Ubežnik

Odločili smo se, da bomo zbežali.

Razmere, v katerih bivamo, so postale neznosne. Niti za trenutek več ne zmoremo prenašati hrupa, ki utripa vseokoli nas. Mislili smo, da je bilo dvodnevno trobentanje nekaj najhujšega, kar se nam je pripetilo, a odkar so se zamašili vsi zračniki, slišimo tudi nabijanje. Bam-BAM, bam-BAM, bam-BAM, utripa črpalka. Prav nobenega prostora za lastne misli več nimamo, samo ždimo v temi in štejemo udarce. Nemogoča postaja, naša gostiteljica. K sreči je tako zaposlena sama s sabo, da ne bo opazila, če izginemo.

Ni sicer prvič, da se nam je porodila ta misel. Večina spletkarjenj, to moramo povedati, sovpada s telesnimi funkcijami, ki bi jih mnogi naše vrste opisali za odvečne ali, če si dovolimo biti nekoliko prostaški, nagravžne. Nazadnje smo želeli pobegniti ob izločanju vsebine želodca po prekrokani noči ali pa ob neki posebni meseni priložnosti druženja gostiteljice z nasprotnim spolom. Kakšne stvari smo videli!

Ampak nič ni bolj groznega, to lahko po štirih dneh mučenja sedaj trdimo z gotovostjo, od nenehnega smrkanja, kašljanja, pogrkavanja, hrkanja, pljuvanja in bljuvanja, premetavanja, kihanja, izpihovanja, grgranja in, bog se usmili, potenja. In če bomo prisotni samo še ob enem odsekovanju, se nam bo odpeljalo. Zato se bomo raje odpeljali kar sami. In ko rečemo odpeljali, imamo v mislih prav posebno metodo. Od vsega hudega smo namreč že na meji utekočinjenja, in točno to je tisto, kar potrebujemo. Malce se še napnemo, da v nas vse zabrbota, in blob, smo že v tekočem stanju. Prelijemo se do predprostora, kjer gnečo že dela gosta sluz, danes oblečena v zeleno.

Ni nam treba dolgo čakati, ko telo gostiteljice globoko vdihne, za trenutek zmrzne in se nato ob glasni vokalni spremljavi sunkovito skrči. Mi pa poletimo skozi tunel – eden od dveh je še vedno zamašen – na plano. V nas zareže hlad, in če bi imeli oči, bi nas svetloba zagotovo oslepila. Tako pa se moramo ukvarjati s svojim raztelešenjem na treh različnih koncih. En del najdemo v razmočenem robcu, drugega na steni, tatretjega pa je pravkar s prstov obrisala v rjuho. Ogabno. Čim prej se moramo pobrati od tu.

Z nekaj napora se ponovno združimo v enotno gmoto sala. Nekaj dodatnih električnih impulzov tu in tam, pa smo že skoraj popolnoma v redu. Zazremo se v nesrečno telo, razkrečeno na postelji. Vem, dlakocepski ste in mi boste na tem mestu citirali naše lastne vrstice o odsotnosti očes, a nimate pojma. Vse zaznavamo, signale vpijamo v célo svojo bit in jih premlevamo hitreje, kot boste vi kdajkoli zmožni.

Gostiteljico prvič vidimo brez pomoči ogledala. Bleda je, rdeč nos ima in mastne lase. Kako bo brez nas? se vprašamo, a le za trenutek. Za ležanje v postelji in samosmiljenje nas ne potrebuje. Odkotalimo se iz zatohlega dogajalnega prostora in naprej skozi priprta vhodna vrata. Navzdol po stopnicah in po pločniku se kotalimo, ha, telesa sploh ne potrebujemo!

Predstavljamo si, da nas ovija zlata avra zadovoljstva, ko čutimo pomladne žarke na vrhu naše oble, pomladno sapo v režnjih, po deblu nas žgečkajo mladi regratovi poganjki, ki skozi razpoke v asfaltu silijo na plano, in … O, fuj! Kakšen drek! Metaforičen in, kar je še huje, dobeseden! Ogabna človeška viroza še zdaleč ni predstavljala največje grožnje našemu obstoju, ko pa svet še vedno tlačijo idioti, ki ne znajo pospravljati za svojimi štirinožnimi spremljevalci. Kar tresemo se od vse nagravžarije, in povemo vam, precej težko je razmišljati o svetovni nadvladi, če je na tvojo ovojnico zataknjen izbran asortiment uličnih zavržkov.

Rešilno bilko najdemo v bližnjem potoku, naraslem in motnem po nedavnem dežju. Prav nič nam ni mar za eleganco, ko se odkotalimo po nabrežju, pa tudi pljusk, ko priletimo v vodo, je večji, kot bi si želeli. Potok je hiter in srečo imamo, da nas maščobnata sestava drži nad gladino. A takoj nato detektiramo novo težavo. Tresemo se od mraza in spreleti nas grozljiva misel. Kaj, če tudi mi zbolimo? Kako naj potem zbežimo sami od sebe? Vse skupaj je precej katastrofično. Ko mimo nas z elegantnimi zamahi zdrsne tolsta nutrija, od hudega zapremo metaforične oči.

Predstavljamo si, da smo v gostiteljici, kjer nikoli nismo poznali mraza. Če se dovolj potrudimo, se lahko pretvarjamo, da skupaj z njo štejemo dolžine v mestnem bazenu. Takrat smo doživeli nekaj podobnega miru. In ko takole obujamo spomine, v središču svoje biti začutimo nekaj, čemur bi bolj sentimentalni morda rekli domotožje. Ker nismo taki kot večina naše sorte, si tu in tam znamo priznati, da smo naredili napako. Tole je eden izmed teh trenutkov, čeprav se nam, kot z grozo ugotavljamo, niti najmanj ne sanja, kaj pomeni tu. Vemo samo, da bi morali biti tam, s svojo bedno, a toplo in z okončinami obdarjeno gostiteljico.

V tistem zadenemo v hladno rešetko in odbije nas nekam na trdo površino. Opomnimo se, kakšno srečo imamo, da se ne nahajamo v krvavem telesu, ki bi ob obetu najmanjše stiske podleglo raznoraznim kortizolskim mešanicam in zmrznilo ravno takrat, ko ne bi bilo treba. Mi pa že nismo taki. Mi smo pretkani in bistroumni, in glej ga, zlomka, kakšno srečo imamo, da nas je naplavilo tik ob parkirišče policijske postaje.

V notranjosti si bržkone ne moremo obetati veliko somišljenikov, to nam je jasno, a morda nam lahko pomagajo s preprosto administrativno nalogo vračanja izgubljenih predmetov. V tem primeru se zadovoljimo s tem izrazom, čeprav moramo poudariti, da nismo nikakršen predmet. Predmet ne bi imel težav s trdim asfaltom. Mi jih vsekakor imamo in niti trenutek dlje se ga nočemo več dotikati.

Odkotalimo se po klančini za vozičke in skozi vrata, ki se ravno takrat avtomatsko odprejo, in že smo v majhni sprejemnici, pod visokim pultom. To nas ne ustavi, saj prebrisani, kot smo, že kujemo načrt, kako se povzpeti na višino oči nesrečnika, zadolženega za prvi stik z izgubljenimi dušami, ki zablodijo k njim.

Tik pred nas padejo očala. Stekelca so debela, zato nas prav nič ne čudi, ko za njimi zatipa dlan. Kosmati prsti zgrešijo in dregnejo naravnost v nas. Če bi imeli usta, bi zakričali od ogorčenja. Zakriči pa nekdo drug, ko nas zagleda, sedaj z očali na nosu. Nekaj časa strmimo drug v drugega in takrat prvič pomislimo, da imamo opravka s praznim gostiteljem. Kaj naj počnemo s takim primerkom. Vendarle se mu nekako uspe sestaviti v opravilno stanje. Dlani s kosmatimi prsti nas previdno poberejo s tal in čez nekaj trenutkov posedejo na sovoznikov sedež. Kar tresemo se od navdušenja; nismo si predstavljali, da bo tako preprosto. Še malo, pa bomo doma. Tuhtamo, kako z rešiteljem skomunicirati domači naslov, ko se zgodi nekaj strašnega. Na nas povezne policijsko kapo. Si lahko predstavljate?! Nato – kakšna predrznost – se začne na ves glas krohotati, da se mu zatresejo vsi podbradki.

Zatresemo pa se tudi mi, ko nam postane jasno, da se je naš status ubežnika v nekaj trenutkih spremenil v status talca. V lepo godljo smo se spravili. Preden popolnoma zdrsnemo v histerijo, ponovno, objektivno, racionalno, nadvse resno in profesionalno ocenimo situacijo. Smo na suhem, čistem in toplem. To se nam v tem trenutku zdi precej pomembno. Poleg tega imamo edinstveno priložnost, da končno iz prve vrste doživimo vse, kar obljublja podpovprečna televizijska produkcija s policisti v osrednjih vlogah. V prejšnjem telesu smo ji bili izpostavljeni nemalo ur, in če smo povsem iskreni, nam je pravzaprav ugajala.

Počakamo, da naš novi gostit–, pardon, partner, z nas umakne pogled in … Kako naj opišemo nadaljevanje, ne da bi se spuščali v prevelike podrobnosti? Recimo samo, da tunelska pot, po kateri smo pobegnili, deluje dvosmerno. Selitev je presenetljivo hitro končana in že smo uradni sodelavec patrulje B215. Nekaj časa se bomo še držali nekoliko v ozadju, ampak preliminarna ocena kaže, da ne prav dolgo. Tukajšnje prebivalstvo ne daje nobenega vtisa o srboritem uporniškem duhu. Že sedaj bi jih z lahkoto stisnili v kot. Ker niso prav veliki, jih lahko, če nam bodo šli preveč na živce, tudi pomalicamo.

Komaj čakamo na vse vznemirljive dogodivščine, ki so pred nami. Bomo lovili roparje, ki jim je uspelo prelisičiti varnostne sisteme v banki, zasledovali preprodajalce orožja, našli serijskega morilca? Uf!

Prva naloga, sodeč po navodilih, ki prihajajo iz hreščavega radia, niti ni vredna naše pozornosti. Stati sredi križišča in usmerjati kolone sitnih voznikov, lepo vas prosim. Ta misel nam nekoliko pokvari sicer odlično priložnost, da bi se seznanili z meseno mehaniko novega partnerja. Kaj, če bomo za vedno obsojeni na zapisnikarska opravila in reševanje mačkov z dreves, za božjo voljo?! Kaj, če nikoli ne dočakamo niti najmanjšega umora?!

Naš partner začne hiperventilirati. Vezi so se očitno že začele vzpostavljati. Prehod bo treba izvesti previdneje, očitno imamo opravka z občutljivo dušo.

No, to – to bi pa znalo biti zanimivo.

Pa tudi: če bodo razmere res postale nevzdržno dolgočasne, se vedno lahko ekstrahiramo iz situacije.

Ali sami zakuhamo kak mini zločin.

Hm.

Zgodbi je žirija v sestavi Martin Justin, Veronika Šoster in Tim Uršič podelila tretjo nagrado v okviru literarnega izziva konvencije Na meji nevidnega.