Vsekakor upam, da Zataknjeni v vezju ne prikazujejo prihodnosti

Nika Nikolič se v svojem drugem romanu Zataknjeni v vezju odmika od resničnih skrbi prebivalcev Ljubljane, ki se soočajo s stanovanjsko krizo, téme svojega prvega romana Nekadilci brez otrok (Cankarjeva založba, 2024), in se ozira v eno od naših možnih prihodnosti. Ta morda ni tako drugačna od naše sedanjosti, gre, kot pravi, za možno posledico »zaostritve določenih življenjskih razmer«. Ob izidu romana sva se pogovarjala o umetni inteligenci, odnosih med ljudmi in roboti ter objavljanju znanstvene fantastike v Sloveniji.

Zataknjeni v vezju je tvoj drugi roman. Tvoj prvenec, Nekadilci brez otrok, je bil, če si sposodim oznako iz ene od kritik, »roman o najemništvu«. Kako se je zate proces pisanja znanstvenofantastičnega romana razlikoval od tistega pri realističnem?

Pri obeh romanih sem začela z idejo téme, o kateri želim pisati. Nekadilci so nastali iz želje po pisanju zgodbe, ki bi uokvirila del stanovanjske problematike. Zgodba je postavljena v Ljubljano in sodobni čas. Liki se ukvarjajo s situacijami, ki jih živimo danes. Ni bilo torej nobene potrebe po grajenju dogajalnega sveta. Zataknjeni v vezju pa se ne dogajajo ne tu ne zdaj, čeprav so nastali na podlagi aktualne teme objektificiranja odnosov in sodobnih tehnologij. Iz nič sem morala sestaviti povsem nov svet, njegovo tehnologijo in delovanje družbe. Kar je zahtevalo nekaj dodatnih raziskav in iskanje pomoči pri tehnoloških strokovnjakih, a je tudi omogočilo drugačno razvijanje idej. Drugačne okoliščine, tako družbene, tehnološke kot konec koncev podnebne, like »prisilijo« v drugačno ravnanje. Kar seveda vpliva na razvoj osnovne teme in omogoči prostor, da jo lahko poljubno zaostrim. Androide sem prikazala kot fizično manifestacijo objektificiranja v odnosih.

Pri tem je bilo za razvoj tako ideje kot zgodbe ključno, da sem na neki točki v izmišljenem svetu postavila tehnološko zamejitev, ki omogoči poglobitev téme. Androidi so predstavljeni kot stroji z opremo na ravni zmogljivosti velikih jezikovnih modelov, kot jih že poznamo. Omejitev bi lahko seveda postavila kjerkoli drugje in bi se potem s temo ukvarjala drugače. Srečo sem imela, da sem pri Zataknjenih v vezju delala z urednico Veroniko Šoster, ki žanra ne pozna le strokovno, marveč ji je tudi ljub. Tisti del procesa pisanja, ki je zadeval sodelovanje z njo, je bil tako še posebej poglobljen.

Pred objavo prvega romana si tudi tekmovala in zmagala na literarnem izzivu festivala Na meji nevidnega, namenjenem žanrski književnosti. Si se vedno nameravala vrniti k žanru?

Torej, naj se malo pohvalim: tekmovala in zmagala sem dvakrat. Zaradi česar sem seveda dobila veliko zagona za več pisanja. Prva udeležba na tekmovanju je bila splet naključij, in ne strateškega iskanja priložnosti za preizkus mojih pisateljskih sposobnosti. Sploh ne na področju žanra, saj ga pred tekmovanjem skorajda nisem pisala. Kvečjemu obratno, tekmovanje me je prisililo v pisanje kratke žanrske zgodbe, potem pa sem odkrila, da mi delo v fantazijskem svetu pomaga pri raziskovanju zamisli zunaj okvirov mojega siceršnjega dojemanja obstoječih razmerij v našem svetu.

Čeprav se stvari spreminjajo, je fantazijsko in znanstvenofantastično pisanje v Sloveniji še vedno precej obstransko. Si opazila kakšno razliko pri recepciji prvega in drugega romana?

Izkušnji si nista bila podobni, a je težko reči, da je za odstopanja ključen žanr, saj imajo založbe različen pristop k diseminaciji. Zataknjene v vezju smo kmalu po izidu predstavili na konvenciji ljubiteljev fantazije in znanstvene fantastike Na meji nevidnega, kjer so naleteli na zelo zainteresirane bralce. Odziv je bil izredno pozitiven in podporen. Mislim, da si lepšega za roman ne bi mogla želeti.

Ni pa samo velike podpore zainteresiranih bralcev, je tudi veliko sodelovanja in spodbude med žanrskimi pisci. Posebej bi na tem mestu izpostavila Igorja Harba, ki je tudi pravkar izdal znanstvenofantastični roman Ko zemlja zdrsne za obzorje in je ob svojem poskrbel tudi za podporo mojemu. Morda je prav zaradi občutka obstranskosti med pisci žanra veliko solidarnosti, kar ustvarja neko prijetno skupnost in kaže obetavno novo smer razvijanja žanrske literature pri nas.

V središču romana Zataknjeni v vezju je tehnologija humanoidnih robotov, ki ljudem služijo kot partnerji oziroma, kot pravijo v romanu, »družabniki«. Androidi, na las podobni ljudem, sploh takšni, ki razvijejo samozavedanje, so klasičen znanstvenofantastični motiv. Običajno se tovrstne zgodbe za človeštvo ne končajo prav dobro. Si to žanrsko prtljago pri pisanju čutila kot breme?

Pravzaprav sem iskala načine, kako se izogniti pisanju zgodbe, ki bi se ukvarjala s samozavedajočimi se androidi, ki jo zagodejo človeštvu. Za začetek so moji družabniki, kljub protagonistkinim ambicijam, večinoma daleč od samozavedanja. Zamislila sem si jih, kot če bi napredni jezikovni model naložili v humanoidnega robota, kar je seveda praksa, ki se že dogaja. S tem sem poskušala ostati v nekih obvladljivih mejah miselne spekulacije in lastnega tehnološkega znanja. Mislim, da aktualno dostopna tehnologija nudi dovolj znanstvenofantastičnega materiala za razburljive zaplete in spodbudo k premisleku.

Delaš tudi kot psihoterapevtka, leta 2021 pa si doktorirala iz psihoanalize. Predstavljam si, da je tema intimnih odnosov med ljudmi in »stroji« zanimiva tudi profesionalno. Se ti zdi kakšno delo, ki raziskuje takšne odnose, še posebej zanimivo – ali morda, obratno, popolnoma butasto?

V zadnjem času je umetna inteligenca zelo popularna tema tudi na psihoanalitičnem področju. Pri nas se je v Spletu in subjektu o subjektivaciji umetne inteligence s filozofskega vidika razpisala Bara Kolenc. Pred kratkim sem brala Psychoanalysis of Artificial Inteligence Isabel Millar, ki obravnava vpliv umetne inteligence na užitek, in Possatijevi Algorithmic Unconsious ter Unconscious Networks o odnosu med umetno inteligenco, stroji in ljudmi. Za premislek umetne inteligence na družbenem in gospodarskem področju pa se mi zdi pomemben avtor Cory Doctorow. Piše tako znanstveno fantastiko kot strokovno literaturo. Zainteresiranim bralcem priporočam Enshittification: Why Everything Suddenly Got Worse and What to Do About It in The Internet Con: How to Seize the Means of Computation.

Posebno pozornost nameniš programski opremi androidov. Tisti, ki delujejo v »Mestu«, imajo okrnjene spoznavne zmožnosti in zato niso vedno najbolj prepričljivo »človeški«. Takšne omejitve so odločevalci v mestu uvedli z namenom zagotavljanja varnosti in predvidljivosti. A kot kažejo eksperimenti protagonistke Vike, bi bili androidi lahko veliko bolj razmišljujoči – s tem pa tudi bolj nepredvidljivi. Si pri pisanju veliko razmišljala o vzporednicah z razvojem umetne inteligence v resničnem svetu?

Seveda, kot rečeno sem imela v mislih zelo osnovne sposobnosti umetne inteligence v našem okolju. Torej v obliki velikih jezikovnih modelov. Za namene miselnega eksperimenta sem tistim v Mestu pripisala omejitve in tistim zunaj pustila vso svobodo. Umetna inteligenca družabnikov z jasnimi namembnostmi in omejitvami je veliko bliže današnji obliki UI-ja kot tista v romanih s samozavedajočimi se roboti. Uporabljamo jo kot pripomoček pri delu, v nekaterih populacijah pa tudi vedno pogosteje za klepet in druženje. V mislih sem imela tudi učinek miselnih mehurčkov, ki nastanejo na podlagi algoritemskih nastavitev in nas zamejujejo v določeno vrsto vsebin.

Meni se je zdelo izjemno zanimivo, da napredek androidov v romanu pogojujeta Vikina radovednost in želja po stiku, ne pa na primer tehnološki tekmovalni nagon ali želja po zaslužku.

Hvala za to opažanje. Res se zdi, da gre pri Vikini motivaciji za najbolj fantastičen del te knjige. Sama vedno rada izpostavim, kaj je v zgodbi najbolj neverjetno: bralci sprejmemo še neobstoječo tehnologijo, magijo, čarobna bitja ali pretirana naključja, ampak vedno je neki element, ki izstopa. V primeru Zataknjenih v vezju niso androidi prav nič izjemno napredni, oblast ni nadrealistično represivna in odpadniki so povsem človeški. Kar je v tem kontekstu najbolj neverjetno, je morda najbolj stereotipni trop nore znanstvenice: Vikina želja po rabi tehnologije za pridobivanje čiste vednosti.

Čeprav imajo androidi v romanu pomembno mesto, so v ospredju še vedno ljudje in njihovi odnosi. V nekem smislu so Zataknjeni v vezju roman o različnih načinih grajenja skupnosti, sploh v negotovih, kriznih razmerah. Kako vidiš razliko med Mestom in »Hišo ob goščavi«?

Mesto ima urejena pravila, naravnano je učinkovitostno in skrbi za svoje prebivalce do tega ekstrema, da bi lahko rekli, da jih s pretiranimi navodili in usmeritvami povsem infantilizira. Skupnost je v Mestu povezana prek vmesnika v obliki pravil. Posameznik je razbremenjen odgovornosti vsakdanjega odločanja, da se lahko osredotoči na svoje delo in zadovoljevanje svojih potreb. V Hiši ob goščavi njeni prebivalci sestavljajo samostojno skupnost, ki se sproti odloča o svojem delovanju. Na rednih sestankih poskušajo usklajevati skrb za hišo in odnos do Mesta, od katerega so do neke mere še vedno odvisni, saj niso povsem samozadostni. Delijo si odgovornost in svobodo, a jo plačujejo s slabšo infrastrukturo. Mesta ne motijo, dokler mu zaradi Vikinih izumov ne postanejo zanimivi.

Poziciji obeh lokacij sem zoperstavila kot nasprotji, a ju nikakor nisem želela prikazati v črno-beli polarizaciji ekstremno dobre ali slabe ureditve skupnosti. Pri obeh sem predvsem poskušala pokazati določene izzive, ki se v takšnih ureditvah lahko pojavijo.

V romanu je močno prisotna tudi razredna tematika – nakazano je, da je družba v Mestu izrazito razslojena, še slabše pa je v okolici, kjer zaradi podnebnih sprememb večina živi v precejšnji revščini. Misliš, da je to prihodnost, ki nas čaka: peščica poslovnežev v svetlečih mestih in množica, ki se komaj prebija skozi vsakdan v vsesplošnem opustošenju naokoli?

Zataknjeni v vezju se ne dogajajo nujno v naši prihodnosti, so pa potencialna posledica zaostritve določenih življenjskih razmer. V fikciji me je vedno privlačil prostor, kjer se lahko neko idejo, situacijo ali karkoli drugega potencira do absurda in pri tem pokaže na neko latentno lastnost stvari same. V romanu nisem šla tako daleč, sem se pa poigrala z zaostrovanjem določenih obstoječih družbenih okoliščin.

Vsekakor upam, da Zataknjeni ne prikazujejo prihodnosti, vendar se po drugi strani bojim, da niso prav daleč od marsikogaršnje sedanjosti. Ni treba še enkrat povedati, pa vseeno bom, da se razlike med razredi večajo, da srednji sloj izginja in da se državne politike podrejajo kapitalskim, in ne družbenim interesom. V leposlovju je to snov distopij.