Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je na seznam pisateljev vpisal leta 1990, ko je napisal zbirko novelet Rosa na steklu. Štiri leta kasneje je bralcem ponudil avtobiografsko gledališko kroniko Tisoč dni, dvesto noči, ki je nastala kot izkušnja štiriletnega (1991–1994) umetniškega vodenja SNG Nova Gorica. Kot literat je največji uspeh, tako med bralci kot med kritiki, doživel s kratkim romanom Balerina, balerina, ki na svet gleda iz perspektive prizadetega dekleta. Pripoved, kiPreberi

Peter Svetina (1970) se podpisuje pod desetine pesniških in proznih del za otroke (denimo Kako zorijo ježevci, Molitvice s stopnic, Timbuktu, Timbuktu, Spoznal sem te po rdečih nogavicah, Modrost nilskih konjev, Ropotarna, Debela pekovka, Sosed pod stropom), ki spadajo v sam vrh sodobnega slovenskega literarnega ustvarjanja.

Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi čez zahodno mejo. Dovolj je pokukati v italijanske časopise in literarne revije (na primer I fili d’aquilone), preleteti obsežno bibliografijo prevedenih avtorjev (preveč jih je, a omenimo vsaj Kosovela, Šalamuna, Kocbeka, Kosmača, Zlobca, Milo Kačič, Minattija, Ostija in Barbaro Korun), ki jim je pogosto sama poiskala založnika, pregledati dolg seznamPreberi

Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že od malih nog je risala, slikala, pripovedovala in pisala. Po svetu je zaslovela z zgodbami o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenske bralce je navdušila tudi s Poletno knjigo, romanom o babici in vnučki, ki skupaj preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Odslej lahko v slovenskem prevoduPreberi

Avtorica, ki jo v Delu najraje prebira moja tašča. Ki jo na istem mestu najraje prebiram tudi jaz. Piska, katere besedila si na Facebooku in Twitterju podajajo slovenski kulturniki in umetniki in se nad njimi malo zgražajo, se z njimi strinjajo, so zaradi njih malo besni.

Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci.

V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi.

»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.Preberi

Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko "Še zadnja zgodba in konec" (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke "Polêti že!" (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe