LUD Literatura

Prevodna kritika – utopija ali možnost?

Tematski teden: literarna kritika

Nada Grošelj

Prevodna kritika ima v slovenskih kulturniških krogih podoben status, kot ga je imel med ljubljanskim življem leta – ali desetletja – zanemarjeni Ljubljanski grad: vsi so se strinjali, da stanje ni optimalno in da bo treba nekaj ukreniti, vendar operacija nekako ni hotela prav steči. Kakor smo lahko na Ljubljanskem gradu iz leta v leto godrnjali nad žerjavom, ki je bil nekoč začasno celo umaknjen, nato pa spet ustoličen, tudi prevajalci v prispevkih in pogovorih iz leta v leto negodujemo nad pomanjkanjem spodobne prevodne kritike.

Toda kaj pravzaprav mislimo s prevodno kritiko? Kdo jo je usposobljen pisati, kdo se je je sploh pripravljen lotiti? In po kakšnih kriterijih naj bi ocenjevala? Opozoriti moram, da tudi ta esej ne bo prinesel uporabnih instant odgovorov; nasprotno, zadevo bo še dodatno zapletel, kajti ob najmanjšem drezanju v ta problem priplava na dan množica nejasnosti, nedorečenosti in nedoslednosti, ki prevodno kritiko hromijo pri širšem uveljavljanju.

Prvič: kaj pravzaprav je prevodna kritika? Prevajalci, še zlasti samozaposleni, ki potrebujemo točke za pravico do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna, po jastrebje prežimo, ali se bo pojavila omemba kake »naše« knjige v katerem od medijev, ki uživajo ugled v strokovnih krogih, npr. v revijah kot Literatura, časopisih kot Delo ali Dnevnik, programih Radio Ars ali Radio Študent. Vsako takšno najdbo si vestno pribeležimo na seznam kritiških odmevov. Pa vendar se večina teh prispevkov, strogo vzeto, niti ne uvršča v zvrst prevodne kritike. Praviloma gre namreč za recenzije, namenjene časopisni, revijalni ali radijski objavi, ki naj bi potencialnega uporabnika na dostopen način seznanile z obravnavanim delom po čim več plateh in v ta namen zajele oboje, elemente literarne kritike in elemente prevodne kritike. V praksi je seveda največ prostora prihranjenega za stvarne podatke in za elemente literarne kritike, torej za predstavitev knjige same na sebi. Prevod je včasih kar poistoveten z izvirnikom in ob branju nekaterih recenzij, ki ob izidu slovenskega prevoda slavijo jezik in slog tujejezičnega pisatelja, se pozoren bralec vpraša, kaj recenzent v svoji oceni pravzaprav opisuje. Si je pridobil izvirnik ali že obstoječe kritike izvirnika? Ali pa je prebral prevod in sklepal, da je zvesta odslikava izvirnika? Še pogosteje se dogaja, da je prevod kot kategorija, ločena od izvirnika, sicer omenjen, a konvencionalno popredalčkan s stalnimi frazami. Kot pohvala so zlasti pogosti ukrasni pridevki tipa »tekoč«, »gladek«, »gibek«, »sočen«; teh se lahko najbolj nadejamo, če je prevajalec že uveljavljeno in ugledno ime in se recenzentu zato najverjetneje ni treba bati, da bo s takšno oznako usekal mimo. Značilna krilatica pri negativnem ovrednotenju pa je: »Lektor je površno opravil svoje delo.«

Kritiko, ki se zares posveti prevodu, torej najdemo predvsem v ožje specializiranih publikacijah, npr. v zbornikih Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), v reviji Hieronymus istega izdajatelja, v Primerjalni književnosti, v znanstvenih revijah, osredotočenih na posamezne jezike, kakršna je klasičnofilološka Keria: Studia Latina et Graeca, in še bi lahko naštevali. Dobrodošlega poskusa, da bi se prevodna kritika popularizirala in ponudila tudi najširšemu bralstvu, se je sicer lotila revija Bukla v sodelovanju z Društvom slovenskih književnih prevajalcev in leta 2010 v septembrski številki objavila prvega od prispevkov v DSKP-jevi rubriki »Pobliski v prevode«, ki so že na voljo tudi na spletu. V prispevku je uveljavljeni prevajalec Andrej E. Skubic kratko, razumljivo in večstransko ovrednotil prevoda dveh romanov, oceni pa sta se kot pri ocenah filmov končali z oznako kakovosti: VRHUNSKI in ZELO DOBER. Ta format je rubrika dolgo ohranjala, vendar je bilo pri recenzentih – tudi pri meni – zaznati nelagodje ob misli, da bi kritično secirali svoje stanovske kolege in prijatelje, in sčasoma je bralec dobil vtis, da pisci z redkimi izjemami, kot je Đurđa Strsoglavec, nalašč izbirajo prevode, ki se jim zdijo kakovostni, zato da ni potrebe po ostrejši kritiki. Do danes so že prevladale vsebine, ki so sprva zgolj tu in tam popestrile nabor kritik: predstavitve nagrajencev in nagrajenih knjig, širše zastavljena razmišljanja ter raziskave o prevajalskem poklicu.

Za prevodno kritiko, daljšo ali krajšo, se moramo torej spet zatekati predvsem k znanstvenim in strokovnim publikacijam. Sama sem bila deležna res temeljitih prevodnih analiz v Hieronymusu, v katerem je Majda Stanonik pisala o mojih prevodih epigramov Oscarja Wilda, in v Primerjalni književnosti. V tej je zdaj že pokojni klasični filolog Kajetan Gantar primerjal Sovretov in moj prevod Horacijeve Pesniške umetnosti, Urša Strle pa prevode Yeatsovih pesmi, ki sva jih ustvarila (žal prav tako pokojni) pesnik in prevajalec Veno Taufer in jaz. Članek Urše Strle je bil osnovan na njeni magistrski nalogi z isto temo, zato naj tu navedem še bogato najdišče prevodne kritike, ki žal ostaja v senci: seminarske, diplomske in magistrske naloge na oddelkih za prevajalstvo in posamezne jezike. Posebno hvaležen predmet za analizo so besedila, ki so bila v slovenščino prevedena več kot enkrat.

Toda na pisce študijskih – in študioznih – analiz prežijo tudi skrite nevarnosti: v prizadevanjih, da bi ločili zrno od plevela, bodo zlahka pripisovali odstopanjem od izvirnika prevelik pomen in jih ocenjevali preveč rigorozno. To je tem bolj razumljivo, ker se že od srednješolcev pri prevajanju kot metodi jezikovnega pouka zahteva čim večja »zvestoba« izvirniku tudi na najbolj mikro ravni, četudi na račun idiomatičnega izražanja. Didaktično je to utemeljeno: učitelj želi, da bi učenec dodobra doumel strukture izhodiščnega jezika in da bi s svojim prevodom to tudi pokazal. Za prevajalsko pot pa ni najboljša popotnica, če je kult dobesednega prenosa tako močan, da ocenjevalci tekmovalnih pol iz znanja latinščine tehtajo, ali je zvezo nihil dicens, dobesedno »nič rekoč«, res povsem legitimno prevesti kot »molče«, »tiho«, »molčeč«, »brez besed«. To pretirano oklepanje izvirnika ima za posledico, da lahko kritik na seznam prevodnih »napak« strpa obsežno paleto prevedkov: od grobih pomenskih in logičnih napak, na katere se kritiki radi obešajo, ker so še najbolj nesporne in izmerljive, do malenkostnih oddaljitev, ki bi jim težko sploh rekli »napaka«. Profesor stare grščine, ki je, opremljen še z dvema angleškima prevodoma, v Kerii kritično in temeljito preučil slovenski prevod Aftonijevih Progimnazmov, retoričnega priročnika iz 4. stoletja, je na primer na spisek spornih prevedkov uvrstil očitne grobe napake, a tudi povsem neškodljiva in včasih v slovenščini celo bolj idiomatična odstopanja, denimo uporabo povednega stavka namesto retoričnega vprašanja. Pretirani strogosti te vrste se lahko izognemo, če pritrdimo osnovni trditvi prevajalca in prevodoslovca Štefana Vevarja; ta predlaga model, v katerem se pri ugotavljanju ekvivalence ali, bolje, ekvivalenčne stopnje, upoštevajo tri dopolnjujoče se kategorije: semantika, pragmatika in estetika. Če hočemo ohraniti zvestobo izvirniku, torej ne sledimo slepo dobesednim pomenom in strukturam, temveč denimo tudi ohranjamo umetniški učinek z različnimi prilagoditvami – dodajanjem, zamenjevanjem, opuščanjem, kompenzacijo.

Taka razmišljanja nas naravno privedejo do vprašanja, kdo je pravzaprav upravičen pisati prevodno kritiko. Strokovnjak za jezik? Komparativist? Prevodoslovec? Prevajalec praktik? Za prevod stvarne literature je brez dvoma nujno, da ga pregleda strokovnjak za obravnavano temo, ker obvlada terminologijo v ciljnem jeziku in ker lahko tudi »polovi« zdrse, ki jih je zagrešil bodisi avtor iz neskrbnosti bodisi prevajalec zaradi pomanjkljivega znanja o temi. Prevod leposlovja pa je veliko subjektivnejši in kritik mora imeti poleg odličnega znanja izhodiščnega in ciljnega jezika še pretanjen čut za slog in nianse v obeh. Nemara bi pričakovali, da bodo za kritiško delo idealni Sovretovi nagrajenci, ki so naštete odlike že dokazali, vendar se njihovi odzivi na prevode in prevajalske smernice, ki jih zagovarjajo, dejansko zelo razlikujejo. Kot primer navajam odnos do kompenzacije, ki je omenjena zgoraj; gre za to, da izgubo na mestih, kjer ni mogoče poustvariti izvirnega sloga, »kompenziramo« s tem, da uporabimo isto metodo, denimo besedno igro, zvočno ujemanje ali bogastvo sopomenk, na kakem drugem, v slovenščini prikladnejšem mestu, čeprav je v izvirniku ravno tam ni. Kompenzacijo številni prevajalci, med njimi tudi prej omenjeni Štefan Vevar, Sovretov nagrajenec, sprejemajo kot legitimno rešitev. Po drugi strani pa je drug Sovretov nagrajenec, Jože Stabej, o njej zapisal pomislek: zakaj bi zato, ker si naredil eno napako, naredil še drugo? Skratka, tudi mnenja vrhunsko usposobljenih ocenjevalcev se lahko bijejo med sabo.

Drug problem je problem obvladanja jezika, v katerem je napisan izvirnik. Konec koncev ima kritik pogosto enako formalno izobrazbo kot prevajalec: diplomo iz tujega jezika. Kdo torej jamči, da je kritik, ki je vsebinsko popravil prevod, izvirnik razumel bolje od prevajalca?

In še morda največja težava prevodne kritike: redkokateri aktivni prevajalec, še posebno tak, ki je strokovno podkovan in jezikovno občutljiv, zato pa zelo dejaven in iskan, utegne temeljito primerjati izvirnike in prevode celih knjig. Pojavil se je že utopičen predlog, da bi za bolj ali manj vsak prevod, izdan v slovenščini, angažirali recenzenta, ki bi ga temeljito prerešetal in bodisi priporočil bodisi odsvetoval. Toda kdo bi mogel na ta način obdelati tolikšno množico knjig, kakor bi bilo treba, da bi šla prevodna kritika v korak s prevodno knjižno produkcijo? Kot je zapisala Sovretova nagrajenka Urša Zabukovec v prispevku za aprilsko Buklo 2018, ji je prevajalka iz Južne Amerike pripovedovala o prevodni lekturi, ki lahko deloma nadomesti pomanjkanje kritike: pri njih je bila pred desetletji ustaljena praksa, da je vsak prevod pred tiskom podrobno prebral in popravil še drug prevajalec iz istega jezika. Toda te prakse po Južnoameričankinih besedah že davno ni več, saj je knjižna produkcija preobsežna, časa in denarja pa je premalo. Nekaj podobnega lahko ugotavljamo o položaju prevodne kritike v Sloveniji. Z dostavkom, da so razmere še otežene zaradi majhnosti prostora, v katerem se vsakdo pozna (skoraj) z vsemi in se zato izogiba neprijetnim soočenjem – razen seveda, če ga iskreno ogorčenje nad kolegovim prevodom ali zbodljaj rivalstva poženeta na pravi križarski pohod, ki ne pusti grenkobe in obenem skepse le pri vpletenih osebah, ampak tudi pri bralcih take kritike.

O avtorju. Nada Grošelj, dr. jezikoslovja, je od 2005 registrirana kot samostojna prevajalka. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani poučuje kot zunanja sodelavka z docentskim nazivom. Od leta 2009 soorganizira interdisciplinarni znanstveni Grošljev simpozij in od leta 2010 sodeluje pri Festivalu Pranger, dejavna je tudi v stanovskih društvih (DAHŠ, DSKP). Prevaja leposlovna, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaj bi bilo, če ne bi bilo?

    Urška P. Černe

    V letošnjem letu 60-letnico obstoja med drugim praznujejo pesnik in prevajalec Boris A. Novak, prevajalca Srečko Fišer in Štefan Vevar, Zoran Janković, nobelovka Herta Müller, … →

  • Sodbo bomo spoštovali

    Iztok Ilc

    V javnem govoru je nenehno pozivanje k spoštovanju in spoštljivemu dialogu, zlasti kadar prihaja iz ust odločevalcev, jako spolzka zadeva.

  • Nacionalne literature in intelektualno življenje ne nastajajo za ograjo

    Martin Justin

    Književno prevajanje je zaradi očitnega vpliva na razvoj in pretok misli treba postaviti v središče kulture in intelektualne produkcije.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.