, ki se ne bi smela zgoditi? Mnogi se ne bi strinjali, toda – Dune: Peščeni planet.