V tem smislu je Hiper tezni roman, ki pa svoje teznosti ne skriva – nasprotno, na tej premisi gradi in tudi uspe.

Kot kavno zrno se izkotali iz preluknjane vreče in pristane med mlinskima kamnoma zgodovine 20. stoletja.

To je lepa misel. In prav zato nekoliko sumljiva.

Menim recimo, da sta Jezus Kristus in Franz Kafka odlična pripovedovalca prispodob.

Nenehno se sprašuje, ali in v kolikšni meri sta še med »ta dobrimi«.

Najbrž sem želela tudi sebi odgovoriti, zakaj fantaziram o samotni koči sredi gozda.

Novodobni neandertalec je zaprt v votlini garsonjere in namesto jamskih slikarij ustvarja objave na družbenih omrežjih.

Popoln spoj mašine in mesa.

Na prepihu izginjajočih držav, kolektivnih spominov in propadajočih družbenih norm.

Zakaj bi stvari morale biti oblikovane po človeški podobi?