daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.

Ne znam živeti v dimenzijah / prostor-čas – / moje stanovanje / je poddimenzionirano.

Dorian je lep dovolj lep zame kotički ust obrnjeni v nebo mošus v besedi lasje nebesa oblakov vejevje.

Bil disident v svoji vasi videl kako so naenkrat postavli ograje verige in žice kjer so prej bile restavracije in so posebni ljudje čisti in svobodni ležali mučeni na makadamih

tvojo fotografijo sem si z žeblji nabila na vagino, da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame, v resnici nabijajo v nebo tvojih ust

Raztreseno oklovino smo pometli na drugo stran.

moja usta so polna krikov, z neba odkrušenih verzov in shiranih drobtin.

Ko si star skoraj trideset in imaš za sabo nerazrešene travme iz otroštva in nekaj (nesrečnih) ljubezni preveč (3) in precej pričakovanj, ki se nikoli ne uresničijo (Hollywood, Romeo in Julija ipd.), nehaš verjeti v zaljubljenost in namesto tega začneš verjeti v ljubezen.

Na verandi se kopiči rdeča. Pred večerom te bodo izgnali v razporke, med priprte ustnice, ujeli te bodo.

»Mi boš malo sedela?« reče pričakujoče. Visoko poletje je, jutro, ne zelo zgodnje, a vendar še ni sredi dopoldneva. Mala podstrešna soba diha z odprtimi okni, ogretim lesom in belim ometom. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij.

bom prišla v nebesa če vržem ogenj na policijski avto bodo kakor Mojzes pred njim klečali anarhisti in mi polagali svoje črne maske pred noge

zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

Beseda je virus, tudi če ne verjamete v virus, verjemite na besedo.

zakaj bi hodil po poti ki so jo drugi uhodili / zakaj ne sezujem težkih čevljev

V steklenico sem ujela gravitacijo. Ni bilo enostavno.

Solza mi polzi v kozarec, v katerem je natakar prinesel vodo, ki sem jo spila v enem ogromnem, hlastnem požirku.