Mit o prehitrem bralcu

Idealnotipski slovenski bralec romana šrilanško-kanadskega pisatelja Shyama Selvaduraija Hecni fant je po mojem, ker je nad njim več kot desetletje bdel državni šolski sistem, po eni strani navajen branja bildungsromanov, po drugi pa zaradi velikosti sveta in nepreglednosti zgodovine (tudi evrocentrizma in drugih pomanjkljivosti tega istega šolskega sistema) ne glede na svojo splošno izobraženost ni nujno posvečen v kompleksnosti južnoazijskega postkolonialnega konteksta.

Selvaduraijev literarni prvenec iz leta 1994, ki je v prevodu Marka Miočića nedolgo tega izšel pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, lahko pri takšnem bralcu, če ima srečo, do določene mere spremeni izkušnjo bildungsromana. S protagonistom Arjunom oziroma, kot ga običajno kličejo tisti, ki ga imajo radi, Arjiejem na prvi pogled potuje po običajnih postajah odraščanja. Gre za fanta, ki se je v sedemdesetih letih 20. stoletja rodil v premožno tamilsko družino iz Kolomba, glavnega mesta Šrilanke. Dečkova prva naloga je, tako kot velja za vse junake literature o odraščanju, da si poskusi najti stojišče v družbi, ki ga obdaja, ter se ob tem česa nauči. Prva stopnja nadgradnje osnovnega paketa bildungsromana je Arjiejevo iskanje prostora onkraj binarnosti spola, ki se mu kasneje pridruži spoznavanje z lastno homoseksualnostjo. Vendar pa je skoraj glede vsega tega idealnotipskemu bralcu na videz vse jasno že pred mladim fantom, ki mora situacijo še odživeti. Zdi se, da ga bralec tako rekoč prehiteva.

Ko Arjie, ker je mlad in ker gre za zapletene čustvene situacije, predvideva, da so njegova tetka Radha ter njena simpatija Anil ali pa njegova mama in njena stara ljubezen Daryl skregani, bralcu pa je jasno, da zgolj skrivajo medsebojno naklonjenost, vse poteka tako, kot predvidevajo običajni romani o odraščanju. Klasično mesto takšnih literarnih del, pri čemer Hecni fant ni izjema, je denimo, da mladostnik na neki točki spozna, da sta tudi njegova starša človeka, ki sta morala odrasti. Česar se odrasli bralci, ker smo to morali ugotoviti tudi sami, običajno zavedamo. Celo ko gre za teme, ki nadgrajujejo starejšo literaturo, denimo vprašanja spolne identitete in usmerjenosti, je bralec za Arjieja prividno prehiter. Ko se naš junak sprašuje, kaj čuti do sošolca Shehana, bralec, ne glede na vso od družbe vsiljeno samocenzuro, ki mu jo kot prvoosebni pripovedovalec posreduje Arjie, razume, da mu je sošolec všeč.

Stvari pa se spremenijo, ko začnejo v Arjiejevo življenje pronicati bolj izrazito lokalne informacije. Z različnimi liki, ki vstopajo v protagonistovo življenje, k njemu počasi pripotujejo tudi zgodbe o tamilsko-singalskih odnosih, zgodovini Šrilanke, ranah kolonializma ter nasilju, ki je nakopičeno v starejših družinskih članih. Nujno se je treba zavedati, da v resnici ne gre samo za dodatek k tistim elementom, ki naj bi jih idealnotipski slovenski bralec z lahkoto prepoznaval in glede katerih naj bi bil za Arjieja prehiter, temveč za vpeljavo popolnoma nove interpretacijske matrice, ki globinsko spreminja in na novo kontekstualizira tudi zahodnemu bralcu na videz jasne domače koncepte.

Rečemo lahko, da bralec Arjieja niti prividno ne prehiteva več, temveč se uči skupaj z njim. Obnašanje babice, ki je ogorčena, da tetka Radha nekaj čuti do singalskega fanta (Anila), s katerim se je seznanila na vajah za gledališko predstavo, lahko Arjie in bralec do konca interpretirata šele, ko izvesta, da so njenega očeta nekaj več kot dvajset let pred tem ubili v nemirih (leta 1958), ki so vzniknili, ko je singalska večina kot uradni jezik zapovedala singalščino. Če bralec hoče razumeti, za kaj je v resnici šlo in kakšne bolečine v sebi nosi babica, bi se moral, tako kot Arjie, poučiti o situaciji na Šrilanki (takrat Cejlonu) v času, ko je ta začela izganjati britanske kolonialne gospodarje. Poučiti se mora o izključevanju Tamilcev, vnosu zahodnih narativov o modernosti in spolu. In tako dalje. K Arjieju in bralcu vztrajno kapljajo novi podatki. V nadaljevanju izvesta, od kod izhaja miniaturna etnična manjšina Burgerjev, potomcev evropskih zavojevalcev. Poučita se o požigu javne knjižnice v Džafni, kjer je (leta 1981) skupina Singalcev upepelila skoraj 100.000 knjig. Skupaj spoznavata razredno krajino Šrilanke po letu 1977, ko je vlada Juniusa Richarda Jayewardeneja liberalizirala gospodarstvo in sesula socialno državo. In tako dalje. V Arjiejevo zgodbo se zgošča vedno več krivic, ki jih lahko bralec skupaj z njim sčasoma ugleda kot rezultat istih mehanizmov. To, da za to, da je neki otrok »čuden«, vsi obdolžijo mamo, in ne očeta, se izkaže za neločljivo povezano s spontanim rasizmom policista, ki domneva, da je za odtenek bolj temnopolti in družbeni razred nižji služabnik njegovega preiskovanca »nagonsko« nagnjen k nepoštenosti.

Pred leti, sumim, da je bilo dejansko leta 2015, ko je izšel, sem si ogledal film z naslovom Dheepan (2015). Gre za zgodbo borca tamilskega odporniškega gibanja (Tamilskih tigrov), mlade ženske in osirotelega dekleta, ki se morajo, da lahko zbežijo iz Šrilanke, pretvarjati, da so družina. Življenje si poskusijo zgraditi v Franciji, pri čemer so prisilno vključeni v nasilje tolp, s katerimi si delijo stanovanjsko naselje. Na prvi pogled imajo življenja likov iz Dheepana in Hecnega fanta, čeprav vemo, da gre za tamilske Šrilančane, ki bežijo pred isto vojno, bore malo skupnega.

Čeprav film na neki način afirmira Dheepanovo stereotipno moškost, ostanke njegove tigrovske divjosti, s pomočjo katere razreši ključni zaplet filma, in čeprav gre v romanu za ljudi, del katerih se je šolal na Cambridgeu, pa se prav vse tegobe, ki jih opisujeta, brez problema sklapljajo in prilegajo v intersekcionalno shemo, ki jo je pred bralca tekom romana postavil Selvadurai. Splača se pripomniti, da sta igralec, ki igra naslovno vlogo (Antonythasan Jesuthasan) in katerega življenje posnema film, ter avtor do neke mere avtobiografskega Hecnega fanta dejansko del iste generacije, ki je v osemdesetih letih pobegnila zaradi iste državljanske vojne.

Filmske priredbe Selvaduraijevega romana (Funny Boy, 2020) si nisem ogledal, izvedel pa sem, da je bila kontroverzna. Kritiki so izpostavili, da naj bi v filmu nastopalo premalo tamilskih igralcev, zaradi česar naj bi bila tamilščina, ki jo govorijo liki, neavtentična oziroma komaj razumljiva. Režiserka Deepa Mehta se je javno opravičila in razložila, da je zaradi težav z vizumi in strahu glede posledic zaradi sodelovanja pri filmu, ki uprizarja perspektivo dveh na Šrilanki marginaliziranih skupin, od projekta odstopilo več tamilskih igralcev, ki ji jih ni uspelo nadomestiti. Situacijo je komentiral sam Selvadurai, ki je poudaril, da je v romanu pisal ravno o družbenih silah, zaradi katerih so si igralci premislili glede sodelovanja pri njegovem filmskem prirejanju.

Najsi beremo Selvaduraija, ki je zapisal, da ves njegov opus izhaja iz »kviranja diskurza o naciji in državi in rasi«, najsi se zanesemo na spremno besedo k slovenski izdaji, v kateri Petra Meterc pravi, da so »temelji neoliberalnih nacionalnih držav in nasilja, ki vse prevečkrat spremlja vzpostavljanje tovrstnih držav, […] vedno inherentno patriarhalni in heteronormativni«, pridemo do lekcije, ki izhaja iz organizacijskega principa romana oziroma njegove »intersekcionalne sheme«.

Hecni fant uči, zakaj je, če hočemo razumeti katerikoli fenomen z območij, ki jih je izčrpaval evropski kolonializem, pomembno, da to dejstvo tudi upoštevamo. Treba se je izogniti potencialnim skušnjavam, da bi preganjanje homoseksualnosti ločili od vnosa britanskih moralnih kategorij, da bi etnične razdore ločili od neoliberalnih reform v sedemdesetih letih, da bi, če popreprostim, posamezne svinjarije mislili same zase. Bralec, ki se mu zazdi, da protagonista prehiteva, se mora opomniti, da v igri ni samo vprašanje zavržnosti posameznih krivic, temveč njihova bizarna medsebojna povezanost. Kolikor mu to uspe, lahko roman v času, ko je homonacionalizem spet eden vidnejših elementov upravičevanja zahodnih vojaških intervencij, pravzaprav deluje kot zelo učinkovit in pomemben neteoretski uvod v rahljanje simplističnih razlag idealnotipskemu bralcu tujih kontekstov.