O varovanju dragocenih

Pred kratkim je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo Jermanovo nagrado za najboljši prevod humanističnega ali družboslovnega besedila Branku Madžareviču za monumentalni prevod integralnih Esejev Michela de Montaigna (Beletrina, 2023). Taisti Madžarevič je single-handedly prevedel še Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela (Cankarjeva založba, 1981), kariero pa je kot mladenič začel s Célinovim Potovanjem na konec noči (Cankarjeva založba, 1976), vmes za predah prevedel še malo Flauberta, pa Geneta, pa Apollinaira, urejal knjige itd.

Ko se je izvedelo, da bodo Montaignovi Eseji I, II, III končno izšli v slovenskem prevodu, saj jih je prevajalec napovedoval že zadnjih 10 let na skoraj 20 let predhodnega prevajanja, je v francistični srenji završalo oziroma zašuštelo kot svilen baldahin na renesančnem gradu. Težko je na kratko oceniti monumentalnost tega prevajalskega podjetja. Pa obseg v tem primeru niti ni osrednji kriterij, prevajanje obsežnih del samo po sebi ni kaj posebnega. V tem primeru moramo posebej poudariti, da govorimo o klasiki renesanse. Se pravi ne le o vsebinsko tehtnem delu, ampak o delu iz nekega drugega časa in miselnega sveta. Namreč, Montaigne je pisal neke vrste kolumne, v katerih je razpredal o vsem mogočem v maniri takratnega mišljenja in v okviru takrat aktualnih referenc. Glede na to, da pravi, da je sam predmet svoje knjige, bi lahko rekli, da gre za nekakšno protoavtofikcijo. Književno delo ali katerakoli druga umetniška stvaritev je proizvod svoje dobe, in skozenj, če smo pozorni bralci, dobimo hkrati z novim znanjem o človeški naravi tudi vpogled v neki drug čas. Skratka, še en razlog več, zakaj brati dela iz drugih obdobij in kulturnih okolij. Kar pa nam mora nekdo kontekstualno posredovati. In tukaj smo prevajalci ključni. Delo prevedemo, a s prevajalcem, kot je na neki prevajalski okrogli mizi izvrstno povedala Živa Čebulj, dobimo tudi osebo, skozi katero je šel ves tekst, z vsem raziskovanjem in poglobljenim razumevanjem.

Branko Madžarevič je izjemen. Ljudje, ki imajo ob znanju tudi voljo in veselje za spopad s tako temeljnimi in raznovrstnimi besedili, kot so Gargantua in Pantagruel, Eseji, Potovanje na konec noči, Metulj, Enajst tisoč batin idr., so redke ptice. Dragocene. Da ima tako majhen narod, kot je slovenski, na voljo prevode ključnih del svetovne književnosti, ni samoumevno. Za tem morata obstajati neka tradicija in nastrojenost celotne družbe, da je to pomembno. Marsikaj še manjka in bo manjkalo, ker ima celotni založniški ekosistem svoje omejitve razpoložljivih ljudi in finančnih zmožnosti. Na prvi pogled manjka največ iz azijskih in afriških književnosti, a tudi na primeru Montaignovih Esejev je jasno, da manjka še marsikaj, kar nam je bližje. Zanimivo je, da je država, ki tako poudarja pomembnost pisane besede pri utemeljevanju same sebe, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja gladko izpustila iz rok vse založbe, jih prepustila privatizaciji in prostem trgu. Na srečo še obstajajo založniki, ki so ohranili zavest, da je pomembno izdajati visokokakovostno literaturo in da naloga založniške panoge ni samo štancanje knjig. K sreči se tega zaveda tudi država, ki sofinancira zahtevnejši založniški program. Sofinanciranega programa je procentualno glede na vse, kar se natisne, zelo malo, a je ključnega pomena, da ne zabredemo v mlako kolektivne nerazgledanosti. Drži, da ljudje vse manj berejo, a so knjige vsaj na voljo za utopični trenutek, ko se bo v bralstvu prižgala žarnica kolektivnega razsvetljenja.

Da je treba dragocene varovati, je še toliko pomembneje v majhnih kulturnih okoljih, kot je slovensko, v katerih imamo po navadi po enega strokovnjaka na nišno področje. V nasprotju z večjimi jezikovno-kulturnimi okolji, v katerih nemalo ambicij poganjata tudi akademska konkurenca ter zavist in je ljudi več, si pri nas ne bi smeli privoščiti zanemarjanja redkih posameznikov, ki pokrivajo ozka področja, ki pa so zavoljo razgledanosti družbe enako pomembna kot kjerkoli drugje.

Namreč, potreba po znanju in po razgledanosti je enaka v Sloveniji, Rusiji, Indiji in Franciji, razlika je samo v tem, da je v večjih državah »ponudnikov storitev« več. Sloviti japonski dvorni roman z začetka 11. stoletja, Princ in dvorne gospe (DZS, 1968) oziroma sledeč izvirniku Pripoved o Gendžiju dvorne dame Murasaki, lahko beremo v štirih integralnih angleških prevodih, v slovenščini je na voljo en, zastarel in narejen po več ovinkih prek drugih jezikov.

Produkcija kulture je specifična po tem, da je vezana na neki prostor. Če naravoslovni znanstvenik potrebuje napredno opremo, ki obstaja samo na nekaj koncih sveta, lahko svojo raziskavo opravi drugje, izsledki pa so nadnacionalni. Prevoda integralnih Montaignovih Esejev pa na primer v Cernu ne moremo naročiti. Namesto nas tega ne bo opravil nihče drug. In sami se moramo odločiti, ali to potrebujemo. Sam sem vedno bolj pesimističen. Kultura sveta ne rešuje, nihče se ne zmeni zanjo, nikogar ne zanima, s čim se znanstveniki, intelektualci, umetniki in vsi mogoči razmišljujoči ukvarjamo, razen nas samih, pa še mi imamo težave z medsebojnim sporazumevanjem. Ne verjamem več, da je politiki, ki naj bi med drugim ob upravljanju z državo skrbela še za strategije razvoja, ki bi segale onkraj trenutnih mandatov izvoljenih poslancev, kaj veliko mar za intelektualni razvoj te ali katerekoli druge države.

Nazaj k Montaignu. Bi lahko sploh govorili samo o Montaignu ali bi morali govoriti o dvojici Montaigne-Madžarevič? Res je, da smo prevajalci avtorji besedila, tudi po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, a pri soočanju s tako temeljnim delom sega delo prevajalca onkraj samega teksta. Za začetek se je treba potopiti v jezikovne zagate renesančne francoščine, ki jo je treba razumeti drugače kot sodobno. Nato sledi cela vrsta prevodnih odločitev. Takšna besedila je nujno opremiti tudi s kritičnim aparatom, ki nam daje nekaj potrebnih ključev za vstop v snov. In tu je intervencija prevajalca ključna. Na kaj opozoriti, katere možnosti razumevanja tudi zamolčati, vse to je v rokah prevajalca, in bralci lahko samo zaupamo njegovi strokovni presoji. In presoji urednika, saj prevajalci nismo popolnoma avtonomni, temveč se moramo v marsičem podrediti uredniškim odločitvam.

Temeljna dela bodisi zaradi časovne ali geografske odmaknjenosti bodisi zaradi same kompleksnosti zahtevajo kontekstualizacijo za današnjo rabo, in ravno ta kontekstualizacija je svojevrstno avtorsko delo prevajalca, ki ga opazujemo v spremnih besedilih in opombah. In če ne že zaradi spoštovanja dela in moralnih avtorskih pravic, bi morali prav zaradi tega obvezno navajati tudi prevajalčevo ime, kadar govorimo o prevodih. Sopostavitev prevajalčevega in avtorjevega ima lahko primerjamo z gledališko režijo. Ko govorimo o predstavah, vedno govorimo o Hamletu tega in tega režiserja, Angelih v Ameriki te in te režiserke … A ravno dramska besedila so tudi primer, ko pri več prevodih obvezno navajamo prevajalca, saj so razlike kar velike, kar je pri govorjeni besedi še toliko opaznejše. In tako imamo opravka z Župančičevim, Fišerjevim ali Jesihovim Hamletom.

Skrb za dragocene običajno pade kar na dragocene same. Sami se s svojo zavzetostjo zagrizeno oprimejo neke snovi in ne popustijo do bridkega konca. Delajo, ker čutijo, da je to treba narediti. Kot ekstremni športniki ali alpinisti v Himalaji. Nekaj je treba doseči zaradi doseganja cilja samega. Nič slabega o športnikih, a njihovi dosežki so zgolj njihovi in ostanejo v mejah privatnega zadovoljstva, od njih javnost nima ničesar, v kulturnih in znanstvenih dosežkih pa čisto konkretno uživamo: beremo knjige, gledamo film, poslušamo glasbo, znanstvena dognanja nam izboljšujejo življenje.

Po zaslugi dragocenih beremo praočeta forme esejev, ki je esejem dal ime, zbrana dela filozofskih klasikov, temeljna dela svetovne književnosti, skratka vse tisto, kar terja čas ter miselni napor in vztrajnost, ki so ju zmožni le redki. Ta gon, da je nekaj treba narediti, izvira iz čiste ljubezni do dela in estetike misli.

Branko Madžarevič je prevod opremil z množico opomb, ki pa so napisane dovolj spretno in jedrnato, da bralca ne obremenjujejo. Veličino prevajalskega podviga vidim tudi v napotkih in pomagalih za branje, iz katerih je razvidna poglobljena raziskava, na kaj vse je moral biti prevajalec pozoren. Na splošno velja, da je izvirno avtorsko delo več vredno, čemur sledi tudi višje finančno ovrednotenje, saj imajo izvirna dela znatno višje državne subvencije. Vendar prevajalci vemo, da je prevajanje nemalokrat še težje. Nekaj, kar so avtorji v zanosu vrgli na papir v nekem drugem kontekstu in za drugo bralsko občinstvo, je hudičevo težko prevesti, da bo učinkovalo v ciljnem jeziku za občinstvo nekega drugega časa. Zahtevnih del se res ne prevaja za denar, temveč iz potrebe, ker je nekaj treba narediti, da ne bomo tavali v temi. Dragoceni so občudovanja vredni tudi zato, ker jih ni zapustila vera v višje ideale, kot je marsikoga pred in za njimi.

Takšne podvige je treba sistematično spodbujati in krepiti. Sofinanciranje z javnimi sredstvi ne bo pomagalo, če ne bo kolektivnega zavedanja, da sta za dosego vrhunskih intelektualnih stvaritev potrebna mir in predvsem ekonomska stabilnost. Težko je na primer prevesti kaj velikega, če ti večino dneva zapolni redna zaposlitev ali če kot samozaposleni begaš od enega do drugega miniprojekta, s katerim si pokrpaš proračun, ono veliko delo pa čaka, dokler res zadnji rok za oddajo ne diha za vrat in ga samo po zaslugi skrajne koncentracije opraviš hitreje, kot si sprva mislil, da boš lahko. Radojka Vrančič je za prve štiri dele Proustovega Iskanja izgubljenega časa potrebovala več kot 20 let, dokler se ni upokojila in je delo na preostalih zvezkih lahko hitreje steklo. In to je realnost prevajalskega poklica. Zahtevna besedila terjajo svoj čas, še bolj pa kličejo po teh redkih pticah, ki ta čas imajo. Lahko se samo poklonimo velikim prevajalkam in prevajalcem ‒ dragocenim, ki kljub vsemu čutijo, da je kaj kratko malo treba narediti.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.