Angel je stopil s police z angeli. / Stvari v tej hiši se tesno naslanjajo / druga ob drugo, med seboj so povezane / kot mreža razpok v zidu.

V molku ni žalosti, ni smeha. Omet odpada. Ni druge strani: le prosojnost, prožna kot gibanica. Kdor seže noter, ne bo mogel izprati medenine iz rok

Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

Aves negras sobre mi cabeza vuelan
sobre mi cabeza vuelan aves negras.

Tvoje oči so kot kristal,
ki ga osvetljuje sonce

Aves negras sobre mi cabeza vuelan
sobre mi cabeza: vuelan aves negras.

In ta realnost gori
razdrobljena… in tebe vidim.
Zaradi tvojih oči,
bi rad vse vedel o kristalih:
oblike svetlobe: svetloba oblik.Preberi

zakolesaril je v svet / če dobro goniš daleč prideš / med pumpo in tlačilko / se skriva primat / z grdimi nameni

Jutra so zdaj zopet hladnejša moč svetlobe počasi pojenja / barve listov drevesne skorje postajajo intenzivnejše a trše

ponoči se lahko stisnem med vaju, / brez odeje, ki bi me pokrila, / natančno na sredino

Ladja

Svetilnik je Kiklop z vrtečo glavo-

s svojim svetlobnim očesom vidi milje daleč.

Noč prebadajo snopi bliskov.

Moja samota je „mornarjev dnevnik».

Intervali luči mi določajo smer-

„pesem hoče biti luč»…

Lorca in španski borci,

stihi in morska stihija-Preberi

rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

Osebi se nahajata na dnu brezna, ki ga od zgoraj osvetljuje luč. Medeja se zbudi na zguljenem usnjenem kavču. Na njenem puloverju so strjeni madeži bruhanja. Obe njeni dlani, oba komolca in oba bicepsa so pritrjeni na marionetne vrvice, ki se dvigajo v nedefinirane višave brezna. Jazon poležava na tleh pred ognjiščem. 

njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.Preberi

imela sem majhno telo / deška ramena / z veliko svetlobe / ki je polnila zemljo

Čutim ljudi. Mnogokrat premočno. / Izčrpajo me. Izčrpam se. / Polniti se moram v miru in tišini.

Ostal je v njegovi glavi / s fleši fusnot in odrezanih scen / praznih mest po sili razmer / da jih lahk sam zapolniš

Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto ... Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek.

Pred fotografskim platnom sedi starejši moški. Oči ima obrnjene proti čevljem množice ljudi pred njim. Njegov pogled potuje od Nike Airmax superg iz katerih kukajo kosmati gležnji, in nazaj k lastnim usnjenim čevljem, ki jih je z Marto kupil v Italiji. Nike Airmax čevlji ga gledajo in niso zadovoljni s tem, kar vidijo. Gledajo ga z leve, ni v redu, z desne, ni v redu.