Stičišče poti

Zgodbo posvečam sraki, ki je ustvarila prvi lonček.
 

***

Ko iz kakofonije na ulici čez zdaj že zglajeni prag stopim v spokojnost časnice, me v trenutku preplavi olajšanje. Vrata pomirjujoče zaškripajo za menoj in vsi ZOPi – od obvestil in ure na desni do majcenega zemljevida levo spodaj –, ki so se prej gnetli ob robu mojega vidnega polja, izginejo. Šumov, ki so jih spremljali, se zavem šele, ko skupaj z njimi potihnejo. Začutim, kako mi prej napete rame zdrsnejo nazaj in navzdol, v precej udobnejši položaj.

Zdaj mi ni treba več niti razmišljati. Na tleh različna mozaika nežno nakazujeta dve poti in dovolj je, da z gibi, ki so mi že zdavnaj prešli iz navade v mišični spomin, sledim mirnejšemu. Stopim v mirni del časnice in s pulta spotoma vzamem topel lonček, ki me že čaka tam ter sam od sebe mehko zdrsne v mojo dlan, ko se mu z njo približam. Prste premaknem v bolj naraven položaj, da lonček med njimi zavzame meni najljubšo obliko. Zgoraj in spodaj se rahlo zoži, na sredini pa dovolj razširi, da ga je udobno držati tako z eno roko kot z dvema.

Ozrem se naokoli. Šele ko že nekaj minut gledam skozi veliko okno, izgubljen v razmisleku, kako drugačna se zdi ulica brez svetlobnih učinkov, projekcij in podobnih nadležnosti, se zavem, da sem se namestil v enega redkih praznih naslanjačev. Temno rdeče oblazinjenje pod mojimi rokami ne skriva, da ni več povsem novo, posebej če veš, kaj iskati, a po poltretjem desetletju mehčanja je tkanina kvečjemu bolj udobna kot nekoč.

Po še kakšnem zamišljenem trenutku z vajenim, a vseeno nekako svečanim gibom sežem po lončku. Približam ga ustom, počasi globoko vdihnem, da se potopim v toploto, ki veje iz njega, nežno popiham gladino in naredim prvi požirek. Kot da bi se raztopile v vroči, rahlo sladki tekočini, se zdaj umirijo tudi moje misli.

Šele ko sežem po piškotu, ugotovim, da sem jih pozabil vzeti. No ja, bo pa današnji obisk minil brez potovanja skozi čas. Vsekakor ne bo prvi. Če bi šel piškote iskat zdaj, bi se čarovnija že porazgubila. Za potovanje v spomine iz časa, ki se zdi zdaj že skorajda izgubljen, morajo biti piškoti pri roki, tako kot so bili nekoč, nekje drugje, daleč daleč stran, ko jih je bilo na krožniku na terasi, obkroženi z drevesi, vedno manj in v meni vedno več, jaz pa sem z mrzlimi prsti, ovitimi okoli pomirjujoče toplega lončka, opazoval labode, ki so leteli nad okljukom ležerne, modro zelene reke. Včasih jih je zlata večerna svetloba ravno prav obsijala. Takrat sem pozabil na piškote. Takrat sem pozabil na vse. Le očarano sem zrl v bleščeče ptice in sanjaril, da v resnici ne potujejo le navzgor vzdolž reke, temveč letijo v neki nov, oddaljen svet, neznan, razburljiv in čaroben.

Odsotno se potipam po žepu, nato pa iz torbe ob sebi previdno vzamem majhen rjav zvežčič in pisalo. Oba kažeta svojo zgodovino podobno kot naslanjač, v katerem sedim. Ošinem platnico z motivom nizkega, pogozdenega otočka in zvezek odprem bolj pri koncu, na prvi še prazni strani. Vrh lista označim, v katerem kraju in časnici sem, pod tem pa zapišem:

Škripanje vrat se zdi malo preveč premišljeno.
Vhodne poti kot v Čiseni.

Pod vrsticama naredim črto, pod njo pa po dolgem, mirnem požirku z dvema vrsticama pravokotnikov skiciram razporeditev škatel s piškoti ob vhodu. Ob vsako škatlo dopišem, kaj je na piškotih v njej posebnega – kateri so postali značilni za ta planet, kateri so tradicionalni na bližnjih, kateri so preprosto predobri, da bi manjkali. V spodnji vrstici se ravno še ujamem, preden bi ob srednjo škatlo, tisto z mehkimi, maslenimi spomini, zapisal Labodi. Ob pravokotnike narišem še dva in ju označim kot Prostor za rast.

Znova se potrepljam po žepu, čeprav vem, da to od zadnjega preverjanja še vedno ni postalo potrebno, da so fizične kopije že dolgo tako nepotrebne, da jih je težko sploh dobiti, in da jih seveda nihče več ne pregleduje. Vseeno mi je tako laže. Vse skupaj se zdi bolj resnično, oprijemljivo, sedanje, ne le nekakšen skupek sanj in spominov, prihodnosti in preteklosti, ki pa ni zares ne eno ne drugo.

Še en užitkarski požirek, še ena črta v zvezku in pod njo še ena skica. Tokrat skica tlorisa mirnega dela časnice, ki me obkroža. Na sosednjo stran prerišem zemljevid okolice, ki sem ga vzel iz predalčka ob mizi – to je prednost časnic v bližini potovalnih terminalov. Na obeh shemah označim krivuljo, ki ji sledita tako ulica pred časnico kot glavni prehod v njej, smer blagega dviganja tal v notranjosti in smer navzgor po hribu zunaj, vzorec naslednjih dveh križišč na ulici in vzorec križišč med prehodi med mizami … Podobnosti je dovolj, da se znotraj brez težav znajdeš z enako orientacijo kot zunaj, čeprav stoli in mize niso stavbe in prehodi med njimi niso zares ulice.

Zapisujem in skiciram še dolgo, dokler ne zapolnim naslednje strani v zvezku, nato tiste za njo ter še skoraj štirih naslednjih. Svetloba, ki se spušča skozi okno, medtem postaja vse manj popoldanska, in lonček bi se gotovo že ohladil, če se ne bi ogreval sam. Na nežno hrapavi papir poskušam ujeti vse, kar lahko zaznam.

… premišljena, da brez sprotnega prilagajanja ustvarja svetlejše, bolj sveže otočke, temnejše, bolj umirjene, in vse vmes. Za branje, spanje in pisanje.

… ni moteč, a dovolj glasen, da se lahko zaprtih oči potopiš vanj, da te žuborenje odnese v mirnejše vode. Zemlja v vrtičkih časnic kot vez z Zemljo, na nekaterih planetih morda edina – preveri.

Lončki so standardni, a delujejo predvsem pomirjujoče. Morda zaradi preoblikovanja in teksture, ki je mešanica skoraj lepljive gladkosti in hrapavosti pod njo. Morda zaradi kombinacij z drugimi občutki. Morda zaradi nečesa povsem tretjega in nedoločljivega. Morda zaradi spominov.

A noben zapis in nobena zaznava ne moreta zajeti občutka, ki vse druge povezuje v nekaj več. Odkar sem pred skoraj tremi zvezki začel s pripravami in beleženjem, mi še ni uspelo najti besed zanj. Morda še najbliže bi bilo reči, da so časnice prijazne. Ne tako kot večina drugih »prijaznih« prostorov, kjer se pod bolj ali manj tanko površino prijaznosti skriva pričakovanje, in ne tako kot v parkih, ki so mirni, a vedno nekoliko zadržani in nikoli povsem brez lebdečih projekcij. Časnice so dejavno prijazne. Vsak drobec, ki ga lahko najdem, je premišljen, čaka tik pred tabo, ko se spomniš, da bi ga poiskal, in je, kolikor se le da, tak, da preprečuje nezgode. Še lončki in mize so narejeni tako, da lončka ne moreš prevrniti in se nič ne more politi.

Hkrati pa je na časnicah tudi nekaj nezamenljivo človeškega. Nič, kar je v njih, ni brezoseben proizvod brezosebnega stroja, vsako stvar je nekdo več ur s pozornostjo in namenom oblikoval in ustvarjal posebej za časnico, v kateri je in v kateri bo tudi po še mnogih popravilih ostala. Včasih to razkrivajo majhne nepopolnosti, ki si jih lahko privošči le človek, včasih drobni ali manj drobni dodatki, ki obstajajo le, ker jih je bilo nekomu v veselje ustvariti, in so s tem postali nekakšen anonimen podpis. Čeprav se v mirnem delu nikoli ne govori in čeprav le redko vidiš koga, ki ni obiskovalec, je občutek bližine in povezanosti z drugimi tu večji kot sredi živahne ulice, kjer se gnete ljudi.

Mislim, da je prav to tudi eden od razlogov, da časnice sploh obstajajo, čeprav po nobenem smiselnem razmisleku ne bi smele. Popolnoma se zanašajo na to, da bo dovolj ljudi pripravljenih narediti nekaj, od česar sami nimajo koristi, a drugim polepša dan. Nekateri pravijo, da je bilo za obstoj časnic ključno ravno pravo časovno sosledje. Da ne bi obstajale, če bi se prvotni lonček za čas pojavil nekaj tednov po predstavitvi potopnega vmesnika namesto nekaj tednov pred njo. Da bi bili prostori, ki neizogibno blokirajo vse, kar ni ravno nujen medicinski pripomoček, nepredstavljivi, če bi najprej spoznali to, kar te z informacijami popolnoma obkroži, in ne tega, kar ti omogoči odmor od njih. Da sicer ne bi čutili potrebe po njih, kaj šele nuje. Ne strinjam se. Morda bi se pojavile kasneje in v drugačni obliki, a pojavile bi se. Ljudje potrebujemo prijaznost, tako v prejemanju kot v dajanju, potrebujemo človeškost in potrebujemo krhkost tega, da nekaj obstaja le zaradi njiju. Potrebujemo lepoto tega.

Z naslednjim požirkom izpraznim lonček in se zavem, da mi je časa za ta obisk že skoraj zmanjkalo. Tokrat si zamude ne morem privoščiti. Zvezek in pisalo vrnem nazaj v torbo, a ko lonček nesem proti pultu ob izhodu, mi misli seveda že odnaša k sestavljanju vsega, kar bom dopisal na poti navzgor.

Seveda pa nič od tega ni bistvo. Ne svetloba ne zvok ne to, ali piješ čaj, kavo, ploto, sačo ali kaj drugega. Niti piškoti. Vse to so le orodja. Bistvo je obred. Bistvo je namen. Bistvo je, da si vzameš čas. Še posebej če se ti zdi, da ga nimaš.

Ko iz spokojnosti v časnici čez zdaj že zglajeni prag stopim v kakofonijo ulice in izpuščenih obvestil, mi sredi trepljanja po žepu premik v kotičku očesa ukrade pozornost. Ozrem se navzgor in opazim obris orbitalnega pristanišča, ki počasi drsi po ugašajoče oranžnem nebu, ob njem pa skorajda večjo silhueto Popotnika, verjetno največje ladje, kar se jih je – in bo – nanj kdaj priključilo. Ladje, katere ime je na dovolilnici za vkrcanje v mojem žepu in ki bo na zdaj še nenaseljen planet ponesla prve ljudi, prvo naselje in z njimi, z nami, prvo časnico. Ko silhueti preideta zenit, ju ujame zlata večerna svetloba in Popotnik se za trenutek zablešči kot velikanski labod, ki leti v neki nov, oddaljen svet, neznan, razburljiv in čaroben.

Zgodbi je žirija v sestavi Martin Justin, Veronika Šoster in Tim Uršič podelila drugo nagrado v okviru literarnega izziva konvencije Na meji nevidnega.