Prazni trgi, nastlane police

Vedno raje imam prazne prostore. Prostore, ki ničemur ne služijo, ki samo so. Ki obstajajo zato, da v njih nič ne počnemo, da tudi mi v njih samo smo. Prazne avle, prazne ceste, prazne travnike … Prostore, ki jih je vedno manj, saj so ponavadi pozidani ali pa zasičeni z vizualnimi motnjami, ki kratijo občutek praznine. Če se ji le prepustimo, nas praznina pomirja. Obda nas kot topla odeja, kot morje, kot nekaj, kar je večje od nas.

Naklonjenost praznini pa se pogosto primerja z naklonjenostjo minimalizmu. A kaj sploh je minimalizem? Obstaja kot estetska kategorija, ki označuje določen tip umetnosti, prepoznaven po tem, da umetniško delo tvori nekaj skromnih potez ali pa je glavno izrazno sredstvo material sam, brez dodatnega vsebinskega utelešenja in je sam sebi dovolj. Železne plošče, vrvi, prazno slikarsko platno. A če je vsebina material sam, potem ta s svojimi drobnimi spremembami in napakicami ter postopnim propadom nikakor ni minimalističen.

Te napakice, nepopolnosti so na najvišje vrhove estetskega doživljanja prignali Japonci. Preproste linije, oblike, natančna izdelava, vse to je privedlo do pojma japonskega minimalizma, ki naj bi izražal bistvo japonskosti Japonske. A bom zaradi očitnega reduktivizma enega estetska načela na celotno nacijo to poskušal ovreči, saj se mi zdi, da japonski minimalizem ni več kot marketinški mit. Je konstrukt. Nekaj, kar je popihalo na zahodnjaško dušico kot dišava iz sandalovine in vzbudilo prav posebne vrste orientalizem. Navduševanje nad japonskim minimalizmom je podobno navduševanju na antiko v času zgodnje arheologije, še zlasti v 19. stoletju, ko še niso vedeli, da so bili grški templji in kipi do zadnjega centimetra pobarvani in načičkani. A podoba bele skladnosti se je tako usidrala v zahodnjaško pojmovanje antike, da je drugače sploh ni več mogoče misliti. Čistost, ubranost, skladnost, razum v nasprotju z evropsko nabuhlostjo, mračnostjo in pisanostjo 19. stoletja (takrat so se prvič pojavile tudi sintetične barve, ki so bile veliko močnejše in obstojnejše od naravnih, in povzročile izbruh pisanosti).

Vse japonsko, kar občudujemo pod pojmom »minimalizem«, je dveh izvorov. Prvi je kmečki, iz jasnega razloga, ker so morali kmetje, vsi po vrsti skrajno revni do obdobja po drugi svetovni vojni in še čez, zelo smotrno uporabljati, kar so imeli. Najbolj kontradiktorno je, da je zdaj marsikaj od tega modno, na primer oblačenje v slogu noragi in krpanje v tehniki sashiko, kar je bila na japonskem podeželju materialna nuja, ne pa modna muha. Drugi vir minimalizma je aristokracija. Kot je značilno za ves svet, imajo samo najbolj bogati ljudje privilegij, da se pretvarjajo, da nimajo nič. Marija Antoaneta je svoj minimal lifestyle prakticirala v zdizajnirani kmetiji, zgrajeni posebej zanjo (toplo priporočam obisk tega po mojem prvega tematskega parka v zgodovini, na posestvu Versaillesa), japonska aristokracija pa si je gradila čajne hišice, ki naj bi delovale skromno s svojimi prvinskimi materiali, kot so glina, slama in neobdelan les. Samo aristokracija ima čas in sredstva, da se lahko ukvarja s tako nepomembnimi stvarmi, kot so čajna ceremonija, ikebana, neskončno ponavljanje potez s čopičem, ki bo privedlo do izbrušenega kaligrafskega sloga te ali one umetniške šole. Vse to je res zelo lepo in bogato argumentirano s filozofijo zen budizma.

Ob tej Japonski pa obstaja še druga, prostaška, robata, obešenjaška, umazana, smrdljiva, nasilna, kruta, meščanska, malomeščanska, proletarska, trgovska, zapravljiva, pohotna, potrošniška, plehka, mahnjena na kič, skratka prav nič minimalistična, toda samo minimalizem smo privzeli kot japonsko kvintesenco, ki naj bi prevajala pravo dušo Daljnega vzhoda. Napaka. Si predstavljate, da bi se Slovenija začela znamčiti kot minimalistična država in bi kot srčiko pristnega slovenskega minimalizma, v katerem naj bi tičala pristna slovenska duša, prodajala kozolce, ribniško suho robo, klopotec … Razlik med naštetim in japonskimi izdelki ali ljudskim stavbarstvom ne vidim. Oboji so podrejeni lastnostim materiala, prilagojenosti na okolje in človeškim zmožnostim. Oboje je enako minimalistično in enako lepo.

Občudovanje japonskega minimalizma ima dva izvora, eden je zahodnjaški, ki je nekatere japonske kulturne dosežke povzdignil na piedestal kot »esenco« japonske kulture, na drugi strani pa je to pograbila Japonska sama, da se je oznamčila kot dežela zadržane sofisticiranosti.

Eden od primerov »pristno« japonskega je vila Katsura v Kjotu, ki je doživela bogate lavdacije zahodnjaških in japonskih arhitektov, kot so Bruno Taut (1880‒1938), Walter Gropius (1883‒1969), Kenzo Tange (1913‒2005) in Arata Isozaki (1931‒2022). Gre za arhitekte modernizma, sloga, ki reducira prostor na osnovne oblike, na njegovo funkcijo brez nepotrebnega okrasja. Zanimivo je, da za bistvo japonske duše niso označili drugih tipov umetnosti in arhitekture, ravno tako klasičnih, vendar še zdaleč ne »minimalističnih« po naših standardih. Iz približno istega obdobja kot vila Katsura (torej 17. stoletja) izvira tudi šintoistično svetišče Toshogu. Stavbi sta si različni kot noč in dan. A samo ena naj bi izražala pristno japonsko dušo.

 

Vila Katsura (levo) in svetišče Toshogu (desno).

Tako kot je evropski modernizem dal zagon občudovanju tistega dela japonske umetnosti, ki ga imamo za minimalističnega, se zgodba po 100 letih ponavlja v obliki priročnikov za pospravljanje Marie Kondo in meniha Shoukeija Matsumota. Minimalizem je tudi privilegij potrošništva. A kot smo prej omenili, da se samo bogati lahko pretvarjajo, da so revni, velja tudi, da samo tisti, ki imajo vsega preveč, potrebujejo priročnike za pospravljanje. Ali pa imajo privilegij, da živijo v meniški osami. Roko na srce, priročnik meniha Matsumota za sodobnega človeka ni preveč uporaben, ker si vsakodnevnega življenja ne moremo organizirati okoli večurnega čiščenja, imetja pa ne moremo skrčiti na nekaj skodelic in oblačil. To lahko dosežemo samo, če se podredimo diktatu skromnosti, a mislim, da ljudje po naravi nismo taki. Bliže nam je, da kopičimo, metanje stran zahteva več napora, zmago razuma nad nagonom, zavestno odločitev, da nečesa ne potrebujemo. Je neke vrste materialni celibat.

A zakaj takšna vsesplošna nagnjenost k minimalizmu? Umetnostni, skonstruirani minimalizem ti navsezadnje ne pusti dihati. Vsaka malenkost ga spravi iz tira. Ne dopušča prišlekov, prestavljanja, dodajanja, vse je podrejeno totalitarnemu dojemanju neke estetike. Brez humorja, brez sočutja, brez samoironije. Minimalizma ne moreš niti užaliti, ker je preveč teflonski. V minimalistične scenografije so umeščeni največji filmski negativci.

Po drugi strani se ne morem izogniti privlačnosti minimalizma. Kot da bi v meni prej opisana avtoritarnost vzbudila željo po podrejanju, ugajanju. Željo po narekovanju »okusa«, kajti minimalizem je vedno »dober«, je znak »sofisticiranosti«, »elegance«, je tudi varen pristan, ko ne vemo, česa si želimo, vemo pa, da je v vsakem primeru minimalizem znak »dobrega okusa«. Izražanje brezbrižnosti do minimalizma in nezanimanja zanj je znak nekultiviranosti, občudovanje pisanega, veseljaškega, bohotnega, manj nepristopnega je izraz povprečnosti. Bi lahko rekli, da je aplavdiranje minimalizmu kulturno vsiljeno?

Na začetku sem omenil prostor, ki samo je. Da prostor samo je, ne pomeni, da nima svoje funkcije. Tako kot v vzhodnoazijskem slikarstvu s tušem neposlikani predeli papirja niso prazni ‒ tam še vedno nekaj je, je praznina ‒ tudi prazen prostor ni »prazen«. Je prostor domišljije, svobode. Seveda v primeru, da je namenjen praznini. Potrošniški kapitalizem pa nam nenehno vsiljuje miselnost, da ima vsaka stvar svojo rabo, pri čemer rabo razume kot dejansko fizično akcijo: hojo, koncert, piknik, postavitev reklamnega panoja. Kapitalizem ne razume oziroma noče razumeti, da so lahko stvari uporabne tudi, če samo so. In svoj utilitarni fanatizem nam vztrajno vceplja. Vedno manj je javnih krajev, ki samo so. Mestni upravljavci so obsedeni s tem, da prazna mesta napolnjujejo z vsebinami, ki naj bi izboljšale uporabniško izkušnjo. Trgi in ploščadi so nastlani z reklamnimi panoji, praznega prostora se ne razume kot praznega prostora, temveč kot prostor, ki je vsak trenutek na voljo za to ali ono prireditev. Uživam, kadar prečkam Trg republike, ki je k sreči večinoma prazen, in okoli sebe začutim širok prostor, brez prometa, prostor, ki diha. Nasprotno je ploščad Ajdovščina polna vizualnih motenj, prehajanje ljudi se tam ves čas zatika, in to se vidi v vedenju ljudi. Nervozni so. Prazen prostor je postal zaželena dobrina, tako za tiste, ki bi ga na različne načine komodificirali, kot za tiste, ki njegovo dragocenost vidijo v tem, da ostane prazen. In spet smo trčili ob pojem »okusa«, ki je neizogibno povezan z razgledanostjo. Zagovarjanje praznine, odpoved »vsebinam in uporabniškim izkušnjam« zahteva višjo raven razumevanja in argumentacije. Veliko laže je javnost navdušiti nad prireditvami široke potrošnje, ki pa prazni prostor dušijo.

Ta zapis je poln nerazrešenih kontradikcij, ki jih v meni vzbuja minimalizem, saj po eni strani občudujem njegovo strogost, po drugi se mi zdi za vsakdanjo rabo preveč omejujoč. Kljub vsemu pa mu dajem pomembno veljavo, saj nas uči, da stvari lahko samo so. Da jih ni treba interpretirati, jih oblagati z vsebinami, da bi čemu služile. Če imamo stanovanje lahko okrašeno z vazami, ki na polici samo stojijo, zakaj ne bi imeli praznega prostora samo za to, da bi se lahko po njem neovirano sprehodili, po možnosti v tišini? Brez reklamnih panojev, urbanega pohištva, drevesc v loncih. Primerjajmo to s čisto novo asfaltirano cesto še brez talnih oznak. Oznak, ki s sabo prinesejo celo kopico pravil in dramatičnih momentov, ko se jim udeleženci v prometu podrejajo. Že samo prekinjena in neprekinjena črta ponujata dve popolnoma različni zgodbi.

Kljub mojemu zapletenemu odnosu do minimalizma mi je ta všeč, a samo dokler ga lahko uravnotežim s čim, kar mi vzbudi kako čustvo, kar mi ne bo zamerilo, če bom pokombiniral po svoje. Ne predstavljam si, da bi živel v minimalističnem stanovanju. Večina nas tako ali tako ne, če živiš normalno življenje, se navlaka prej ali slej nalepi nate. Tudi moje stanovanje je polno reči. Rad se obdajam s predmeti, ki mi govorijo zgodbe, ki me spominjajo na zanimive dogodke. Pa kaj potem, če brisanje prahu dlje traja.