Bežimo, tecimo, Kitajci gredo …

Ko sem leta 1996 prišel na faks, je bil prvi predmet, ki je zares dišal po akademskem znanju in ni bil samo podaljšek gimnazijskih predmetov z drugimi sredstvi, skrivnostna zadeva z naslovom Metodologija medkulturnih raziskav. Predavala je Jana Rošker. Namen predmeta je bil, da bi se nadobudni poznavalci Vzhodne Azije otresli kolonialnih predsodkov in se naučili kritično vrednotiti neevropske kulture. Zraven je bil predmet tudi čisto praktične narave, da smo se naučili osnov akademskega pisanja (teza, metoda, sklep …).

Digresija: Jana Rošker je že takrat, pred skoraj 30 leti, opozorila na spornost samoumevnosti nevtralnega moškega spola in je v svoji skripti tvorila povedi v smislu: »Skozi stoletja so filozofinje menile …« (pišem na pamet, skripte po mojem več nimam, niti je za natančno citiranje nimam namena iskati, ampak razumete esprit). Cilj predmeta je bil, da bi dojeli, kako so stoletja kolonializma v nas vcepila predsodke o drugem, kako bi takšne predsodke prepoznali in se jim izognili, tako negativne kot tudi pozitivne. Skratka, kako biti nevtralen do drugega. Tega nismo počeli kar počez s parlamentiranjem in gledanjem vase, temveč kar lepo z branjem temeljne literature na to temo: Saidovega Orientalizma (1978) in Aminovega Evrocentrizma (1989). Kot mladi študentje smo hitro dojeli, kaj je smisel tega predmeta, a šele zdaj, po skoraj 30 letih, začenjam dojemati, da tisti, ki smo šli skozi to prevzgojo, svet dojemamo skorajda v temelju drugače. Mislili bi, da bo družba kar po nekem naravnem programu dozorela in da bodo metode soočanja s posledicami evrocentrične nadvlade postale del splošne izobrazbe, a dejstvo je, da se nič ne zgodi samo od sebe. Zadev sveta se naučimo, nato pa se jih moramo tudi od-učiti.

Pred kratkim se je na FB razvnela debata o Hallersteinovem spomeniku. Ponovimo: spomenik je replika naprave, ki jo je v Mengšu rojeni plemič, misijonar in znanstvenik Ferdinand Avguštin Hallerstein v 18. stoletju uporabljal na kitajskem dvoru. Sestavljena je iz nekakšnih orbit, postavljenih na podstavek, okrašen v kitajskem slogu iz tistega časa, z zmajčki, levčki itd. Vsebina objave je šla v smeri, da to ne sodi v center Ljubljane, in sledila je veriga sicer spretno formuliranih, a nekoliko prisiljenih argumentacij, zakaj ne. Četudi so bili nekateri pomisleki iz registra urbanistične ureditve in mehanizmov diplomatskih daril čisto na mestu, pa se nisem mogel otresti občutka, da iz vsega pravzaprav veje latentna sinofobija. Nekateri odzivi so bili kar direktni, češ da je to kič. Na objavo sem se odzval s protiargumenti, da spomenik obeležuje kulturno-znanstveno izmenjavo med dvema kulturnima krogoma – evropskim in kitajskim –, da je oznaka kič nepravična, ker je iz istega obdobja kot evropski rokoko, na katerega je vplivala tudi kitajska umetnost, še posebej pa sem skušal opozoriti na neprimernost pavšalne ocene, da nekaj v center Ljubljane ne sodi. Hmm … Kdaj nas Drugi oziroma družbena manjšina najbolj moti? ‒ Ko postane vidna. Ko apropriira prostor izrekanja ter naravnost in glasno reče, da diha isti zrak kot vsi ostali. Takrat se večina zdrzne, kajti dokler lahko večina manjšini pokroviteljsko odmerja omejen prostor, je vse okej. Problem nastane, ko manjšina postane toliko emancipirana, da na to ne pristane več. Ko jo je večina prisiljena videti in gledati. V ZDA, na primer, se število zločinov iz sovraštva do družbenih manjših kljub vsem emancipatornim gibanjem prav nič ne zmanjšuje, v segmentih religije, spolne usmerjenosti in identitete se celo povečuje. Kitajci so v redu, dokler nam kuhajo, da bi pa postavili spomenik v centru? Gospod, vam rečem, to je pa res zu viel!

Objava ima več kot 100 všečkov, predstavljam si, da izpod peresa samooklicanih progresivcev in levičarjev. Nekaj protiargumentov je bilo prav simptomatično malomeščanskih, na primer da spomenik ne sme biti umeščen v simbolno obremenjen prostor in da ne sme vzbujati negativnih čustev, ki bi izzvala vandalizem (sic!). Kaj hudiča to sploh pomeni? Mislim, meni skoraj vsaka druga statua vzbudi takšno ali drugačno negativno čustvo, a svet pač ni potica. Ko sem to osebo vprašal, kako s svojimi lastnimi argumenti vrednoti spomenik izbrisanim »Ć«, odgovora ni bilo.

Predsodke imamo vsi. Vsak do nekoga. Četudi se trkamo po prsih, da smo tolerantni do tujcev vseh barv, nam kaj hitro zdrsne z jezika kaka pikra na Američane, če ni njih, pa se obregnemo ob odvetnike, na primer, čeprav jih sploh zares ne poznamo. Ali pa te kaj takega doleti, če si na napačnem kraju malo lepše oblečen in že obveljaš za elito, ki spodbuja gentrifikacijo (govorim iz prve roke). Nekateri predsodki imajo lahko širše geopolitične posledice. To lahko opazujemo na odnosu Evrope do Kitajske. Že leta se čudim, kako je mogoče, da Evropa s Kitajsko razvija tako površne in neprimerne odnose, ker te države pač ne moreš ravno spregledati. Moje šank bentenje je dobilo potrditev v eni od kolumn Zorane Baković, v kateri ta opozori na dejstvo, da ima Evropa nekatere izmed najboljših kateder za sinologijo na svetu, politika pa sinologov nič ne vpraša. Z velesilami se je treba znati pogovarjati, Evropa pa je pri tem žrtev evrocentrične samozaverovanosti. Eh, ta Kitajska. Pri tem pa pozablja, da Kitajska nikoli ni pozabila, da je nekoč že bila velesila, ki je izumila nogomet, papir, smodnik, tiskalni stroj in še kaj, in da se v prizadevanjih, da bi to spet postala, ne bo ustavila. Če ne na Zemlji, pa na Marsu. Pravijo: Cerkev ima čas. No, Kitajska ga ima še več. In medtem ko je Zahodni svet na Kitajsko prenesel vso umazano industrijo, je kot v omami kadilnice opija spregledoval, da je Kitajska to pravzaprav obrnila v svojo korist.

Skratka, če se vrnem nazaj, nima smisla v maniri spokorjenega grešnika izpovedovati svojih predsodkov, ker bodo že naslednjo sekundo vzniknili novi. Treba se je vprašati, zakaj nas nekdo brez pravega razloga moti.

Med prežitki evrocentrizma so stalne besedne zveze in izrazi, ki se večini sploh ne zdijo problematični. Na primer »eksotika«, »eksotično«. Eksotika je nekaj, kar v resnici ne obstaja. Je skupek fantazem, projekcija o nekom ali nečem, ki izvira prav iz orientalizma, ki je neevropske države jemal kot nerazvite, kot zamrznjene v nekem pradavnem času, njihove navade pa so zalagale zahodnjaški imaginarij s senzualnimi ženskami, divjimi plemeni, nenavadnimi obredi, skratka z nečim prvinskim, prvobitnim, mesenim, kar naj bi civilizirani zahod že zdavnaj izgubil. Zadnjič je tudi meni ušla ta beseda, ko sem berlinski znanki rekel, da v bivši Jugi ruščine skorajda niso poučevali in da je bila Rusija za nas enako eksotična kot zanje. Pri tem sem mislil natanko to, naša predstava je bila enako meglena, polna projekcij in predsodkov. Itak pa smo Slovani za »zahodnjake« eksotika svoje vrste. Samo poglejte policijske nadaljevanke, Vzhodnoevropejci smo dobri samo za čistilke, prostitutke, mafijce in nasilneže. Tu in tam se najde še kakšna skrivnostna odaliska z multiplimi talenti ali molčeč ljubimec s senzualno nevarnostjo v očeh. Kateri punci so v Ameriški piti edini razgalili prsi? ‒ Čehinji.

Druga takšna, ob kateri me zabolijo ušesa, pa je »stara celina«, ki je ljuba zlasti športnim novinarjem. »Stara celina« pride natanko iz obravnave Evrope kot prostora, iz katerega izvira vsa modrost tega sveta, se pravi kot praizvor častitljivega, izkušenega, modrega, takšnega, ki ve, v nasprotju z drugimi, ki so mladi, zeleni, naivni itd. Že pokojni gimnazijski profesor za zgodovino je nekoč v svojem repertoarnem bentenju vzkliknil: »Pa kakšna stara celina. Evropa ni stara, ne po civilizaciji ne po geologiji.« Vprašajte o tem Kitajce, naslonili se bodo na svoj 5000 let stari fotelj in vas premerili z žadasto večnim pogledom. Verjamem, da si športni novinarji želijo le popestriti svoje suhoparne scenarije, a vseeno, prosim, res prosim, ne več. Tudi na prvi pogled minorne spremembe v diskurzu spremenijo način razmišljanja in sprožijo verigo sprememb v nastrojenosti do drugega.

Na drugi strani pa imamo Japonsko. Ta doživlja popolnoma drugačen tip orientalizma, pri čemer se diskurz še dodatno zaplete s samoeksotiziranjem. Japonsko imamo vsi radi, je kot odlagališče naših fantazem, prazni označevalec za naše sanjarije in hkrati tudi strahove; korupcija, orjaška poraba plastike, sistemska mizoginija, rasizem, kitolov so tretirani kot manj posrečeni komadi na B strani, ki jih je treba preskočiti, da pridemo do zadnjega hita. Po obratni orientalizem sploh ni treba na Daljni vzhod. Podobnega prizanesljivega tretmaja so deležne vse dežele severno od Alp. »V Avstriji pa tega in tega ni; v Skandinaviji ni korupcije, v Nemčiji vse štima.« Zeh … vsepovsod po svetu je človeška duša nagnjena k enakemu pridobitništvu, samo metode prikrivanja so bolj ali manj sofisticirane in zneski so drugačni. Roberto Saviano je nekoč dejal, da je najbolj skorumpirana država po Italiji Velika Britanija, saj se tam vse dogovorijo elite, ki se formirajo na elitnih šolah, ta pripadnost pa je tako močna, da se tudi ščitijo med sabo. Eni fantje grejo v politiko, drugi v finance, in krog je sklenjen.

Če bi bilo po moje, bi morala biti dekolonialna prevzgoja obvezni predmet. Tako bi se nam v možgane vtisnilo zavedanje, da je pogledov na zadeve sveta več, da so viri znanja raznoliki in da je prepletenost kultur po strukturi bliže rizomatskemu podgobju kot pa suhoparnim učbeniškim pregledom. Še največ pa bi se naučili o sebi.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.