Zjutraj moraš vstati in si predstavljati, da je bilo včeraj lepo

Janko Kersnik je 12. februarja leta 1871 z Dunaja pisal svoji mami Berti:

»Ne vem, zakaj, a tolažbo najdem v tem, da vsak večer napišem nekaj vrstic, ne da bi jih sploh odposlal. Ko to počnem, se mi zdi, kot da se za nekaj minut preselim na Egg [Brdo]. Seveda pišem samo prazne vrstice, ampak kaj naj naredim; ne znam nič boljšega.«

Najzanimivejši del tega sicer nevznemirljivega pisma so opisi terapevtskega pisanja, katerega smiselnost ni pogojena s tem, da bi vrstice imele jasno sporočilno vrednost (»nur leeres Zeug«), niti s tem, da bi sploh dosegle naslovnico (»zwar ohne sie abzusenden«). Pisanje pisem že globoko pred Kristusom ni nujno veljalo zgolj za pragmatičen nadomestek izmenjave informacij na štiri oči. Pisma so vedno presegala dimenzijo »pogovora odsotnega z odsotnim« in meja med fiktivnim in realnim pismom, kot ugotavlja literarni zgodovinar Luka Vidmar, v preteklosti »ni bila nujno razločna niti potrebna«. Sama literatura je, če pretiravam in ukradem podnaslov knjige zgodovinarja medijev Bernharda Siegerta, zgolj ena izmed »epoh poštnega sistema«.

V deželi poslednjih stvari ameriškega pisatelja Paula Austerja je neobičajen epistolarni roman, ki dobro izrablja to napetost med literarnim in pisemskim. Izšel je leta 1987, prevod Urše Vogrinc Javoršek pa je letos izdalo Književno društvo Hiša poezije. Gre za eno samo, približno dvesto strani dolgo »pismo«, ki ga Anna Blum piše neznanemu naslovniku, nekomu, ki jo je nekoč dobro poznal. Ni jasno, ali ji je pismo uspelo poslati, ali je prispelo, ali ga je kdo našel. Sama pravi, da »ni pomembno, ali [ga bo] odposlala« in ali ga bo naslovnik kdaj prebral. Ko pride »tja, kamor grejo«, pravi na koncu, mu bo »poskusila spet pisati«. Prve odstavke spremljajo ekspozicijske markacije, kot so »je pisala«, »se je nadaljevalo njeno pismo« in »je nadaljevala«, ki pa že po nekaj straneh dokončno izginejo.

Kontekst pisemskega poročila je izginotje Anninega brata, novinarja Williama, ki se je odpravil v bližnje »mesto«, da bi ugotovil, kaj se tam dogaja. Za njim so se izgubile vse sledi in devetnajstletna Anna se ga odpravi iskat. Opremljena je s sliko njegovega sodelavca, ki ga je uredništvo z isto nalogo tja poslalo pred njo. Tudi moški na sliki, Samuel, se namreč ni vrnil. »Mesto« je elegantno izgrajena distopija, ki napotuje na pokvarjenosti moderne nacionalne države. Turobno krajino »mesta«, če začnemo pri bolj poetičnih mestih, Anna opiše z ustreznikom verza iz pesmi »Veliki črni bik« Daneta Zajca, ki je bil, če se nam profesor slovenščine v gimnaziji ni zlagal, nekoč izvoljen za najboljšega v slovenski književnosti: »Sonce na vzhodu brusi bleščečo mesarsko sekiro«. Inverzijo običajne hrabrilne vloge sonca, ki priča o tem, v kakšnem peklu se je znašla, Anna ubesedi takole: »Dnevi se končajo, ko se res morajo, v trenutku, ko se zdi, da je sonce do konca izčrpalo vse, na kar sije.«

V »mestu« ni dojenčkov, večina prebivalcev je lačnih in suhih, vsi so ves čas na preži. Tisti redki, ki imajo stanovanja, se bojijo, da jih bodo izgubili, zaposleni slutijo, da jih bodo kmalu odpustili. Politična ureditev je nejasna. Obstajajo neke stranke in spomin na neki prevrat. Iz »mesta« je očitno težko pobegniti. Najprej zaradi birokratskih zagat, kasneje zaradi eksplicitnih prepovedi. Politične volje ni, saj so ljudje preveč lačni, zbegani in sprti, da bi se povezali. Klima je napeta tudi zaradi nedefiniranega sovražnika, tujih vojsk, ki naj bi se skrivale v gozdovih na severu in se pripravljale na napad, motiva, pri katerem gre za očitno nadaljevanje linije Kavafis (»Čakajoč barbare«, 1898), Buzzati (Tatarska puščava, 1940), Gracq (Obrežje Sirte, 1951), Coetzee (V pričakovanju barbarov, 1980). Vse v »mestu« je slabo, vendar ne tako izrazito slabo kot v podobnih distopičnih svetovih. Gre za tiho, umerjeno in vztrajno grozo.

Najbolj pretresljivi vidiki Anninega poročila v resnici ne izhajajo neposredno iz ustroja »mesta«, torej opisov arene, v katero so vrženi meščani. Strašljivi pojavi so rezultat akumulacije trpljenja. Gre za strategije, s pomočjo katerih ljudje vztrajajo v sistemu, ki jih izsrkava na tisoč miniaturnih neseksi načinov. »Mesto« te, kot pravi Anna, »drobec za drobcem oropa vse gotovosti«. Navade so zato smrtno nevarne, in da preživiš, da ostaneš psihološko cel, se moraš igrati igre. Zjutraj moraš vstati in si predstavljati, da je bilo včeraj lepo. Treba je bežati pred svojim vedno bolj šibkim telesom. Kdor neučinkovito sanjari, hitro umre. Annini opisi otopelosti in nujnosti krčevitega oprijemanja česarkoli, kar bi pomagalo vztrajati, pa tudi njeni opisi lakote in sramu umirajočih, so presenetljivo podobni opisom življenja v nacističnih taboriščih.

Austerju uspe, da zgnete nepretiran oris sistemskega razpada z orisi ekstremov človeškega razpadanja, kakršnega poznamo ravno zaradi paradigmatskega primera »izjemnega stanja«, velike pretiranosti 20. stoletja. Pozornost ljudi je reducirana na naslednji vdih, korak, obrok in jutro. »Naša življenja,« pravi Anna, »niso ne več in ne manj kot vsota mnogoterosti nepredvidenih dogodkov in ne glede na to, kako različna so si v podobnosti, vse povezuje nekakšna temeljna naključnost: to in potem tisto, in zaradi tega to.«

Annino bivanje v »mestu« zaznamujejo tri etape, naključna srečanja z Isabel, Samuelom in skrbniki dobrodelne Hiše Woburn. Nihanje tragičnih nesreč in rehabilitacije njihovih posledic sčasoma vodi v oblikovanje skupnosti, ki si na neki točki celo lahko dovoli kovanje načrtov za dokončni pobeg iz »mesta«. Prevajalka v spremnem tekstu piše, da nas pisatelj »opominja, da se človeškost ne ohranja sama od sebe« in da »jo je treba izbrati, včasih v najmanjših gestah, ko bi bilo najlažje obupati«. To je res, vendar pa bi veljalo poudariti, da izbire likov, ki vodijo v oblikovanje skupnosti, običajno niso herojske, niti ne nujno posebej dobronamerne. Ne gre torej za roman o individualnem pogumu. Liki se ne glede na to, kako karakterno nepripravni ali nepripravljeni so, znajdejo v skupnostih ali manjših aliansah, ki imajo potencial, da jih spremenijo oziroma njihove v osnovi morda neproduktivne nagnjenosti vprežejo v službo (skupnega) dobrega.

Anna zatrjuje, da najlepših trenutkov svojega življenja ni doživela v osemnajstih letih pred odhodom v mesto, temveč v mesecih, ko se je iz najbolj obupnih okoliščin razvila ljubezen. Mehanizmi, prek katerih je do te ljubezni prišlo, pa so enako nepredvidljivi in nezaustavljivi kot »mehanizmi kolapsa«, ki jih je mogoče razbrati iz njenih opisov »mesta«. Kolaps in ljubezen se v Austerjevem svetu zgodita podobno slučajno. Po sistemu »to in potem tisto, in zaradi tega to«. In prevajalka ima spet prav, ko ugotavlja, da si Auster zastavlja »zelo preprosto, a zelo zahtevno vprašanje: kdo v resnici smo?«, ki pa ga je treba izreči z dopolnilom, da pisatelj svojih likov ne obremenjuje z nalogo, da zavestno in mukoma sprejemajo pravilne odločitve, ki bi jih vodile k temu, da ostanejo ljudje. Človeškost se jim, če imajo soborce in malo sreče, preprosto zgodi.