Kdo še misli modernizem in spol?
Uvodnik Literature 401-402
Katja Mihurko
Kako misliti modernizem skupaj s konceptom posthumanega, je bilo izhodiščno vprašanje, ki ga je zastavila Rosi Braidotti na plenarnem predavanju na konferenci »Meje, margine, kartografije: transnacionalno modernistično žensko pisanje« v Tartuju 4. oktobra letos. Braidotti je obravnavala modernistično dediščino posthumane konvergence, opredeljene kot povezano pojavljanje tehnoloških sprememb, okoljskega opustošenja in strukturne družbene nepravičnosti. Pri tem je posebej izpostavila, da tehnološki posegi v živa telesa in materijo izničujejo dualistično nasprotje med ljudmi in tehnološkimi drugimi, ki je bilo osrednjega pomena za modernizem.
V današnjem času je izstop iz tehnologije nemogoč, dualizma ni več, tehnologija je umeščena v naša telesa in vpliva na naše intimo, eros, spolnost in transtelesne relacijske prakse. Prav zato se moramo vrniti k psihoanalizi, ponovno vzpostaviti spoštovanje do procesov v nezavednem, v ljubezni in spolnosti videti človekovo pravico in pri tem misliti dediščino modernizma, je še dodala Braidotti.
Feministična teorija, ki se je razvijala sočasno z modernizmom (pomembno pa je k njej nedvomno prispevala Virginia Woolf, ki je tudi v polju književnosti ena izmed osrednjih osebnosti tega obdobja), je koncept telesa obravnavala kot eno izmed izhodišč za razumevanje družbene podrejenosti žensk. Francoska feministična teorija šestdesetih in sedemdesetih let je z vključitvijo izsledkov psihoanalize v premišljevanja o opredelitvah ženskosti in ženstvenosti, spodkopala temelje razumevanja poenostavljenih, enodimenzionalnih opredelitev spolnih identitet in s tem odprla tudi prostor za drugačno razumevanje spolnosti. Virginia Woolf, ki je spremljala srhljivi sodni proces proti romanu The Well of Loneliness avtorice Radclyffe Hall, je v Lastni sobi ponudila drugačen model pisanja o lezbičnem odnosu, a tudi pri njej spolna želja ni zamolčana.
Ob prebiranju tega briljantnega eseja sem se večkrat vprašala, ali sta prostor, v katerem je mogoče nemoteno pisati, in nekaj gmotne varnosti res dovolj, da se odpre vrelec ustvarjalnosti. Pogosto sem se ob tem spomnila življenjepisov pisateljev, ki sem se jih morala naučiti za enega izmed izpitov na svojem študiju, in ko sem jih primerjala z življenjepisi avtoric, sem večkrat naletela na zelo drugačne biografije. Pri tem me ni presenetilo, da so bila avtoricam skoraj do konca 19. stoletja skoraj vsepovsod po svetu zaprta vrata gimnazij in univerz, temveč predvsem to, kako drugačno je bilo njihovo intimno življenje. Kakšna hoja po minskem polju je bila zanje, če parafraziram naslov enega temeljnih del feministične teorije, uresničenje lastne spolne želje. Medtem ko so bili s takšno izkušnjo med moškimi brutalno soočeni homoseksualci, je morala pisateljica ne glede na svojo spolno usmerjenost vedno nenehno loviti ravnotežje med lastnim intimnim življenjem in prikazovanjem življenja svojih literarnih likov. Če se je v lastnem življenju prilagodila ali podredila družbenim normam, po katerih je bila ženska spolnost sprejemljiva le v zakonu in zavoljo reproduktivne funkcije, je morala ta model, če je hotela ohraniti svoj družbeni položaj, uresničevati tudi v svojem literarnem delu. Opisovanje drugačnih žensk bi pomenilo, da je izstopila iz svoje socialne vloge, da je poznala vse tisto, kar je bilo dovoljeno le moškim: izvenzakonsko spolnost, prostitucijo in predvsem spolni užitek. Zato so pisateljice o ženski spolni želji in užitku le redko pisale. Tiste pa, ki so te tematike vključile v svoja dela, so se hitro znašle na družbeni margini.
Zato se mi je vedno zdelo, da pisalna miza in tisto, kar omogoča, da se ženska, ki želi nekaj napisati, sploh lahko usede za njo, nista dovolj, da bi res lahko pisala neobremenjeno in brez zadržkov. Eden izmed pomembnih pogojev, da je avtorica svobodna, je tudi uresničenje lastne spolne želje in pisanje o spolnosti brez zadržkov, ki so posledica družbenega spola. Ob lastni sobi torej tudi lastni užitek ali užitek protagonistke njenega literarnega dela.
Takšni premisleki so se odvijali ne le ob samotnem študiju, ki mi je sicer zelo ljub, temveč tudi ob diskusijah v mednarodni raziskovalni skupini, ki je svoje raziskave osredinila na tematike intimnosti. Na konferencah in delavnicah te skupine sem poglobila razumevanje omenjenih procesov, premišljevala o razmerjih med spolno željo in prostori, v katere so ženski liki postavljeni, o cenzuri urednikov, mentorjev in samooklicanih prijateljev, ki je vzela veter iz jader marsikateri avtorici, ko je začela pisati o spolnosti. Seveda sem pri tem morala razširiti tekstno polje, literarna besedila so bila še vedno v ospredju, a brez ego dokumentov (pisem, dnevnikov, avtobiografij in spominov) ne bi mogla razumeti kompleksnosti ženskega avtorskega spopadanja s tematikami in preobrazbami intimnosti.
Iz teh premislekov in študij sta izšla dva temeljna znanstvena raziskovalna projekta, ki ju vodim in v katerih sta v ospredju intimnost in spolna želja. V projektu »Transformacije intimnosti v literarnem diskurzu slovenske moderne«, ki se te dni, ko pišem ta uvodnik, izteka, je bila ženska spolna želja le ena izmed tematik, a dovolj izpostavljena, da je bilo mogoče razmišljati o nadaljevanju in širšem kontekstu. Tako sem zasnovala projekt, ki bi primerjalno raziskoval artikulacije spolne želje avtoric v srednjeevropskem prostoru v obdobju moderne. Ker je imela projektna skupina za pisanje predloga na razpolago le malo časa, nismo imeli, ko smo projekt oddali na razpis Evropske raziskovalne komisije, nobenih pričakovanj. A četudi velikega evropskega projekta nismo dobili, smo zaradi dobre ocene dobili financiranje zmanjšanega obsega raziskav Agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. V okviru tega projekta (»Spolna želja v delih slovenskih avtoric v transnacionalni perspektivi 1890–1940«) sem na omenjeni konferenci v Tartuju predstavila, kako sta spolno željo kartirali Zofka Kveder in Gelč Jontes. Slednja, nedvomno predolgo pozabljena in še vedno premalo raziskana avtorica, je v svojih delih bolj drzno kot katerikoli od njenih sodobnikov in brezkompromisno združevala naturalistične prikaze ljudi z roba družbe z modernističnimi subtilnimi poglobitvami v tok zavesti literarnih likov.
Četudi je konferenca o modernizmu prinesla številne zanimive prispevke o modernistkah, ki so pisale na različnih koncih sveta in o katerih vemo le malo, saj niso v kanonu svetovne književnosti, se nisem mogla otresti občutka, da prebojnih znanstvenih prispevkov v smislu novih pristopov k obravnavani tematiki ali posebnih sinergij med predstavitvami ni bilo. Vsaka zase je bila kvaliteten in pomemben kamenček v mozaiku razprav o pisateljicah, a manjkalo je nekaj, kar bi ustvarilo novo sliko. Ko sem potovala iz Tartuja proti letališču v Talinu, sem dobila sporočilo od kolegice, s katero me veže dolgotrajno sodelovanje in prijateljstvo. Med drugim me je vprašala, kako je bilo na konferenci, na kateri je bilo kar nekaj najinih skupnih kolegic. Posredovala sem ji svoje vtise, da sem slišala zanimive referate o zanimivih avtoricah, a da mi je na koncu nekaj manjkalo. Odgovorila mi je, da se to vse bolj dogaja tudi njej. Pri tem ne morem tajiti, da sem na konferenci ujela nekaj navdušenih komentarjev mlajših kolegic o prispevkih, ki se meni niso zdeli tako izjemni.
Prav tako navdušena poročila o konferencah in delavnicah, ki jih obiskuje, dobivam tudi od svojega doktoranda, izjemno pronicljivega in eruditivnega raziskovalca. Njegovo področje niso študije ženskosti, temveč v slovenski literarni vedi utira pot študijam moškosti. Ker ima ta raziskovalna skupnost skupni cilj, da bi njene raziskave postale gradnik literarne vede, je morda bolj povezana in motivirana za iskanje skupnih žarišč kot že bolj etablirana in v akademski sistem po mojih izkušnjah dobro vpeta skupnost raziskav ženskosti in avtoric. Primerjajoč njegove in svoje vtise, se vse bolj sprašujem, ali naj moškim študijam zavidamo svežino in veselje ali se jih bojimo, ker lahko v akademskih kartografijah študij spolov zavzamejo prostore, ki so jih je že izbojevale ženske študije? Je to paranoičen strah ali upravičen pomislek?
Pred dobrima dvema desetletjema sem bila na kongresu, kjer se je razpravljalo o tem, ali bodo študije spolov izrinile raziskave žensk in ženskosti. Iz današnje perspektive se mi zdi, da se to ni zgodilo. Po eni strani zato, ker so ženske študije in feministična teorija postavile temelje za premišljevanje o spolu, in po drugi zato, ker je ženska še vedno razumljena kot vprašanje, iskanje odgovorov na katero je nadvse intrigantno in vzbuja zanimanje širše akademske sfere. Tako so raziskave avtoric in reprezentacij ženskosti ostale nosilni steber študij spolov. A vendar je morda na mestu premislek o tem, ali je feministični dvom še vedno živ. Ali je še kaj subverzivnega naboja v raziskavah, ki jih hočeš nočeš zato, da smo na projektnih razpisih uspešni_e, do neke mere snujemo v zavezništvu z neoliberalnimi mehanizmi, ki, kot se pogosto zdi, povsem obvladujejo tudi znanost?
Sprašujem se, ali ne bodo hitro rastoče študije moškosti, četudi so izšle in so še vedno povezane s kvir študijami, v nekem trenutku preglasile vseh drugih glasov v študijah spolov, preprosto zato, ker se ukvarjajo s tistim spolom, ki je še vedno v večini, ko gre za nosilce moči. Bi morda prav zaradi tega morali_e odločneje vztrajati pri študijah spolov in preseči drobljenje na študije moškosti, študije ženskosti, feministično literarno vedo, študije dekliškosti ipd.? Morda pa bi morali (samo) radikalno ponovno zastaviti vprašanje, kaj spol in spolna želja v literarni vedi sploh pomenita in predstavljata, ter to misliti skupaj z literarnimi teksti, ne da bi se že v izhodišču omejili_e na kakršnekoli spolne identitetne opredelitve.
Druga možnost je pripoznanje dvoma, ki je del feministične teorije vsaj od Christine de Pizan naprej, na kar je ob izidu njene navdihujoče Knjige o mestu dam spomnila Eva Bahovec. Christine de Pizan je imela v takšnem preizpravševanju tudi naslednice, in najbrž je ena izmed tistih, h katerim se moramo vedno znova vračati, prav Virginia Woolf. Njene besede so namreč opomnik, da misliti spol brez modernizma kratko malo ni mogoče. Zato naj zadnje vrstice tega uvodnika zaključim z njeno nepreseženo mislijo iz slovenskega prevoda Lastne sobe: »Sicer pa, kadar gre za skrajno sporen predmet – in tako je vsako vprašanje v zvezi s spoloma – ne moreš upati, da boš povedal resnico. Prikažeš lahko samo, kako si prišel do mnenja, ki ga imaš o stvari – pa naj je kakršno koli že. Poslušalcem moraš samo dati priložnost, da se prikopljejo do lastnih sklepov, ko opazujejo omejitve, predsodke in idiosinkrazije predavatelja. Glede tega vsebuje fikcija najbrž več resnice kot fakti.«
Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 401-402.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.