Pozabljeni vrt

Na neko čisto običajno noč je v nekem ne tako običajnem in precej magičnem vrtu šelestelo kot sredi belega dne. Robidovje, praprot in šipek so se zvijali, premikali ter odstirali pot, po kateri je v spalni srajci in bosih nog hitela njihova gospodarica Tereza. Mudilo se ji je, saj jo je nenaden trušč, ki jo je vrgel pokonci, na moč skrbel. Za lesko je zagledala mogočna kovinska vrata, ki so varovala vhod v njen čarobni svet. Prav je imela. Vrata so bila … no, pravzaprav je hrup povzročilo njihovo lomljenje. Desno krilo je močno zveriženo viselo s tečajev in prav tam, spodaj pod krilnico, je ležal velikanski temno moder medved. Po čudovitem svilnatem kožuhu so mu plesale majhne zvezde in medlo osvetljevale okolico.

Zadržala je dih. Odkar je nazadnje videla katerega izmed prebivalcev nebesnega svoda, je minila že cela večnost. A ni ga imela časa občudovati. Videti je bilo, kakor da medved mirno spi, a je Tereza dobro vedela, da ni tako, temveč je hudo ranjen.

Hitro je spodila okrasni slak, ki se je medvedu ovijal okoli vratu, si zavihala rokave, popokala členke prstov in razmigala vrat.

»Kakšno srečo imaš!« je zašepetala negibnemu nebesniku. Oči so se ji svetlikale in obraz ji je krasil velikanski, malce divji nasmešek.

»Imam res srečo?«

»Oh?« Tereza je presenečeno pogledala medveda. Par bistrih oči barve lune jo je pozorno motril.

»Ti si vendar govoreča sorta!« je veselo vzkliknila in počepnila k medvedu, ki je še vedno ležal.

Roke je nežno položila na medvedov bok. Čutila je, kako se je zdrznil in napel, vendar ni rekel nič.

»Da, zares imaš veliko srečo. Najboljša sem, veš. In le redki me sploh najdejo.« Iz njenih rok je pričela sevati topla svetloba.

»Seveda bi mi bilo bolj všeč, če bi prišel podnevi in če ne bi uničil polovice mojih lepih vrat, ampak najbrž nisi imel izbire, kajne?« je čebljala, medtem ko je roke počasi, kakor da bi ga božala, pomikala po medvedovem kožuhu.

»Oprosti za vrata,« je nekoliko bolj sproščeno zamomljal medved.

»Nič ne de, nič ne de,« se je zasmejala in iz nebesnikovega boka povlekla zlomljeno sulico.

»Prav grdo so te zdelali, kaj?« Namrščila se je in odvrgla košček orožja. V trenutku, ko se je predmet dotaknil tal, se je robidovje zganilo. Na desetine prožnih trnovih vitic je pograbilo kovino, in kot bi mignil, je ni bilo več na spregled.

»Tako, pa sva,« je rekla in odmaknila roke.

»Samo za silo, seveda. Toliko, da boš lahko sam hodil do moje hiše.« Vstala je. Počasi in mukoma je vstal tudi medved. Bil je veliko večji od čarovnice, ki je sedaj nepremično strmela vanj.

»Dobrodošel, medved. Ime mi je Tereza in sem gospodarica tega vrta. Zdravila te bom še tri dni in tri noči. Dokler te zdravim, si moj gost in vrt bo ščitil tudi tebe. Tu te nihče ne more najti, tu te svet pozabi. Lahko se sprehajaš, kjer želiš, vendar pa vrta do konca zdravljenja nikar ne zapuščaj, saj poti nazaj ne boš več našel,« je rekla in se nato prijazno nasmehnila.

»Hvala, Tereza, gospodarica vrta. Lahko me kličeš Iram,« je odvrnil medved.

Zdravilka mu je pokimala, se obrnila in odšla, on pa ji je počasi sledil.

Tereza se je zares izkazala za najboljšo, Iram pa se je iz ure v uro počutil bolje. Njegove rane so se zaprle in videti je bilo, kot bi jih pravzaprav nikdar ne bilo. Zvezde na kožuhu so mu svetile lepše in živahneje, dlaka mu je valovila in zdelo se je, da pravzaprav postaja večji in večji.

Drugi dan se je medved že odpravil na sprehod po vrtu. V resnici je komaj čakal, da si lahko magični vrt malce ogleda. Česa takšnega še nikoli ni videl. Lepota vrta je bila neizmerna in rastline, ki jih je tam videl … no, nikakor se ni imel za poznavalca, ampak zdelo se mu je, da zvončki in vrtnice pač ne cvetijo istočasno in da orhideje za svojo oporo nočejo ravno kaktusov. Videti je bilo, kakor da ta nenavadni vrt obstaja neodvisno od letnega časa in pravil.

Najbolj zanimivo pa je bilo opazovati Terezo, ko je nabirala in iskala zelišča za njegove napoje. Vrt je žuborel, grulil, rastline so se premikale okoli nje, jo božale z vejami in ji odstirale poti do točno tistih zelišč, ki jih je v tem trenutku potrebovala. Včasih se je zdelo, kakor da bi vrt Terezo požrl in jo čez nekaj trenutkov ljubeznivo izpljunil. In Tereza … zdravilka z izjemno močjo … se je smehljala in se vrtela med rastjem. Ona, ki bi lahko ozdravila največje bolezni in rane kraljev sveta, pozabljena in zapravljena tu med rastlinami. In ne da bi se zares zavedal, se je medved razjezil.

Tretji dan jo je, medtem ko je čakal, da mu pripravi zadnji napoj, vprašal: »Zakaj nikoli ne odideš? Zdravilka si, zakaj ne zdraviš tudi zunaj meja svojega sveta?«

»Hmm,« je zamomljala, ne da bi nehala treti zelišča v terilniku.

»Svet zunaj je …« je začela.

»Prekrasen?« jo je zbadljivo dopolnil Iram.

»Umira. Ves čas umira,« je rekla tiho.

»Aha … torej te je strah, tebe, ki imaš takšno moč, da bi obudila mrtve … tebe je strah,« je z nejevero v glasu tiho rekel.

Prenehala je treti. »Da, medved noči, prav imaš. Bojim se solza, bojim se obupa, bojim se tuje bolečine, bojim se, da ne bi mogla pomagati, najbolj od vsega pa se bojim krikov na pomoč. Slišim jih bolje kot kdorkoli. Slišim jih, še preden zavpijejo. Slišim jih, ko jem, bedim in ko spim.«

Terilnik je bil pozabljen. Tereza pa je stala sredi sobe in okoli nje se je, kakor da bi jo želela zaščititi, ovijala vrtnica plezalka.

»Zato si se skrila sem, kaj?« ni popustil Iram.

»Tako je. Vrt je moje zatočišče in moj dom,« je rekla, se nežno osvobodila vrtnice in se napotila proti vratom.

»Ti se bojiš … jaz … jaz pa sem jezen,« je zašepetal.

»Tako zelo sem jezen na bolečino, na bolezen, na krivico … tako zelo, da se bom kakor zvezda razletel na milijone koscev. Hočem nekaj storiti, pa nimam takšne moči,« je govoril in medtem rasel in se razlezal po prostoru. Soba je bila, kakor da bi jo ujela noč. Najlepša, najmirnejša, a silna zvezdna noč.

»Pojdi z mano, Tereza. Pojdi z mano, samo za mesec dni,« jo je prosil.

»Naredil ti bom naušnike iz svoje dlake, ki bodo utišali krike podnevi. Ponoči pa se bom zvil okoli tebe in umiril tvoje sanje. Takšna je moja moč.«

»Adijo, Iram,« je rekla, se žalostno nasmehnila in zapustila sobo.

Medved pa se ni dal.

»Ob zori te bom čakal pri vhodu!« je še zavpil za njo, preden je odšla iz hiše in izginila med rastlinjem.

Tiste noči nista spala ne medved ne čarovnica.
Tereza je krožila po svoji sobi in izmenično pogledovala skozi okno in proti praznemu kovčku na postelji. Nato je vanj zmetala nekaj stvari, jih spet vzela ven in se naslonila na okensko polico. Le kdaj je bila nazadnje zunaj, v svetu, po vaseh, v mestu? Ni se več spomnila. Namrščila se je. Kdaj je pravzaprav sploh prišla v vrt? Brskala je po spominu, močno in temeljito, a tam ni bilo ničesar. Jezno je zaloputnila okno.
Vendar pa Terezino srce ni bilo edino, ki je tiste noči divjalo.
Iram je v soju lune sedel na verandi, pletel naušnike in opazoval domala človeški bes in nemir vrta. Sem in tja si je z noge strgal vitice buče, ki se je vztrajno poskušala povzpeti nanj. »Še ponoči nisi normalen,« je jezno zamomljal v temo.
In kakor da bi ga slišal, kakor da bi ga razumel, je vrt zaječal. Silen piš vetra je medveda obsul s suhim listjem, iglicami in majhnimi vejicami.
»Zmešano šavje,« je revsknil in izginil v hišo.

Jutranje sonce je obsijalo zverižena vhodna vrata. In prav tam, na mestu, kjer je pred tremi dnevi ležal na robu smrti, je nebesni medved sedaj nervozno stal in čakal zdravilko. A o njej ne duha ne sluha, tako dolgo, da je mislil, da prav zares ne bo prišla. Jo je narobe presodil?
Potem pa jo je zagledal. Izza ovinka je počasi prisopihala Tereza. Težko je hodila, saj se ji je trnje zapikovalo v krilo in plašč, bršljan pa ji je poskušal iz rok strgati majhen kovček.
»S tabo grem,« je vsa zadihana naznanila, ko je prispela do njega.
»Ampak samo za en mesec,« je dodala in nestrpno pohodila srobot, ki se ji je ovijal okoli gležnjev.
Obrnila se je proti vrtu in mu nekoliko razjarjeno rekla:
»Dajte no mir. Pa saj se kmalu vrnem!«
Cvetje je vzvalovilo in drevesa so se zamajala.
Iram pa razburjenega vrta ni več opazil. Bil je izjemno dobre volje. Uspelo mu je. Prav po medvedje se je zarežal in Terezi izročil čudovite, temno plave naušnike.
»Pojdiva.«

Ko je odšla, pa se je v ne tako običajnem in precej magičnem vrtu šele začelo pravo razburjenje. Rastline so se divje zvijale in šelestele, vejevje se je sušilo in cvetje se je pričelo osipavati. Vrt je žaloval, saj je vedel, da Tereze ne bo nazaj. Tako kot drugi pred njo bo tudi ona pozabila pot. Vrt je žaloval, saj je ljubil Terezino magijo. Bila je tako čista, tako močna in tako dolgo ga je napajala. Če mu je zlobni nebesnik ne bi izmaknil, bi jo lahko prerasel in pogoltnil, tako da bi za vedno ostala skupaj. Vrt je jezno vzvalovil. Moral bi zadaviti medveda, ko je imel priložnost.
Nato se je umiril. Saj bo kmalu prišel kdo drug. Nekdo, ki prav tako kot Tereza ne bo vzdržal sveta tam zunaj. Nekdo, ki ne uzre več rojstva, temveč le še tiho bližino smrti. Kmalu bo vrt ljubil novega gospodarja. In v vrtu, ki ni poznal letnih časov, je pričel naletavati sneg. Blag, skoraj pozabljen spomin na minljivost …

Zgodbi je žirija v sestavi Martin Justin, Veronika Šoster in Tim Uršič podelila prvo nagrado v okviru literarnega izziva konvencije Na meji nevidnega.