Martin Justin (foto: Lara Zupan)

Martin Justin

Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Povsem na jasnem

    Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

  • Posmeh normalnosti

    Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom.

  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

  • Delal bom več

    Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg.

  • Delikatna ljubezen

    Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

Vsi avtorjevi prispevki

Izdelava: Pika vejica